Jedro

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se zahteva vlagateljic, za premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. A.A., zavrne. Tak izrek pa po presoji sodišča ne zadosti zahtevi po njegovi določnosti. Nedoločnosti izreka namreč ni mogoče sanirati s tem, da se vrsta premoženja, katerega vrnitev je bila zahtevana in o čemer naj bi organ odločil, navede v uvodu in obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-125/2007-20 z dne 30. 1. 2012, se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo vlagateljic - tožnic za premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. A.A., roj. 4. 2. 1883 v B., umrlemu 7. 2. 1962 v kraju C. V obrazložitvi je navedel, da je bilo pok. denacionalizacijskemu upravičencu premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Zp 450/46 z dne 24. 10. 1946, na podlagi predpisa, navedenega v 19. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Nadalje je bilo ugotovljeno, da se je pok. upravičenec po predpisih, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, štel za državljana FLRJ od 28. 8. 1945 do 29. 1. 1957, ko mu je to državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. Organ je po uradni dolžnosti tudi preizkusil, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki bi imenovanega izključile iz kroga denacionalizacijskih upravičencev po drugem odstavku 10. člena ZDen. Organ je vpogledal spisno dokumentacijo ter po uradni dolžnosti ugotavljal tudi, ali je imenovani imel pravico dobiti odškodnino od Avstrije na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljevanju ADP), Pogodbe med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t.i. Finančna in izravnalna pogodba), sklenjena z dne 27. 11. 1961, Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem iz leta 1962 (v nadaljevanju UVEG), Zakona o vojnih in pregnanskih škodah iz leta 1958 (v nadaljevanju KVSG), Zakona o prijavi škode iz leta 1961 in Zakona o enkratni pomoči iz leta 1976. Po ADP (oziroma glede na drugi odstavek 27. člena) so bile do odškodnine od Avstrije upravičene osebe, ki so imele avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938 in tudi na dan 28. 8. 1945 ter v času podržavljenja niso imele jugoslovanskega državljanstva. Na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe se je med drugim predvidevalo izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim in nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim tudi z ozemlja tedanje FLRJ, pri čemer odškodnina ni vezana na državljanstvo posameznika v letih 1938 in 1945. Po tej pogodbi je v 2. členu predvideno, da bodo oškodovancem priznane pravice do odškodnin z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. Razširjen krog oseb je opredeljen v prilogi 1 in ta v točki A določa, da so do pravic iz 2. člena pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Po definiciji iz točke B(1) so pregnanci avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega teh državljanstev, ki so imele stalno prebivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemške države po pravnem statusu ozemlja 31. 12. 1937 in ki so v zvezi ali zaradi posledic dogodkov druge svetovne vojne to stalno prebivališče izgubile. Pregnanska škoda pa je v točki B(2) priloge odločena kot škoda, ki je pregnancem nastala na območju pregona. Ta škoda vključuje tudi predhodno nastalo vojno škodo. Za izvedbo Finančne in izravnalne pogodbe je bil sprejet UVEG, ki določa plačilo dajatev za materialno škodo, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem ali preseljencem izven ozemlja Republike Avstrije. Osebe, ki so po UVEG upravičene do odškodnine, so določene s sklicevanjem na 5., 7. in 8. paragraf Zakona o prijavi škode, ki ureja prijavo premoženjskih zahtevkov po zakonih, sprejetih za izvedbo Finančne in izravnalne pogodbe. Do odškodnine so bili med drugim upravičeni tudi preseljenci in pregnanci, ki jim je nastala po zakonu priznana škoda in so bili 27. 11. 1961, ko je bila podpisana Finančna in izravnalna pogodba, avstrijski državljani in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. V 4. paragrafu je opredeljen pregnanec, po definiciji katerega so bile do povračila škode po določbah UVEG upravičene tudi osebe nemške narodnosti, ki so bile po vojni pregnane z jugoslovanskega ozemlja. Po 2. paragrafu je opredeljena tudi škoda. Fizičnim osebam, ki so utrpele škodo zaradi dogodkov druge svetovne vojne, je pravico do enkratne pomoči priznal tudi Zakon o enkratni pomoči iz leta 1976 pod pogojem, da so imele v času uveljavitve tega zakona avstrijsko državljanstvo. Med premoženjsko škodo sodi stvarna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja premoženja na območjih izven avstrijskega ozemlja zaradi preselitve ali pregona v povezavi z dogodki iz druge svetovne vojne ali njenimi posledicami ali zaradi nacionalizacije, konfiskacije ali podobnih ukrepov, ki so nastopili že pred koncem druge svetovne vojne v povezavi s strukturnimi spremembami gospodarske in družbene ureditve v tujih državah. Glede na to definicijo med to škodo gotovo sodi tudi zaplemba premoženja po Zakonu o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Do pomoči so bile upravičene osebe, ki jim je nastala škoda, katere vrednost je po cenah na dan 8. 5. 1945 presegala 1000 RM. Ta zakon ne omejuje priznane škode za gospodinjsko opremo in predmete za opravljanje poklica, tako da načeloma pride v poštev tudi škoda za odvzete nepremičnine, vendar pa zakon omejuje višino škode na 15.000 šilingov. Na podlagi obstoječe sodne prakse za izključitev pravice do uveljavljanja denacionalizacije zadošča že dejstvo, da je imel razlaščenec v drugi državi na voljo pravni mehanizem poprave krivic, izhajajočih iz odvzema premoženja, način poprave krivic pa je v pristojnosti tujega zakonodajalca. Organ je ugotovil, da je bil bivši lastnik avstrijski državljan od 29. 1. 1957 do 7. 2. 1962 ter da je imel stalno prebivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in je bil avstrijski državljan 27. 11. 1961, zato izpolnjuje pogoje za pridobitev odškodnine po zgoraj povzetih predpisih. Zato šteje, da je A.A. v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen izključen kot upravičenec do denacionalizacije, zaradi česar je zahtevo zavrnil. Tožnice so v tožbi uvodoma povzele potek dosedanjega postopka, navedle, da je že Ustavno sodišče v odločbi, št. Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003, povedalo, da je mogoče upravičenje do denacionalizacije osebe, ki se je štela za jugoslovanskega državljana, odreči le, če je v času ob podržavljenju imela tudi avstrijsko državljanstvo. V tem primeru bi bila kršena pravica do enakosti pred zakonom. Glede na takšno nesporno stališče, kot izhaja tudi sicer iz številnih judikatov, je bil organ dolžan upoštevati odločbo o ugotovitvi državljanstva upravičenca. Tožnice so se v zvezi s tem sklicevale tudi na zadevo, U 1289/2002 z dne 11. 12. 2003, in, U 822/2003 z dne 14. 9. 2004. Torej, če prejšnji lastnik ob podržavljenju ni imel avstrijskega državljanstva, njegovo premoženje ni moglo biti zaplenjeno kot avstrijsko premoženje (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, I Up 121/2001 z dne 21. 10. 2004) in zato ni imel pravice do avstrijske odškodnine. Enako stališče izhaja iz sodbe istega sodišča, I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002. Pri tem je treba poudariti, da A.A. ne samo, da ni imel avstrijskega državljanstva v času podržavljenja, ni ga imel niti ob uveljavitvi ADP, saj ga je pridobil šele v letu 1957. Tako ni nobenega dvoma, da v njegovem primeru ni šlo za likvidacijo avstrijskega premoženja v smislu drugega odstavka 27. člena ADP. Na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe v povezavi z UVEG pa morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: - da gre za osebo, ki je avstrijski ali nemški državljan ali pripadnik nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, - da gre za osebo iz prve točke, ki je imela stalno bivališče na območju Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960, in – finančni pogoj, tj., da prihodki v letu 1955 niso presegali 72.000 S. Upravičenec ni bil v času podržavljenja niti avstrijski niti nemški državljan niti oseba nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom. Njegov povsem jasen status tako ne ustreza niti definiciji UVEG iz leta 1962, prav tako ne izpolnjuje pogoja avstrijskega državljanstva na dan uveljavitve Zakona o enkratni državni pomoči iz leta 1976. Glede na vse navedeno upravičencu tako ni mogoče odreči upravičenja do denacionalizacije. Upravni organ bo moral tako o vrnitvi odločiti, upoštevaje tudi dejstvo, da je Mestna občina Celje kot zavezanka z vračilom soglašala in celo podala jasen predlog. To njeno vlogo bi bilo mogoče šteti tudi kot predlog po poravnavi po 137. členu Zakona o splošnem upravnem postopku oziroma 69. členu ZDen, ki pa ga upravni organ ni upošteval, pa bi ga moral. Tožnice so zato predlagale sodišču, da tožbi ugodi, odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o vračilu premoženja, podredno pa odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu. Priglasile so tudi stroške postopka in zahtevale povrnitev sodne takse. Tožnice so nato sodišču poslale prvo pripravljalno vlogo, h kateri so kot dokaz predložile še korespondenco med Ministrstvom za pravosodje in javno upravo in Veleposlaništvom Republike Avstrije v Ljubljani ter izvirnik povzetka avstrijske zakonodaje, ki se nanaša na okoliščine, v katerih bi bile s strani Republike Avstrije lahko prijavljene in eventuelno izplačane odškodnine.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene, predlagala zavrnitev tožbe, dodatno navedla, da namen v odločbi in v tožbi povzetih predpisov ni bilo izplačevanje konkretnih odškodnin, ampak izboljšanje gmotnega položaja prizadetim osebam, ki leta 1938 niso bili avstrijski državljani, zaradi lažjega vključevanja v avstrijsko družbo. V zvezi s priloženim Aide Memoire je še navedla, da vsekakor navedeni avstrijski predpisi niso predvidevali odškodnine v civilnopravnem smislu vzpostavitve premoženjskega stanja, kakršno je bilo pred oškodovanjem, prav tako ni dvoma o tem, da so bili prejemki iz naslova teh predpisov namenjeni lajšanju socialnih stisk pregnancev in preseljencev. Vendar pa je glede na sodno prakso treba odreči upravičenje do denacionalizacije vselej, kadar so bila takšna izplačila vezana na dejstvo, da je bilo osebi odvzeto premoženje. V slovenski upravni in sodni praksi je tudi znan primer, ko je bila odškodnina po UVEG dejansko izplačana in zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Odločitev je potrdilo Vrhovno sodišče v sodbi, U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 (pritožbena odločitev, II Up 35/99 z dne 2.0 1. 2000). Pri tem je še izpostavila, da se v postopku denacionalizacije ne odloča o pravici do odškodnine od tuje države, pač pa je treba ugotoviti, ali je določena oseba za odvzeto premoženje dobila odškodnino od kakšne tuje države oziroma imela do nje vsaj pravico, ustanovljeno v mednarodnih pogodbah oziroma sporazumih ali v notranjih predpisih tuje države.

Tožnice so v drugi pripravljalni vlogi še navedle, da stranka z interesom nima prav, ko upravičenje do teh socialnih transferjev povezuje s 10. členom ZDen. Veleposlaništvo je jasno povedalo, da nobeden od zveznih zakonov, na katere se organ opira, ne predstavlja podlage za dajanje odškodnin za razlaščeno premoženje, pač pa gre le za socialno pomoč zaradi preživetja. Bistveno namreč je, da je bila to odškodnina za podržavljeno premoženje. Takšna odškodnina je bila dana za premično premoženje v primeru zadeve iz sodbe U 1846/99. Stranka z interesom zanemari zahtevo po pravnem dejstvu državljanstva oziroma narodnosti.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba je v odgovoru na drugo pripravljalno vlogo še dodala, da v tej zadevi ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev po ADP, pač pa, ali je takšna pravica obstajala na podlagi nekega drugega predpisa.

Tožnice so se v tretji pripravljalni vlogi ponovno sklicevale na stališče Ustavnega sodišča v odločbi, št. Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003, opozorile, da glede na pogoj iz Finančne in izravnalne pogodbe (tj. dejstvo državljanstva oziroma narodnosti) upravičenec do izplačila ne bi bil upravičen.

Stranka z interesom je v odgovoru na tretjo pripravljalno vlogo še dodala, da je bivši lastnik izpolnjeval pogoje za izplačilo po UVEG in Prijavnem zakonu, sprejetem zaradi izvedbe Finančne in izravnalne pogodbe. Ponovno je izpostavila tudi izvedensko mnenje prof. dr. D.D. in dr. E.E., ki ga je priložila temu odgovoru.

Tožnice so se v četrti pripravljalni vlogi sklicevale na vse dosedanje navedbe in vztrajale pri tožbenem predlogu.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se zahteva vlagateljic (tožnic), ki jih poimensko navede, za premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. A.A., za katerega navede datuma in kraja rojstva ter smrti, zavrne.

Po presoji sodišča tak izrek ne zadosti zahtevi po njegovi določnosti, ki jo vsebuje drugi odstavek 208. člen ZUP/86. Ta (med drugim) določa, da mora biti dispozitiv oziroma izrek kratek in določen. Z izrekom se namreč odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni stvari, ki je predmet postopka in je zato najpomembnejši sestavni del odločbe. Izrek je tudi tisti sestavni del odločbe, ki edini postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Odločbe, ki nima jasnega in določnega izreka, pa zato tudi ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V izreku izpodbijane odločbe bi glede na predmet postopka (denacionalizacija) moralo biti navedeno podržavljeno premoženje, na katero se nanaša odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo. Tako izhaja tudi iz prvega odstavka 66. člena ZDen, po katerem organ prve stopnje po končanem ugotovitvenem postopku in po preteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe. Ni pa mogoče šteti, da je nepopolnost izreka zaradi njegove nedoločnosti sanirana s tem, ko je vrsta premoženja, katerega vrnitev je bila zahtevana in o čemer naj bi organ odločil, navedena v uvodu in obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ kršil pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi, zaradi česar je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo upravnemu organu, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zahtevi ponovno odloči. Ker pa je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo zaradi kršitev pravil postopka, v nadaljevanju ni presojalo (ni moglo presojati) tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zadeve, jih bo pa moral presoditi upravni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnic temelji na 25. členu ZUS-1 ter je v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodne takse pa se v postopku denacionalizacije ne plačujejo (prvi odstavek 71. člena ZDen).