Jedro

Tožniki so upravičeni do povrnitve stroškov za izdelavo obračuna razlike v plači, ki jo vtožujejo, saj gre za izdatek, ki je nastal med postopkom oziroma zaradi postopka, ker so bili podatki v tem obračunu potrebni za oblikovanje tožbenega zahtevka. Na takšno odločitev ne vpliva dejstvo, da je bil kasneje v sodnem postopku izveden tudi dokaz s sodnimi izvedencem finančne stroke, ki je ugotovil minimalna odstopanja v prvotnem obračunu.

Izrek

Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom, zvišajo z zneska 4.700,49 EUR na znesek 6.190,22 EUR.

V preostalem se pritožba tožnikov in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 23,98 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnikom za obdobja, ki so navedena v izreku, obračuna razlike v plačah, plača prispevke in dajatve od bruto plač in tožnikom izplača neto razlike v plačah po posameznih mesecih v zneskih, ki so navedeni v izreku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, kakor so navedeni v izreku, zavrnilo pa je višje zahtevke za v izreku navedene zneske (točka I izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je kot nepopolno vlogo zavrglo razširitev tožbe, ki je bila vložena 24. 2. 2011 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnikom povrne stroške postopka v višini 4.700,49 EUR, v roku osmih dni od prejema sodbe, povečano za zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude do plačila (točka III izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se tožniki pritožujejo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo priznanje stroškov obračuna plač po predloženem računu z dne 1. 9. 2009 v višini 3.727,44 EUR, češ da ti stroški ne spadajo med potrebne stroške, temveč so vsebovani v odvetniški nagradi za postopek. Izračun pravilne višine plače je bil potreben za vodenje tega spora, kar v obrazložitvi ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Sodišče je za preverbo pravilnosti izračunov imenovalo sodnega izvedenca, iz česar izhaja, da gre pri izračunu plač za opravilo, ki zahteva poznavanje pravil finančne, računovodske in davčne stroke. Pri tem ne gre za pravna vprašanja oziroma za pravno storitev v smislu določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), temveč za dejansko vprašanje. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški računovodskega izračuna pravilne višine plač spadajo pod nagrado za postopek po tar. št. 3100. Ta nagrada zajema zgolj pravne storitve odvetnika, ne pa tudi strokovnih opravil tretjih oseb, potrebnih za odgovor na dejanska vprašanja. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 659/2010 z dne 8. 2. 2010. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka spremeni tako, da toženi stranki ob že odmerjenih stroških naloži v plačilo tudi stroške za pripravo obračuna plač v višini 3.727,44 EUR ter plačilo stroškov pritožbe.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007 45/2008). Navaja, da niti iz izpodbijane sodbe niti iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi bili tožniki kakorkoli prikrajšani pri svojih osnovnih bruto plačah, kakor so bile dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi tožbenemu zahtevku lahko delno ugodilo le v primeru, če bi ugotovilo, da so bili tožniki dejansko prikrajšani glede njihovih mesečnih osnovnih bruto plač, določenih v pogodbah o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje in izvedenec sta nekritično sledila navedbam tožnikov, ki so domnevno prikrajšanje izračunali tako, da so kot prikrajšanje opredelili 10 % skupnega bruto zneska svojih celotnih mesečnih bruto plač po posameznih plačilnih listah. Zaradi navedenega izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, to je o dejanskem posegu v pogodbene pravice tožnikov oziroma vprašanju zakonitosti ukrepa 10 % oziroma 15 % znižanja plač. Sodišče bi ugotovitev o domnevnem prikrajšanju pri plači lahko utemeljilo le s preračunom prejete plače (z vsemi dodatki, povišicami itd.), kot izhajajo iz plačilnih list tožnikov, na znesek osnovne bruto plače po pogodbi o zaposlitvi in nato s primerjavo teh dveh zneskov. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo in tudi ni izvedlo dokaznih predlogov tožene stranke, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, ali je bil ukrep tožene stranke dejansko nezakonit. Tožena stranka je pojasnila, da je bil ukrep nujen za zagotovitev nadaljnjega poslovanja družbe in za zagotavljanje delovnih mest ter da ni šlo za samovoljen ali nenapovedan ukrep. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče D.A. iz Sindikata ... Slovenije, čeprav bi bilo to zaslišanje bistveno za ugotovitev, ali je bil ukrep tožene stranke dejansko nezakonit. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se pravice in obveznosti iz delovnega razmerja lahko urejajo oziroma spreminjajo le z aneksi k pogodbam o zaposlitvi. Pravice in obveznosti namreč izhajajo tudi neposredno iz veljavnih kolektivnih pogodb ter drugih pogodb in sporazumov, sklenjenih s pooblaščenimi predstavniki delavcev in sindikati. Sodišče prve stopnje se kljub izrecnim navedbam tožene stranke sploh ni opredelilo do alternativnih pravnih podlag za znižanje plač. Plače pri toženi stranki so bile pred ukrepom za približno 10 % višje od povprečnih plač v panogi, zato je razumljivo, da ukrepu reprezentativni sindikati niso nasprotovali. Ob uvedbi ukrepa znižanja plač je bilo podano vsaj konkludentno soglasje. Tudi v tem delu naj bi bila izpodbijana sodba pomanjkljiva in se zaradi neizvedenih dokaznih predlogov in odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih ne da preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnikov v celoti zavrne.

Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da tožena stranka v pritožbi zgolj ponavlja navedbe, ki jih je neuspešno zatrjevala pred sodiščem prve stopnje. Predlagajo, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (zavrnilni del sodbe ni pod pritožbo) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnikov: Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški računovodskega izračuna prikrajšanja pri plači spadajo pod nagrado za postopek po tar. št. 3100 OT. Te stroške so tožniki priglasili ob razširitvi tožbe, s katero so uveljavljali še razliko v plači za čas od junija 2009 do decembra 2009. Na koncu te vloge so v stroškovniku navedli, da stroški izdelave obračuna razlike v plačah – računovodske storitve, znašajo 3.727,44 EUR, pri čemer je DDV vključen, kasneje pa so tudi predložili račun Obalne sindikalne organizacije K. št. ... v navedenem znesku. V skladu s prvim odstavkom 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Stroški v zvezi z izračunom plač so tožnikom nastali delno pred postopkom (izračun pred vložitvijo tožbe), delno pa med postopkom (izračun ob razširitvi tožbe), zato spadajo med stroške postopka. Tožniki se v pritožbi utemeljeno sklicujejo na stališče zavzeto v sodbi Višjega sodišča v Celju Cp 659/2010 z dne 8. 12. 2010. Ta sodba se sicer nanaša na stroške pred pravdo izdelanega izvedenskega mnenja, vendar gre tako v tem sporu kot v citirani zadevi za vprašanje, ali so takšni stroški potrebni. Citirana sodba Višjega sodišča v Celju se sklicuje na stališče teorije (Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 39) o tem, da so potrebni stroški za izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano pred pravdo, v kolikor se mnenje nanaša na dejanska vprašanja, in v tožbi drugače ni mogoče navesti vseh dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek. Tudi v tej zadevi je za izračun prikrajšanja pri plači potrebno posebno znanje, obenem ugotavljanje teh razlik pomeni ugotavljanje dejstev, ki so odločilna za oblikovanje tožbenega zahtevka, zato so takšni stroški potrebni. Na oceno o potrebnosti stroškov ne more vplivati okoliščina, da je bil kasneje v tem sporu postavljen tudi izvedenec finančne stroke, ki je ugotovil, da je bil izračun, ki ga je za tožnika opravila Obalna sindikalna organizacija K., pravilen, saj so odstopanja minimalna. Navedeno pomeni, da so tožniki upravičeni tudi do povrnitve stroškov, ki so jim nastali v zvezi z izračunom, ki ga je zanje opravila Obalna sindikalna organizacija K.. Res je sicer, da bo tožena stranka tako dvakrat plačala izračun razlik v plači, saj je poravnala tudi stroške izvedenca, vendar je to posledica tega, da je brez pravih argumentov nasprotovala izračunu, ki so ga predložiti tožniki, zaradi česar je bilo izvedeno dokazovanje z izvedencem.

Glede na to, da so tožniki s svojimi zahtevki uspeli skoraj v celoti (zavrnilni deli segajo od najmanj 00,2 EUR do največ 27,50 EUR) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so upravičeni do povrnitve celotnih utemeljen priglašenih stroškov postopka. Tožniki so tako upravičeni tudi do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov v zvezi z računovodskim izračunom razlik v plači, ki je bil potreben za vložitev tožbe in njeno razširitev. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ni mogoče šteti, da potreben strošek predstavlja celoten znesek, ki je naveden na računu. Priglašeni stroški so povsem nerazumno visoki, saj so kar trikrat višji od nagrade za izvedenca, ki je opravil enako delo. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče kot potrebne stroške za zaračunano računovodsko storitev priznava zgolj enak znesek, kot je bil priznan izvedencu, to je 1.241,85 EUR, čemur pa je potrebno dodati 20 % DDV v višini 248,37 EUR, saj izvedenec ni bil zavezanec za plačilo davka. Celotni stroški, do katerih so tožniki dodatno upravičeni iz tega naslova tako znašajo 1.490,22 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep o stroških postopka vsebovan v izpodbijani sodbi, spremenilo tako, da je dosojene stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku zvišalo za znesek 1.490,22 EUR. Navedeno pomeni, da celotni stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom, sedaj znašajo 6.190,22 EUR.

Tožniki so s pritožbo zahtevali, da se priznani stroški povečajo za 3.727,44 EUR, pritožbeno sodišče pa je toženi stranki naložilo, da tožnikom dodatno povrne stroške še v znesku 1.489,73 EUR, kar pomeni, da so tožniki s pritožbo uspeli v višini 39,97 %. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, so upravičeni do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Tožniki so priglasili pritožbene stroške v znesku 60,00 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3220 v znesku 50,00 EUR in PTT pavšal po tar. št. 6002 v višini 10,00 EUR), zato so upravičeni do povrnitvi 39,79 % tega zneska, kar znaša 23,98 EUR.

K pritožbi tožene stranke: Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstev, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba za odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov, očitno šteje zatrjevano konkludentno soglasje za znižanje plač, pri čemer niti ni jasno, kdo naj bi takšno konkludentno soglasje dal. Očitno je, da ga niso dali tožniki in tudi ne Obalna sindikalna organizacija K., ki je tožnikom nudila pomoč pri vložitvi tožbe. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo sklicevala, da naj bi bilo tožnikom znano, da je bil ukrep znižanja plač napovedan, da so o njem na široko razpravljali s sindikalnim vodstvom in da je na vseh ravneh bilo podano vsaj konkludentno soglasje k tovrstnemu ukrepu. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje predstavnikov Sindikata ... Slovenije; na poravnalnem naroku pa je predlagala, da se v imenu tega sindikata zasliši pričo D.A.. Vendar pa morebitno razumevanje sindikalne centrale za finančni položaj tožene stranke ali pa njeno konkludentno soglašanje s predvidenimi ukrepi, ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna plač izplačevati v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi ter kolektivnimi pogodbami, ki zavezujejo toženo stranko. Zaradi navedenega nič od tistega, kar bi lahko po mnenju tožene stranke izpovedala priča D.A., ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj morebitno konkludentno soglašanja sindikalne centrale s predlaganim ukrepom znižanja plač, ne pomeni, da je bil ukrep zakonit. Sicer pa iz listin v spisu (priloga A2) razvidno, da je sindikat pri toženi stranki izrecno nasprotoval enostranskemu začasnemu znižanju plač.

Z navedbo, da iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi bili tožniki prikrajšani pri svojih osnovnih bruto plačah, dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP. Slednji določa, da sme sodišče ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale le v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Vendar pa je pritožbena trditev protispisna, saj tožniki ves čas zatrjujejo in dokazujejo, da je tožena stranka tožnikom v spornem obdobju nezakonito znižala osnovne plače za 10 %, oziroma upravi in zaposlenim v režiji za 15 %. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana in da sodišče ni odločalo izven trditvene podlage tožnikov.

Iz razlogov, ki so že navedeni zgoraj v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče D.A.iz Sindikata … Slovenije. Ukrep znižanja plače ne more biti zakonit zaradi tega, ker se je tožena stranka pred ali pa med izvajanjem ukrepa posvetovala s panožnim sindikatom. Ukrep znižanja plače bi bil lahko zakonit, če bi bil predviden v podpisanih pogodbah o zaposlitvi, kar pa ni bil, ali pa v panožni kolektivni pogodbi, kar pa niti ni bilo zatrjevano. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do zatrjevanih alternativnih pravnih podlag za znižanje plač. Takšnih alternativnih pravnih podlag tožena stranka niti ni zatrjevala, razen če zanje šteje splošne navedbe o tem, da je bil zaradi globoke gospodarske krize ukrep nujen in potreben za zagotavljanje nadaljnjega poslovanja družbe ter zagotavljanja delovnih mest. Alternativna pravna podlaga za znižanje plač bi lahko bili aneksi k pogodbam o zaposlitvi, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar je iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razvidno, da je možnost znižanja plač predvidena le v novo sklenjenih pogodbah o zaposlitvi. Pri delovnem razmerju kot pogodbenem odnosu ni možna enostranska odločitev delodajalca, da delavcu zniža plačo, ki je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da izvedenec pri izračunu prikrajšanja pri plačah ni izhajal iz bruto plač dogovorjenih v pogodbah o zaposlitvi. Nasprotno, iz izračuna izvedenca je razvidno, da je ta pripadajočo plačo za sporno obdobje izračunal na podlagi osnovne plače, kakršna je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Res pa je, da so bile dejansko izplačane plače za 10 % nižje od pripadajočih, kar je bila posledica odločitve tožene stranke o takšnem znižanju plač. Res je tudi, da takšna metodologija izračuna pripadajoče plače (upoštevanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene bruto plače) ni razvidna na prvi pogled zaradi tega, ker so praviloma vsi delavci delo opravljali tudi ob nedeljah, praznikih in ponoči, kar zaradi dodatkov zamegli sliko. Vendar pa je iz izračuna pripadajoče plače za tiste delavce, ki imajo teh dodatkov malo, že na prvi pogled razvidno, da je izvedenec pri izračunu izhajal iz osnovne plače, kakršna je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Tako je npr. iz izračuna za tožnika D.C. razvidno, da je po pogodbi o zaposlitvi njegova osnovna plača v juniju 2009 znašala 1.200,00 EUR, po izračunu izvedenca mu je za redno delo pripadalo 886,37 EUR, za čas dopusta mu je šel znesek 218,18 EUR in za državni praznik 54,55 EUR, skupno torej 1.159,10 EUR. Razlika do zneska 1.200,00 EUR pa je skrita v postavki plačila za nedeljsko delo, ki vsebuje tako osnovno plačo kot dodatek. Na podoben način je preverljiv tudi izračun za ostale delavce, zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam o tem, da je prikrajšanje pri plači napačno izračunano.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo prikrajšanje v plači za posamezne delavce, saj je izvedenec to razliko izračunal na podlagi podatkov o dejansko izplačani plači ter izračunu plače, kakršno bi posamezni tožnik moral prejeti ob upoštevanju s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače ter upoštevanju dejanskega obsega opravljanje dela za posameznega delavca v posameznem mesecu, kakor je razviden iz plačilnih list (nočno delo, nedeljsko delo, nadurno delo, odsotnost zaradi letnega dopusta državnih praznikov, ipd.).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožnikom za sporno obdobje izplača razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jim šla na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena DRZ. Te določbah je potrebno povezati z določbo 8. alinee prvega odstavka 29. člena ZDR, ki kot obvezno sestavino pogodbe o zaposlitvi predvideva določilo o znesku osnovne plače delavca v valuti, veljavni v Republiki Sloveniji, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih. V citiranih določba zajeta ureditev izplačila osnovnih plač pomeni, da delodajalec ne more enostransko spremeniti svoje obveznosti glede plačila osnovne plače, zato je sodišče prve stopnje tožnikom utemeljeno dosodilo ugotovljeno razliko v plači. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.