Jedro

Zgolj dejstvo, da ima dolžnica nizka sredstva za preživljanje, t.j. da prejema denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, odloga izvršbe prav še ne more utemeljiti, temveč velja prej nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo v zakonsko predvidenem dovoljenem času odloga dolžnik lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled, če je dolžnik slabega premoženjskega stanja pa je manj verjetno, da bi si v šestih mesecih, za kolikor je najdlje mogoče odložiti izvršbo iz posebej upravičenih razlogov, lahko priskrbel nadomestno nepremičnino. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odloga izvršbe ne opravičuje niti dolžničino zdravstveno stanje, saj sploh ni konkretno zatrjevala, kakšne hude zdravstvene težave naj bi imela, ob čemer drži, da sodna praksa upošteva zlasti huda akutna poslabšanja zdravstvenega stanja, ki dolžnike težje fizično ogrožajo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice z dne 2. 6. 2025 zoper sklep o izvršbi z dne 20. 5. 2025 zavrne (I. točka izreka sklepa), da se predlog dolžnice za odlog izvršbe z dne 2. 6. 2025 zavrne (II. točka izreka sklepa) in da mora dolžnica upnici v roku 8 dni povrniti stroške v višini 447,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da so v izreku sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, prostori podrobneje označeni, in sicer kot dve sobi, kuhinja, sanitarije, shramba in hodnik s predprostorom v približni izmeri 95,60 m2. V tej fazi dolžnica ponovno poudarja, da dve sobi, ki sta navedeni v izreku sodbe, nista podrobneje opredeljeni, zaradi česar dejansko ni mogoče ugotoviti, na točno kateri dve sobi meri predlog za izvršbo in je vsebina izreka sodbe, da se je dolžnica dolžna izseliti iz prostorov v pritličju stanovanjske stavbe, označuje le lokacijo teh prostorov, nikakor pa ne obveznosti dolžnice, da se je iz pritličja dolžna izseliti na splošno. Natančneje je njena obveznost določena šele z navedbo posameznih prostorov, pri čemer bi bilo pri dveh sobah potrebno natančneje navesti lokacijo teh dveh sob v pritličju ali pa izmero posameznega od teh dveh prostorov. Zaradi navedenega dolžnica vztraja pri tem, da iz izvršilnega naslova ni jasno razvidna vsebina njene obveznosti in je iz tega razloga izvršilni naslov neizvršljiv. V dokaz ugovornih trditev je dolžnica predlagala tudi dokaz z ogledom na kraju samem, in sicer v vlogi z dne 10. 7. 2025, ki jo je vložila na poziv sodišča. O tem dokaznem predlogu se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo dolžničin predlog za odlog izvršbe. Pri tem je sodišče prekršilo določbo 6. točke 1. odstavka in 2. točke 2. odstavka 71. člena ZIZ, ki določa pogoje za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo dejstva v zvezi z dolžničino starostjo, ki je bila v času vlaganja predloga za odlog izvršbe stara 71 let ter dejstva, da se nahaja v težki finančni in socialni situaciji, kot izhaja iz mnenja CSD A. z dne 28. 5. 2025. Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da dolžnica tega, da razpisov za neprofitna stanovanja na območju A. ni, ni z ničemer izkazala. Sodišče od dolžnice torej zahteva, da dokazuje negativno dejstvo, kar je v nasprotju z razporeditvijo dokaznega bremena udeleženih strank v postopku. Tega zatrjevanega dejstva upnica v odgovoru na predlog za odlog izvršbe tudi ni prerekala, pač pa je zgolj pavšalno zatrjevala, da dolžnica ni predložila nobenega dokazila o tem. Upnica tudi ni zatrjevala nasprotno. Zaradi tega bi se navedeno dejstvo moralo šteti za dokazano. Dolžničina edina možnost nastanitve je iskanje socialnega ali neprofitnega stanovanja preko razpisov za to pristojnih nosilcev javnih pooblastil. Sodišče sicer navaja, da bi dolžnica za rešitev stanovanjskega problema morala sama aktivno pristopiti na druge načine. Pri tem dolžnica pojasnjuje, da kot prejemnica denarne socialne pomoči nima nikakršne možnosti za pridobitev najemniškega stanovanja za profitno najemnino. Njeni sorodniki pa ji niso dolžni zagotavljati nastanitve. Prav tako je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede poslabšanja zdravstvenega stanja dolžnice v primeru izselitve. Poslabšanje zdravstvenega stanja dolžnice bi imelo prav gotovo značaj nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo, da le-to, da je dolžnica stara 71 let, ni podlaga za zaključek, da bi se njeno zdravstveno stanje zaradi izselitve iz nepremičnine poslabšalo. Dolžnica sicer res ni o svojem zdravstvenem stanju navedla ali predložila ničesar takega, iz česar bi sodišče o tem lahko sklepalo. Vendar pa je dolžnica predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Poslabšanje zdravstvenega stanja je dolžnica izvajala iz tega, da so zdravstvene spremembe pri tej starosti nepovratne, dolžnica pa ne more vedeti točno, v kakšni meri in na kakšen način se bo njeno zdravje poslabšalo. Ravno zato je predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi odgovoril na to vprašanje. Zaradi navedenega so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da pogoji za odlog izvršbe niso izpolnjeni, najmanj preuranjeni. Dejansko stanje je zato v tem delu zmotno ugotovljeno. Ker je odločitev sodišča v točki I. in II. nepravilna, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jo je prav tako potrebno razveljaviti. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnica je odgovorila na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnega in izvršljivega sklepa in sodbe Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. P 166/2016 z dne 7. 5. 2024, v zvezi s pravnomočnim popravnim sklepom istega sodišča, opr. št. P 166/2016 z dne 8. 8. 2024 in v zvezi s sobo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2171/2024 z dne 4. 2. 2025. Dolžnici je v njem naloženo, da se izseli iz prostorov pritličja stanovanjske stavbe št. 1, z naslovom B., stoječe na parceli št. 2, k.o. X, ID 003, in sicer iz dveh sob, kuhinje, sanitarij, shrambe in hodnika s predprostorom v približni izmeri 95,60 m2 in te prostore izroči prazne oseb in stvari, ki so v njeni lasti, upnici, v roku 15 dni.

6.Zoper sklep o izvršbi je dolžnica vložila ugovor, v katerem je navedla, da iz izreka izvršilnega naslova (v zvezi s pravnomočnim popravnim sklepom z dne 8. 8. 2024) izhaja, da se je dolžnica dolžna izseliti iz prostorov pritličja stanovanjske stavbe, v nadaljevanju izreka pa so ti prostori še dodatno opredeljeni z njihovo namembnostjo in skupno površino. Po prepričanju sodišča prve stopnje je obveznost, ki izhaja za dolžnico iz izreka sodbe, jasno določena. Iz izreka namreč izhaja, da se obveznost dolžnice nanaša na celotno pritličje stanovanjske stavbe, dejstvo, da "dve sobi" v nadaljevanju izreka nista podrobneje opredeljeni, pa upoštevaje, da je skupek prostorov, iz katerih se je dolžnica dolžna izseliti, dodatno opredeljen še po velikosti, samo po sebi na zaključek sodišča, da je obveznost dolžnice določena, ne vpliva. Dolžnica je namreč le pavšalno zatrjevala, da so v pritličju stanovanjske stavbe tudi druge sobe, pri čemer pa teh sob sploh ni navedla oziroma kakorkoli opredelila (bodisi po namembnosti bodisi po velikosti), hkrati pa tudi ni prerekala navedb upnice, da prostori pritličja stanovanjske stavbe, in sicer dve sobi, kuhinja, sanitarije, shramba in hodnik s predprostorom v približni izmeri 95,60 m2 predstavljajo zaključeno celoto - stanovanje, ki ga zaseda dolžnica. Da bi dolžnica s svojimi ugovornimi navedbami uspela, bi morala zatrjevati in izkazati vsaj, da se v pritličju stanovanjske stavbe poleg kuhinje, sanitarij, shrambe in hodnika s predprostorom in poleg dveh sob, vse našteto v skupni izmeri približno 95,60 m2, nahajajo še dodatne sobe, ter da se površina vseh v izreku navedenih prostorov ter dodatnih sob ne ujema s površino, kot je navedena v izreku sodbe, ter te navedbe tudi ustrezno obrazložiti. Pavšalne navedbe dolžnice, da se poleg dveh sob v pritličju nahajajo tudi druge sobe, ne zadostujejo že iz razloga, ker dejstvo, da se poleg dveh sob v pritličju nahajajo tudi druge sobe, izhaja že iz samega izreka sodbe, v katerem so navedeni tudi drugi prostori (shramba, sanitarije, hodnik s predprostorom, kuhinja). Ker skladno z 212. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage, je sodišče prve stopnje dokazni predlog dolžnice za opravo ogleda zavrnilo, pri tem pa tudi ne gre spregledati, da je dokaz tudi prepozen in ga gre že zato zavrniti, saj mora dolžnik skladno z drugim odstavkom 53. člena ZIZ vse dokaze predložiti že v ugovoru.

7.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Višje sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je dolžničina obveznost v izvršilnem naslovu jasno opredeljena. Skladno z načelom stroge formalne legalitete, ki je uzakonjeno v določbi 17. člena ZIZ, je sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov kot se ta glasi, zato ne more upniku prisoditi manj, več ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, skladno z 21. členom ZIZ pa je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta obseg in čas izpolnitve obveznosti. Višje sodišče pritrjuje razlogom, da so v izvršilnem naslovu navedeni prostori, ki jih je dolžnica dolžna izprazniti. Res sta med tem prostori navedeni tudi "dve sobi", a so vsi prostori skupaj opredeljeni tudi tako, da je navedena njihova skupna izmera 96,60 m2. Najmanj na tej podlagi je dolžnici omogočena ugotovitev, katere prostore mora izprazniti, zato ni potrebno, da bi bili "dve sobi" še dodatno opredeljeni. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno ni opravilo ogleda, saj je pravilno ugotovilo tako to, da so bile dolžničine navedbe o "še drugih sobah" pravno nerelevantne, pa tudi to, da je bila dolžnica s tem predlaganim dokazom prekludirana. V izvršilnem postopku namreč na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ velja na eni strani breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije. Prvo pomeni, da mora biti ugovor obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen. Dolžnik je v takem ugovoru dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavljal v prejšnjem ugovoru (tako sklep VSL I Ip 3359/2013). Vse navedeno pomeni, da mora dolžnik vsa dejstva in dokaze, ki jih lahko navede že ob vložitvi rednega ugovora zoper sklep o izvršbi, ker ta dejstva takrat že obstajajo, v ugovoru tudi navesti. Navajanje novot in predlaganje novih dokazov po vložitvi ugovora oziroma za upnika odgovora na ugovor v izvršilnem postopku načeloma namreč ni dopustno (primerjaj sklep VSL I Ip 1557/2009). Dolžnica bi torej že v samem ugovoru morala predlagati izvedbo dokaza z ogledom, pa tega ni storila, zato tega dokaza pri odločitvi o ugovoru ni bilo dopustno izvesti.

8.Predlog dolžnice za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je dolžnica v predlogu za odlog izvršbe navedla, da je stara 71 let in je v težki finančni in socialni situaciji ter se z leti in tudi v primeru odloga izvršbe dolžničino socialno in finančno stanje ne bo izboljšalo, da bi upničino terjatev, izselitev in izpraznitev nepremičnine, čez čas lažje izpolnila. Dolžnica je prejemnica denarne socialne pomoči, kar pomeni, da pravice do pokojnine ni pridobila. Poleg navedenega prejemka prejema še varstveni dodatek. Dalje sodišče ugotavlja, da je dolžnica priložila mnenje Centra za socialno A. z dne 28. 5. 2025, iz katerega izhaja, da se je dolžnica, po prejemu predloga za izvršbo (23. 5. 2025), oglasila na CSD A. Iz navedenega mnenja izhaja, da dolžnica tedaj še ni pričela z iskanjem nadomestne nastanitve. Dalje sodišče prve stopnje ugotavlja, glede na dolžničine navedbe, da je upravičenost do socialnega ali neprofitnega stanovanja povezana z izvedbo ustreznih upravnih postopkov s strani lokalne skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, trenutno pa aktualnih razpisov za tovrstne najeme ni, pri čemer dolžnica tega, da razpisov za neprofitna stanovanja na območju A. ni, ni z ničemer izkazala. Za rešitev stanovanjskega problema bi morala dolžnica sama aktivno pristopiti tudi na druge načine, na primer prošnja sorodnikom, objava, da išče stanovanje, npr. v glasilih. Dalje sodišče ugotavlja, da dolžnica v predlogu za odlog izvršbe, razen pavšalnih navedb, da bi takojšnja izvršba zagotovo povzročila poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, o svojem (slabem) zdravstvenem stanju ni predložila prav nobenega dokazila. Zgolj to da je stara 71 let, ni podlaga za zaključek, da bi se njeno zdravstveno stanje zaradi izselitve iz nepremičnine poslabšalo. Sodna praksa je štela, da pravno relevantno nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v smislu prvega odstavka 71. člena ZIZ predstavlja poslabšanje zdravja, ki se nanaša na težka bolezenska stanja, dolžnica pa o svojem zdravstvenem stanju ni navedla in tudi ne predložila prav ničesar, iz česar bi sodišče sklepalo o tem, da je njeno zdravstveno stanje slabo in bi izguba doma, stanovanja, privedla do poslabšanja zdravstvenega stanja. Ob tem sodišče prve stopnje ni moglo mimo tega, da kljub pravnomočnemu in izvršljivemu izvršilnemu naslovu odlog izvršbe v večji meri ogroža položaj in interese upnice, ki kot že zgoraj navedeno, s svojo nepremičnino ne more prosto razpolagati že vrsto let. Tudi ta odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

9.Sodišče lahko po drugem odstavku 71. člena ZIZ na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti izvršbo odloži, če so za to podani posebej upravičeni razlogi, primeroma našteti v 1. do 3. točki drugega odstavka, oziroma kakšni drugi posebej upravičeni razlogi po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. V primeru izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše, ki je dolžnikov dom, sodišče odloži izvršbo, če dolžnik izkaže, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo položaj in interese dolžnika, kot bi odlog izvršbe ogrozil položaj in interese upnika (2. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ).

10.Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da odlog izvršbe ni utemeljen na podlagi kakih posebej upravičenih razlogov za odlog izvršbe. Odlog izvršbe je zastoj pri uresničitvi upnikove terjatve iz izvršilnega naslova, zato je upravičen le v posebej utemeljenih primerih oziroma ko bi takojšnja izvršba nesorazmerno posegla v dolžnikov položaj oziroma bi zanj pomenila nedopustno civilizacijsko trdoto.

Prisilna izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, je sicer nedvomno zelo invaziven poseg v položaj dolžnika. Vendar to samo zase še ne more biti argument za odlog izvršbe, temveč mora dolžnik konkretno zatrjevati in verjetno izkazati, da so zanj izpolnjeni zakonski pogoji (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zgolj dejstvo, da ima dolžnica nizka sredstva za preživljanje, t.j. da prejema denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, odloga izvršbe prav tako še ne more utemeljiti, temveč velja prej nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo v zakonsko predvidenem dovoljenem času odloga dolžnik lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled, če je dolžnik slabega premoženjskega stanja pa je manj verjetno, da bi si v šestih mesecih, za kolikor je najdlje mogoče odložiti izvršbo iz razloga po 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ (četrti odstavek 74. člena ZIZ), lahko priskrbel nadomestno nepremičnino. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odloga izvršbe ne opravičuje niti dolžničino zdravstveno stanje, saj sploh ni konkretno zatrjevala, kakšne hude zdravstvene težave naj bi imela, ob čemer drži, da sodna praksa upošteva zlasti huda akutna poslabšanja zdravstvenega stanja, ki dolžnike težje fizično ogrožajo. Ne zadostuje že to, da naj bi bile zdravstvene spremembe (kakšne?) pri njeni starosti nepovratne, čeprav dolžnica tega ne more zagotovo vedeti. Te povsem pomanjkljive trditvene podlage pa tudi ni bilo dopustno nadomestiti s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

Možnosti za zagotovitev nadomestnega bivališča je sicer več in niso nujno pogojene s finančno sposobnostjo dolžnika,2 vendar drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnica v predlogu za odlog izvršbe ni niti konkretno zatrjevala, da bi si sploh že aktivno prizadevala najti rešitev svoje stanovanjske problematike in na kakšen način. Temu nasprotno je, tako kot v obravnavani pritožbi, celo trdila, da naj bi bila njena edina možnost iskanje neprofitnega stanovanja, razpisov pa naj ne bi bilo. Dolžnica bi morala podati konkretne trditve, kje, na kakšen način in kdaj je vse iskala drugo prebivališče, pa kljub vsemu dolžnemu trudu s tem ni uspela. Takšnih trditev dolžnica ni podala. Ne drži pa niti, da je sodišče prve stopnje od dolžnice zahtevalo izkazovanje negativnega dejstva, saj bi dolžnica lahko navedla, kje je iskala razpise za neprofitna stanovanja (kje so običajno objavljeni) in bi sodišče prve stopnje lahko izvedlo tak dokazni predlog (nepravo negativno dejstvo). Kot rečeno pa tudi izkazano dejstvo neobstoja razpisov ne bi zadostovalo, saj je možnosti za urejanje prebivanja več.

Šele v primeru, da bi dolžnica izkazala, da si bivanjske problematike ni mogla urediti drugače, bi sodišče moralo tehtati med upnikovo pravico do učinkovite izvršbe (ob tem, da naj spornega stanovanja ne bi potrebovala za svoje prebivanje), in pravicami iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 78. člena Ustave, ki niso absolutne narave. Oba pogoja iz 2. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ morata namreč biti izpolnjena kumulativno; ob ugotovitvi, da dolžnica že prvemu pogoju ni zadostila, je presoja drugega pogoja odpadla oziroma ni bila potrebna. Kljub temu pa višje sodišče dodaja, da je na dolžniku breme, da si v določenem razumnem času zagotovi nadomestno bivanje (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča, Up-474/20-10 z dne 15. 6. 2020). Ne more iti namreč na breme upnika, da dolžniku zagotavlja nepremičnino za njihovo prebivanje, saj je z izvršilnim naslovom dolžniku naloženo, da se iz nepremičnine izseli. Takšna razlaga pogojev za odlog bi v celoti izničila učinek sodne odločbe, ki je izvršilni naslov.

Skladno s šestim odstavkom 74. člena ZIZ lahko sodišče odloži izvršbo iz drugih posebej opravičenih razlogov po 4. točki drugega odstavka 71. člena tega zakona najdlje za tri mesece, zato odloga izvršbe tudi na tej podlagi ni bilo mogoče dovoliti. Dolžnica namreč ni navajala niti nobenih drugih posebnih okoliščin, ki bi se v 3h mesecih spremenile na način, da se bo lahko dolžnica prostovoljno izselila. Tudi na tej podlagi predlog za odlog izvršbe tako ni bil utemeljen, po vsem povedanem pa ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o ugovoru in odlogu, je namreč pravilna tudi odločitev o stroških.

Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Na primer odločbi Ustavnega sodišča, U-I-93/03 in U-I-344/06.

2Na primer tudi prošnja za namestitev v zavod.