Jedro

Rok iz 3. odstavka 114. člena ZJU, do katerega mora biti izpolnjen ocenjevalni list in 30-dnevni rok, v katerem mora biti uradnik seznanjen z oceno, sta procesna in instrukcijska roka, zato njuna prekoračitev ne more vplivati na zakonitost postopka ocenjevanja in oceno samo.

Dejstvo, da tožnik ni bil na razgovoru pri svoji nadrejeni, na zakonitost ocene ne more vplivati. Iz takrat veljavne določbe 1. odstavka 115. člena ZJU izhaja, da se seznanitev z oceno opravi v obliki razgovora nadrejenega z uradnikom, seznanitev pa mora biti opravljena najkasneje v 30 dneh od določitve ocene. Tožnik se je z oceno seznanil, vročitev oz. prevzem ocene pa odklonil, zato razgovor po 1. odstavku 115. člena ZJU ni bil opravljen iz razlogov na tožnikovi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se letna ocena določena z ocenjevalnim listom uradnika za leto 2007 z dne 13. 2. 2008 ter v povezavi z njo sklep Republike Slovenije, Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. Su 39/2009 z dne 9. 2. 2009 kot nezakonita razveljavita in je tožena stranka dolžna ponovno odločiti o oceni tožnika za leto 2007 v roku 15 dni (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne v roku 15 dni 282,00 EUR stroškov postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki posledično naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju tožnika, saj takšno ravnanje sodišča pomeni kršitev zahteve po enakopravnem obravnavanju strank v dokaznem postopku in s tem načela kontradiktornosti, kar je kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je bilo s tem kršeno tudi načelo neposrednosti. Sodišče prve stopnje tožnika pravzaprav ni zaslišalo do konca, tako da tožnik svoje izpovedi ni zaključil in mu njegov pooblaščenec ni mogel zastavljati vprašanj. Poleg tega pa tožnik na izpoved priče A.A. sploh ni mogel odgovoriti. Končno pa bi bilo celovito zaslišanje tožnika ključnega pomena tudi zato, ker se je senat v tej zadevi vsakič zamenjal in tako vsi člani niso imeli možnosti neposredno oceniti tožnika.

Po tožnikovi oceni je bila v postopku pred toženo stranko kršena določba 3. odstavka 114. člena ZJU, po kateri mora biti ocenjevalni list izpolnjen najkasneje do konca meseca januarja za preteklo leto. Nadrejena A.A. je tožnika ocenila dne 13. 2. 2008 za leto 2007. Po podaji zahteve za preizkus ocene pred komisijo pa je ta s sklepom z dne 9. 2. 2009 potrdila oceno tožnika za leto 2007. Ta sklep je bil tožniku vročen šele 23. 9. 2009. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik meni, da je bil v tem primeru prekoračen vsak razumen rok, v katerem bi morala komisija odločiti. Tožnik sploh ni bil na razgovoru pri svoji nadrejeni, ampak je bil na razgovoru šele pred komisijo za preizkus letne ocene. Sodišču prve stopnje se tudi ne zdi sporna sestava komisije za preizkus letne ocene, čeprav je tožnik taki sestavi nasprotoval, ker je zbujala dvom o njeni nepristranskosti. Vodja oddelka A.A. je že podala letno oceno, B.B. pa je v preteklosti podala predlog za uvedbo disciplinskega postopka in postopka za ugotavljanje nesposobnosti. Do teh očitkov se sodišče prve stopnje sploh ne opredeli. Nadalje tožnik navaja, da so vse navedbe v sklepu zelo pavšalne, ne vsebujejo nobenih konkretnih napak ali očitkov, zato ni mogoče zaključiti, da je ocena nezadovoljivo opravljanje dela tožnika, pravilna in utemeljena. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da se dne 5. 2. 2009 ni pisalo zapisnika, torej se tožnik z njim ni mogel seznaniti. Tako je komisija bila do tožnika diskriminatorna, saj je bila odločena potrditi tožnikovo negativno oceno, pa čeprav ob jasnih postopkovnih kršitvah, ker je pisanje zapisnika po 74. členu ZUP obvezno.

Nadalje pritožba opozarja na to, da sodba ni obrazložena v delu, ki se nanaša na oceno tožene stranke po posameznih kriterijih, sodišče prve stopnje pa se do tega, da tožena stranka tožnika po kriteriju odnos do uporabnikov sploh ni ocenila, ni opredelilo. Tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je komisija ocene vsebinsko presojala, da je vsaka postavka ustrezno obrazložena ter da tožnik pri nobeni od postavk ocenjevanja ni podal relevantne utemeljitve. Tak zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi in sicer s tožnikovo izpovedjo in listinami, ki jih je vložil v spis, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo dejstvo, da je bila ocena za leto 2010 spremenjena v korist tožnika, to dejstvo pa pomeni najmanj to, da so bile s strani tožene stranke zaznane nepravilnosti pri ocenjevanju tožnika.

Ker je tako odločitev sodišča prve stopnje napačna, s pritožbo posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri navaja, da tožnik ni bil na razgovoru pri svoji nadrejeni A.A. zato, ker je zavrnil vročitev ocenjevalnega lista, s tem pa posledično tudi seznanitev oziroma zagovor pri nadrejeni. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dolgotrajno odločanje komisije, pa tožena stranka pojasnjuje, da je odločanje dolgotrajno zaradi tega, ker so člani komisije sodniki, ki so preobremenjeni s svojimi rednimi sodnimi postopki, zato so postopki preizkusa letnih ocen dolgotrajni tudi pri ostalih javnih uslužbencih. Tožnik ni bil obravnavan drugače od ostalih primerljivih javnih uslužbencev ali celo diskriminatorno. Nepomembne so tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z oceno za leto 2010, ker se v tem sporu obravnava ocena za leto 2007. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka postopek presoje ocene izpeljala skladno s določbami členov od 111. do 117. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RD, št. 56/02), ki je v spornem obdobju urejal ocenjevanje uradnikov, da postopek ocenjevanja pri toženi stranki ni bil kršen, da je bilo tožnikovo delo za leto 2007 ocenjeno po kriterijih delovne uspešnosti, opredeljenih v 3. odstavku 111. člena ZJU z oceno neuspešno. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je ta ocena zakonita in pravilna, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju tožnika kršilo načelo kontradiktornosti, da takšno ravnanje pomeni kršitev enakopravnega obravnavanja strank v dokaznem postopku, s tem pa je kršilo tudi načelo neposrednosti.

ZPP v 5. členu določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Načelo obojestranske izjave oziroma obojestranskega zaslišanja ne pomeni, da mora sodišče stranke dejansko zaslišati, da bi torej morale podati izjavo, dana jim mora biti možnost. To možnost je tožeča stranka imela in jo je tudi izkoristila, saj se je lahko tekom postopka izjavila o navedbah tožene stranke, kar je razvidno iz pripravljalnih vlog in zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa je kot stranko zaslišalo tudi tožnika. Tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za ponovno oziroma dodatno zaslišanje tožnika, ni neenakopravno obravnavalo strank v postopku. Skladno z 287. členom ZPP izvedbo dokazov odredi sodišče, predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, pa s sklepom zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim je izvedbo dodatnih dokazov zavrnilo, zapisalo, da so nepotrebni, v sodbi pa je še dodatno pojasnilo, da je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za odločitev.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela neposrednosti, saj je vse dokaze izvajalo neposredno na naroku za glavno obravnavo.

Sodba sodišča prve stopnje se da preizkusiti, ima jasne razloge, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, ti razlogi pa si med seboj niso v nasprotju, zato je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zato sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo njegovega ponovnega zaslišanja, ni mogel odgovoriti na izpoved priče A.A.. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju te priče, se je tožnik že med zaslišanjem opredeljeval do njene izpovedi, pri zaslišanju priče pa je tudi aktivno sodeloval. Zaslišanje stranke ni namenjeno opredeljevanju do izpovedi posameznih prič, ampak izjavi o navedbah nasprotne stranke.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je rok iz 3. odstavka 114. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), do katerega mora biti izpolnjen ocenjevalni list in 30-dnevni rok, v katerem mora biti uradnik seznanjen z oceno, procesna in instrukcijska roka, zato njuna prekoračitev ne more vplivati na zakonitost postopka ocenjevanja in oceno samo. Tudi dejstvo, da tožnik ni bil na razgovoru pri svoji nadrejeni, na zakonitost ocene ne more vplivati. Iz takrat veljavne določbe 1. odstavka 115. člena ZJU izhaja, da se seznanitev z oceno opravi v obliki razgovora nadrejenega z uradnikom, seznanitev pa mora biti opravljena najkasneje v 30 dneh od določitve ocene. Kot je izpovedala priča A.A., je tožnika z oceno seznanila, on pa je vročitev odklonil, to pa izhaja tudi iz listine v prilogah pod B2. Tako razgovor po 1. odstavku 115. člena ZJU ni bil opravljen iz razlogov na tožnikovi strani.

Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi pod točko 7 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila komisija sestavljena v skladu s takrat veljavnim 2. odstavkom 115. člena ZJU in je oceno tožnika vsebinsko presojala ter svojo odločitev pod vsako postavko tudi ustrezno obrazložila. Dejstvo, da se do tožnikovih očitkov, da je vodja oddelka podala letno oceno tožnikovega dela in da je članica komisije B.B. v preteklosti zoper tožnika podala predlog za uvedbo disciplinskega postopka in postopka za ugotavljanje nesposobnosti, sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo, po stališču pritožbenega sodišča na pravilnost odločitve nima vpliva, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je komisija oceno preverila vsebinsko ter na podlagi razprave odločila, da ocena ostane nespremenjena, zato neobjektivnosti članom komisije ni mogoče očitati, prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je bila komisija do tožnika diskriminatorna, ker je bila odločena potrditi tožnikovo negativno oceno. Pisanje oziroma nepisanje zapisnika na zakonitost ocene tožnikovega dela za leto 2007 nima vpliva.

Iz sklepa Komisije za preizkus letne ocene tožnika za leto 2007 (B9) izhaja, da je komisija oceno tožnika za leto 2007 dejansko vsebinsko presojala po posameznih kriterijih (razen po kriteriju odnos do uporabnikov, po katerem tožnik ni bil ocenjen, ker ni imel stika s strankami) in svojo odločitev tudi vsebinsko obrazložila. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in se opredelilo do vseh potrebnih dokazov. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je ocena komisije po posameznih postavkah utemeljena, pri čemer se je sodišče prve stopnje oprlo tako na izpoved zaslišane priče A.A. o razlogih za oceno tožnika po posameznih kriterijih, na izpoved C.C. ter na pisne izjave prič, za katere je tožnik opravljal delo. Te izpovedi potrjujejo izpoved priče A.A.. Presojalo je tudi tožnikovo izpoved in njegove pripombe, za katere je ugotovilo, da niso bile relevantne, upoštevalo pa je tudi listinsko dokumentacijo v spisu. Tako je sodišče prve stopnje preverilo uporabo vseh predpisanih kriterijev in na podlagi tega ugotovilo, da je ocena tožnikovega dela za leto 2007 pravilna. Dejstvo, da je bila ocena tožnikovega dela za leto 2010 spremenjena v korist tožnika, pa na presojo ocene za leto 2007 nima in ne more imeti nobenega vpliva.

Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi z 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.