Jedro

Pravdne stranke imajo do konca prvega naroka možnost, da postavijo ustrezne trditve in zanje predlagajo dokaze, zato opustitev navedb določenih trditev v dokumentih pred pravdo (prijava poškodbe pri delu, zahtevek zavarovalnici) na dokazno presojo v tožbi podanih trditev ne more vplivati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009 z dne 19.3.2009 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 5.005,86 EUR za škodo, ki jo je tožnik pretrpel v škodnem dogodku dne 12.7.2006. Posledično je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 131,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da ima tožnik najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo pravico navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb. Za dokazno oceno sodišča je torej pomembno dejstvo le to, da je tožnik vsa dejstva in dokaze predlagal do konca prvega naroka. Ker je to tožnik storil že ob vložitvi tožbe, je ravnal pravočasno. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da mu je baterija v času nezgode gorela, temveč nasprotno. Ni pa relevantno, ali mu baterija ni gorela že takrat, ko se je na intervencijo šele odpravil, ali pa mu je prenehala goreti takrat, ko se je od ribiškega doma vračal. Obrazec RE 8 - prijava poškodbe pri delu bi moral izpolniti delodajalec. Tega ni storil, temveč je breme za izpolnitev tega obrazca prevalil na tožnika, ki ni strokovno usposobljen za to, da bo takšen obrazec sam izpolnjeval. Delodajalec je škodni dogodek pričel raziskovati šele po opozorilu zavarovalnice in šele takrat je S. A. začel zbirati dokumentacijo o vzrokih za nezgodo. Zato ne bi smelo biti čudno, da je tožnik prvič šele v razgovoru s pomočnikom komandirja povedal, da je imel policijsko svetilko, ta pa v času škodnega dogodka ni več svetila. Tožnik je torej kot laik pozabil na pomembne okoliščine škodnega dogodka, če pa bi ga nekdo po škodnem dogodku natančno izprašal o vzrokih nezgode, bi že takrat lahko povedal za svetilko. Tožnik opozarja na dejstvo, da uradni zaznamek, ki ga je zapisal pomočnik komandirja S. A., nima tožnikovega podpisa, temveč samo podpis tistega, ki je tekst zapisal. Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je do nezgode prišlo ob četrti uri zjutraj, torej v nočni izmeni. Z izpovedjo priče G. Š. pa so dokazane tožnikove trditve, da rezervne baterije v avtu nista imela. Sodišče bi se moralo tudi bolj natančno ukvarjati s tem, kakšne ugovore glede temelja tožbenega zahtevka je tožena stranka sploh podala in katere dokaze je v zvezi z njenimi trditvami predlagala. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka podala dvom, ali se je tožnikova baterija res iztrošila, in predlagala v ta namen zaslišanje pomočnika komandirja S. A.. Ta priča pa je potrdila, da je povzela izpovedbo tožnika v uradni zaznamek in je torej neizpodbitno dokazano, da je tožnik tudi S. A. povedal, da je baterijo imel pri sebi, vendar pa se je ta izpraznila zaradi opravljanja drugih nalog. Prav tako je ta priča izpovedala, da ni tožnik tisti, ki bi moral skrbeti za polnjenje baterij, saj je to naloga dežurnega policista. Dolžnik je z izvedenim dokaznim postopkom uspel dokazati, da mu njegov delodajalec ni preskrbel baterije, ki bi bila ustrezno napolnjena za delo v nočni intervenciji, za kar je bil zadolžen dežurni policist, v nasprotju s tožnikom pa tožena stranka svojega ugovora, to je dvoma, ki se je porajal ob navedbi tožnikovega dejstva, da se mu je baterija pred škodnim dogodkom že iztrošila, ni z ničemer dokazovala in tudi ne dokazala. Pritožba graja tudi zaključek sodišča, da hoja po neravnem terenu v nočnem času, ko je potrebno pri tem hoditi po gozdu, kjer se nahajajo drevesne korenine, ki štrlijo iz tal, ne predstavlja hoje s povečano nevarnostjo. Tako je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, povzetimi na strani 6 sodbe, da intervencijski ogled policista, ki mora hoditi po mokrih in spolzkih gozdnih tleh v nočnem času, ne prestavlja nevarne dejavnosti. Ne gre namreč za dejavnost, ki je kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče nadzorovati in ki bi zaradi svoje narave sama po sebi povzročila večjo nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Tega stališča ne morejo omajati niti dodatne pritožbene navedbe, da je bilo listje vlažno in drsno, v gozdu pa so tla prepredena s koreninami, ki se jim ni mogoče izogniti.

Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je sodišče napačno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z dokazovanjem. Po določilu 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče nato o zadevi odloči na podlagi izvedenih dokazov, če pa na podlagi le-teh ne more zanesljivo ugotoviti konkretnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka za škodo odgovorna, ker tožniku ni priskrbela baterije, ki bi bila ustrezno napolnjena za delo v nočni intervenciji, s tem pa ni zagotovila varnega opravljanja dela. V dokaz svoje trditve je predlagala prijavo poškodbe pri delu, izjavo priče G. Š. in zaslišanje te priče ter zaslišanje tožnika. Tožena stranka pa je nasprotno zatrjevala, da tožnik svetilke ni uporabljal, ker naj bi bila že izpraznjena in je zato sam izključno odgovoren za nastali škodni primer. V zvezi s tem je predlagala zaslišanje tožnika, kopijo prijave škodnega primera in uradnih zaznamkov, naknadno pa še zaslišanje pomočnika komandirja S.A.. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih zaključilo, da sta tožnik in zaslišana priča G. Š. sicer skladno izpovedovala, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tega, ker se je tožniku na poti nazaj proti avtu iztrošila baterija, vendar pa jima sodišče ne sledi, ker je bila trditev o iztrošenosti baterije prvič podana šele ob vložitvi tožbe in ne že v zvezi s prijavo poškodbe pri delu. Takšno dokazno sklepanje sodišča pa je napačno, saj je tožeča stranka dolžna relevantne trditve podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo in odsotnost določenih trditev o pomanjkljivih varstvenih ukrepih pred pravdo ne more predstavljati nasprotnega dokaza. Ta je bil s strani tožene stranke ponujen z zaslišanjem priče S. A., ki pa je potrdil, da mu je tožnik omenil, da je baterija zaradi iztrošenosti ugasnila, pri čemer niti ni relevantno, kot pravilno opozarja pritožba, kdaj natanko v tisti noči se je to zgodilo. Ker je sodišče prve stopnje torej v škodo tožeči stranki upoštevalo dokaze, ki jih je ta predlagala v zatrjevanje drugih dejstev, hkrati pa se glede zatrjevanj tožene stranke ni osredotočilo le na njeno trditveno podlago in dokazne predloge, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 212. in 1. odstavka 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato sodbo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, pri čemer naj le-to ponovno oceni, katera od pravdnih strank je svoje trditve izkazala, upoštevajoč podano trditveno podlago in predložene dokaze, nato pa naj glede na zaključke po potrebi odloči tudi o višini tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.