Jedro

Obe zvezi društev uporabljata kot dodatno sestavino besedo „Č.“, vendar pa ta beseda ni zaščitena in jo lahko v imenu uporablja vsako društvo ali zveza društev, torej tudi obe zvezi, pri čemer se ime tožeče stranke od imena stranke z interesom razlikuje po dodatni besedi „D.“, in ravno zaradi tega se registrirani imeni obeh zvez društev razlikujeta v tolikšni meri, da ob običajni pozornosti, ki jo je mogoče pričakovati v pravnem prometu, imeni ne povzročata in tudi v bodoče ne bi smeli povzročati nejasnosti v pravnem prometu.

Zadostuje, da je podana objektivna možnost, da do nejasnosti v pravnem prometu lahko pride, vendar zaradi vsesplošne prepoznavnosti tožeče stranke sodišče ocenjuje, da v tem primeru tudi objektivna možnost, da bi do nejasnosti prišlo, ne obstaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v register društev Upravne enote ... vpisal zvezo z imenom: zveza A. s sedežem in naslovom sedeža ..., vpisal je zakonitega zastopnika zveze, odločil, da pritožba ne zadrži vpisa v register ter da stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi odločbe navaja, da je zveza A. (v nadaljevanju stranka z interesom) vložila zahtevo za vpis v register društev. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da zveza izpolnjuje vse pogoje, ki jih določa materialni zakon za vpis zveze v register društev, saj sta ustanovitelja društvo B. in društvo C. na predhodnih občnih zborih članov društev sprejeli sklep, da kot soustanovitelji zveze pristopijo k ustanovnemu zboru, na katerem so 19. 12. 2016 sprejeli sklep o ustanovitvi zveze in temeljni akt in izvolili zastopnika zveze, ki predstavlja oziroma zastopa zvezo. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je temeljni akt je v skladu z Zakonom o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in pravnim redom Republike Slovenije.

2. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil in priznal stranki z interesom stroške pritožbenega postopka v višini 276,39 EUR, ki ga je dolžna plačati tožeča stranka. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je stranka z interesom registrirana v skladu z določbami ZDru-1 in da je ime v skladu z 10. členom navedenega zakona. Iz imena je razvidno, da gre za zvezo društev, razvidna je dejavnost zveze in ime se razlikuje od imen drugih društev in zvez in tudi od imena tožeče stranke, hkrati pa ime ni zavajajoče ali žaljivo. Po mnenju drugostopenjskega organa iz dokazil, ki jih je tožeča stranka priložila k pritožbi, ne izhaja, da bi registrirani imeni obeh zvez društev povzročali nejasnosti v pravnem prometu, kot to zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Na določenem istem področju delujejo številne zveze društev, zato so tudi njihova imena lahko podobna, kljub temu pa se morajo razlikovati v takšni meri, da ob normalni skrbnosti zamenjava ni mogoča. Obe zvezi društev uporabljata kot dodatno sestavino besedo „Č.“, ob tem pa registrski organ pripominja, da ta beseda ni zaščitena in jo lahko v imenu uporablja vsako društvo ali zveza društev, torej tudi obe zvezi, pri čemer se ime tožeče stranke od imena stranke z interesom razlikuje po dodatni besedi „D.“, zato drugostopenjski organ ugotavlja, da se registrirani imeni obeh zvez društev razlikujeta v tolikšni meri, da ob običajni pozornosti, ki jo je mogoče pričakovati v pravnem prometu, imeni ne povzročata in tudi v bodoče ne bi smeli povzročati nejasnosti v pravnem prometu. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS, ki je presojalo identičnost imen Društvo E. in društvo F., pa organ druge stopnje pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za dve različni društvi s podobnim poimenovanjem niti ne gre za registracijo društva, ki bi si samo določilo namen in cilje, ampak za registracijo asociacije, ustanovljene po Zakonu o invalidskih organizacijah, pri kateri navedena vprašanja določata Zakon o invalidskih organizacijah in pogodba z aneksi. Pri odmeri stroškov postopka se drugostopenjski organ sklicuje na 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da v primeru, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Postopek odločanja o pritožbi se je začel na zahtevo tožeče stranke, ki s pritožbo ni uspela.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da že več desetletij deluje na področjih članstva in varne mobilnosti. Edina razlikovalna sestavina med imeni obeh zvez je dodatna beseda „D.“ v imenu tožeče stranke. Imeni obeh zvez sta si že na prvi pogled tako podobni, da bi pri posameznih pravnih in fizičnih osebah utegnili povzročiti utemeljeno zmedo, za katero zvezo dejansko gre. Obe zvezi delujeta na področju G. Tudi tožeča stranka organizira številna tekmovanja na področju G. Navedeno izhaja tudi iz njenega statuta. Neresnične so navedbe, da naj bi tožeča stranka zaradi konkretnega postopka spremenila besedilo svojega statuta. Na področju H. deluje tudi tožeča stranka pretežno na področju G. Tožeča stranka opozarja tudi na sodno prakso glede podobnosti imen gospodarskih družb ter da je potrebno upoštevati kriterij za presojo razlikovanja zaznavanja s strani povprečno skrbnega človeka. Poleg tega ima tožeča stranka edina priznan status nacionalne panožne zveze na področju I. Je edina, ki je v Sloveniji članica organizacije ..., ki je krovna mednarodna organizacija na področju G. Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi ni spuščal v presojo medsebojne podobnosti imen. Drugostopenjski organ navaja, da ne izhaja, da bi registrirani imeni povzročali nejasnosti v pravnem prometu. S tem v zvezi tožeča stranka poudarja, da zadostuje, da je podana objektivna možnost, da do nejasnosti v pravnem prometu lahko pride. Ni obrazloženo, zakaj upravni organ meni, da zaradi besede „D.“ v imenu tožeče stranke ne bo prišlo do nejasnosti v pravnem prometu. Tožeča stranka je v pritožbi tudi pojasnjevala, zaradi katerih dejavnosti je v širši javnosti dobro poznana, da se vanjo vključuje več društev, ki so člani zveze J. in v katera se včlanjujejo tretje osebe, ki plačajo članarino, o navedenih razlogih pa se drugostopenjski organ ni opredelil. Zmeda nastane že s tem, da se v iskalniku „google“ pri vpisu besedne zveze imena zveze A. najprej prikažejo rezultati zveze A. Ne glede na svobodo združevanja ima le tožeča stranka nekatere izključne pristojnosti na področju O. Stranka z interesom želi uporabiti dobro ime tožeče stranke, ki si ga je ta ustvarila z več desetletnim delovanjem. V konkretnem primeru gre za presojo podobnosti imen, pri čemer niso relevantne navedbe glede tega, da sta si logotipa bistveno drugačna. Nadalje tožeča stranka opozarja še na sodbo Upravnega sodišča RS št. III U 165/2015 z dne 2. 9. 2016, kjer je sodišče presojalo imeni društva F. ter društva E. V tem primeru je sodišče razsodilo, da je ime društva zavajajoče in v neskladju s prvim odstavkom 10. člena ZDru-1. Navedeno odločitev se lahko aplicira tudi na obravnavani primer. Glede drugostopenjske odločbe pa se tožeča stranka pritožuje zaradi tega, ker mora povrniti stroške postopka stranki z interesom. Glede na to, da je po mnenju tožeče stranke odločitev obeh organov napačna, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče na podlagi opravljene glavne obravnave tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se iz registra društev izbriše stranka z interesom, nadalje da se odpravi odločitev tožene stranke, da je tožeča stranka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je njena odločitev pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba vložena tudi zoper odločbo organa druge stopnje, zoper katero ni mogoč upravni spor in naj sodišče v tem delu tožbo zavrže. Tožeča stranka na več mestih navaja svoje izključne pristojnosti, katere poseduje kot nacionalna panožna zveza. Te trditve sploh niso relevantne za odločitev v predmetni zadevi, saj nimajo nikakršne zveze z odgovorom na vprašanje glede zadovoljive distinktivnosti imena obeh zvez društev. Tožeča stranka sama priznava, da je področje G. zgolj ena od dejavnosti, s katerimi se ukvarja. Delovanje tožeče stranke je neizmerno širše od delovanja stranke z interesom. Registriranih ima še 20 dejavnosti, ki niso povezane s področjem G. Prvenstveni cilj združevanja v okviru tožeče stranke je ravno dejavnost, povezana z avtomobilizmom, kar je splošno znano vsakemu prebivalcu Republike Slovenije. Irelevantno je, kdaj je bila zasnovana glede presoje dopustnosti registracije stranke z interesom. Ravno več deset let trajajoča prepoznavnost tožeče stranke je tisti dejavnik, ki še toliko bolj potrjuje, da je zamenjava praktično nemogoča. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi dejansko že prišlo do zamenjave imen. Ker se stranka z interesom že zelo dobro uveljavlja, je v prihodnosti še toliko bolj nemogoče zamenjavati imeni obeh zvez društev, glede na to, da do sedaj ni prišlo niti do ene zamenjave. Stranka z interesom nadalje podrobneje pojasnjuje, kakšne dejavnosti tožeče stranke izhajajo iz izpiska AJPES-a, in zakaj je po njenem mnenju razlog predmetnemu sporu gospodarska nemoč tožeče stranke, ki bi želela od nje odvisno društvo C., na katero bi lahko vplivala in ga izkoriščala za svojo organizacijo tekmovanj. Navedeno društvo je namreč pred letom 2017 za tožečo stranko več let brezplačno organiziral državna prvenstva. Tožeča stranka navaja, da je spremembo statuta izvedla zaradi stališča Upravne enote ..., temu dokazu pa stranka z interesom nasprotuje, ker tožeča stranka ni obrazložila, zakaj tega dokaza ni predložila že v upravnem postopku. Glede sklicevanja na priloženo sodno odločbo pa stranka z interesom navaja, da iz obrazložitev sodne odločbe izhaja, da je ravno fantazijski dodatek tista najbolj zaznavna sestavina firme. Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. Ime zveze društev A. sestoji iz treh besed, ker pa je v imenu tožeče stranke dodatna beseda „D.“ ter vezaj, slednje jasno pretvori besedo „Č.“ v besedno zvezo „D-Č“. Tako dobimo popolnoma drugačen pomen imena, drugačen fantazijski dodatek in povsem jasno asociacijo na ... in ne na področje G. Vsekakor pa se mora bodoči član zveze prvo seznaniti z delovanjem zveze in šele nato podpiše pristopno izjavo in da bi v takšnem primeru prišlo do zamenjave imen, je nemogoče pričakovati. Popolnoma nerelevantna so za ta spor dejstva v zvezi s članstvom v organizaciji ..., saj to nima nikakršne zveze z zamenjevanjem imen. Glede očitkov o pomanjkljivi obrazložitvi pa stranka z interesom navaja, da obe odločbi povsem zadovoljivo, izčrpno in konsistentno podajata obrazložitev bistvene različnosti obeh imen in razloge, zakaj kljub določeni podobnosti ta podobnost ni takšna, da bi omogočala zamenljivost in zmedo v pravnem prometu. Nepotrebno je tudi sklicevanje tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS III U 165/2015, saj je bilo s strani upravnega organa zelo jasno predstavljeno, da je šlo v okviru te sodbe za potencialno zmoto o tem, za katero izmed oblik združevanja pravzaprav gre. Stranka z interesom pa tudi pritrjuje toženi stranki glede odločitve o povrnitvi stroškov upravnega postopka. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev svojih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi še dodatno pojasnjuje svoja stališča, enako pa v pripravljalni vlogi stranka z interesom. Tožeča stranka se opredeljuje do tega, zakaj se je šele v tožbi sklicevala na odločbo Upravne enote ... z dne 16. 1. 2017. V tožbi ni podala nikakršnih novih trditev. Glede tožbenih novot pa se sklicuje tudi na 20. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in da lahko izvede tudi vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. Stranka z interesom pa v pripravljalni vlogi med drugim vztraja pri svojem stališču, da je pomembno tudi dejstvo, da se med seboj popolnoma razlikujeta znaka oziroma znamki, ki ju v pravnem prometu uporabljata tožeča stranka in stranka z interesom. Vsakdo ve, kdo je zveza J. in vsakdo pozna njen znak.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Ime društva določa 10. člen ZDru-1, pri čemer prvi odstavek 10. člena določa, da mora biti ime društva v slovenščini. Če ima društvo sedež na območju, kjer živita narodni skupnosti, je ime društva v obeh uradnih jezikih. Ime se mora razlikovati od imen drugih društev in ne sme biti zavajajoče ali žaljivo. Skladno z drugim odstavkom 10. člena ZDru-1 mora ime društva vsebovati besedo društvo, združenje, družina ali klub, če zakon ne določa drugače. V imenu društva mora biti označba, ki nakazuje na dejavnost društva. Sedmi odstavek 10. člena ZDru-1 določa, da društvo, ki meni, da se ime drugega društva ne razlikuje od njegovega registriranega imena, kar povzroča ali bi utegnilo povzročiti nejasnosti v pravnem prometu, ima pravico s pritožbo izpodbijati odločbo o registraciji kasneje registriranega društva. Sodišče meni, da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da je ime stranke z interesom v skladu z 10. členom citiranega zakona in da se razlikuje od imena tožeče stranke. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi drugostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na odločitev drugostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sicer obe zvezi društev uporabljata kot dodatno sestavino besedo „Č.“, vendar pa ta beseda ni zaščitena in jo lahko v imenu uporablja vsako društvo ali zveza društev, torej tudi obe zvezi, pri čemer se ime tožeče stranke od imena stranke z interesom razlikuje po dodatni besedi „D.“, in ravno zaradi tega se registrirani imeni obeh zvez društev razlikujeta v tolikšni meri, da ob običajni pozornosti, ki jo je mogoče pričakovati v pravnem prometu, imeni ne povzročata in tudi v bodoče ne bi smeli povzročati nejasnosti v pravnem prometu.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožeča stranka zasnovana na tradiciji kluba K., ustanovljenega leta 1909, in da je članica več mednarodnih organizacij ter da deluje na področjih članstva in varne mobilnosti in da je širši javnosti dobro poznana zveza, sodišče pojasnjuje, da so ravno to argumenti, ki govorijo v prid temu, da prav zaradi vsesplošne prepoznavnosti tožeče stranke ni bojazni, da bi ime stranke z interesom utegnilo povzročiti nejasnosti v pravnem prometu.

10. Glede tožbene navedbe, da je edina razlikovalna sestavina med imeni obeh zvez dodatna beseda „D.“, je po mnenju sodišča prav ta beseda tista, ki očitno razlikuje imeni obeh zvez. Sodišče sicer meni, da je to res, da obe zvezi delujeta na področju G., vendar pa je po mnenju sodišča tožeča stranka v širši javnosti veliko bolj poznana po njenih ostalih vsestranskih dejavnostih, še zlasti na področju ..., zato tudi to ni razlog, zaradi katerega se stranka z interesom ne bi mogla registrirati s svojim imenom. Ni torej sporno, da se obe organizaciji ukvarjata s področjem G., vendar pa je tožeča stranka poznana ravno po tem, da je njena dejavnost vsestranska in da jo širša javnost pozna predvsem na področju ...

11. V konkretnem primeru se sodišče ne opredeljuje do navedb strank v zvezi s tem, iz kakšnih razlogov je tožeča stranka spremenila svoj statut, saj je po presoja sodišča pri tem sporu relevantno zgolj to, ali se ime stranke z interesom resnično razlikuje od imena tožeče stranke in ali zaradi svojega imena povzroča ali bi utegnila povzročiti nejasnosti v pravnem prometu. Ker v obravnavani zadevi ni relevantno, iz kakšnih razlogov je tožeča stranka svoj statut spremenila, se sodišče tudi posebej ne opredeljuje do vprašanja, ali je to dovoljena tožbena novota ali ne.

12. Glede navedb tožeče stranke, da je, upoštevajoč sodno prakso na področju gospodarskih družb, potrebno upoštevati kot kriterij za presojo razlikovanja zaznavanje s strani povprečno skrbnega človeka, je po mnenju sodišča, kot je bilo že pojasnjeno, zaradi vsesplošne prepoznavnosti tožeče stranke izključena možnost, da bi povprečno skrben človek zamešal obe zvezi. Če ima tožeča stranka v Sloveniji edina priznan status nacionalne panožne zveze na področju ..., to še ni razlog, zaradi katerega bi lahko nastala nejasnost v pravnem prometu, saj, kot je bilo že rečeno, ni sporno, da se obe stranki ukvarjata tudi s področjem G., vendar pa je tožeča stranka bolj prepoznavna po svojih drugih dejavnostih v širši javnosti.

13. Sodišče prav tako meni, da za ta upravni spor ni relevantno, da je tožeča stranka edina članica organizacije ..., saj to nima nobenega vpliva na presojo podobnosti imen. Tudi očitek, ali se drugostopenjski organ res ni opredelil do pritožbenih navedb, da v okviru tožeče stranke deluje več društev, ki so člani zveze J., ki za to plačajo članarino, po mnenju sodišča ni relevantno za ta upravni spor, saj te navedbe nimajo nobene povezave s presojo, ali se ime stranke z interesom dovolj razlikuje od imena tožeče stranke. Drugostopenjski organ se je po mnenju sodišča opredelil do vseh relevantnih pritožbenih navedb. S tem v zvezi sodišče meni, da zaradi posebnosti tovrstnega upravnega postopka ni mogoče očitati, da bi bila prvostopenjska odločba pomanjkljivo obrazložena, saj se šele z odločitvijo o pritožbi, o kateri odloča drugostopenjski organ, razčiščujejo nejasnosti v povezavi z razlikovanjem registriranega imena. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da je potrebno vedno obravnavati prvostopenjsko odločbo v povezavi z drugostopenjsko odločbo kot eno celoto.

14. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pomembno tudi to, ali je podana objektivna možnost, da do nejasnosti v pravnem prometu lahko pride, saj iz sedmega odstavka 10. člena ZDru-1 izhaja, da je dovolj, da bi ime zgolj utegnilo povzročiti nejasnosti v pravnem prometu, vendar pa iz že pojasnjenih razlogov (zaradi vsesplošne prepoznavnosti tožeče stranke) sodišče ocenjuje, da v tem primeru tudi objektivna možnost, da bi do nejasnosti prišlo, ne obstaja.

15. Glede očitka, da se niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila do trditev tožeče stranke v zvezi z izključnimi pristojnostmi tožeče stranke, je sodišče že pojasnilo, da ravno to, da ima tožeča stranka na nekaterih področjih izključne pristojnosti, še toliko bolj izključuje možnost zamenjave obeh zvez. Sodišče tudi meni, da tožeča stranka ni izkazala, da bi nastajala zmeda v pravnem prometu s tem, da se v spletnem iskalniku „google“ ob vpisu besedne zveze zveze A. najprej prikažejo rezultati zveze A., saj je povsem logično, da se ob vpisu imena stranke z interesom v tem iskalniku najprej prikažejo rezultati, povezani s stranko z interesom, če se vpiše njeno ime.

16. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da niso relevantne navedbe stranke z interesom, da sta logotipa obeh strank bistveno drugačna, češ da v konkretnem primeru ne gre za presojo logotipov. Po mnenju sodišča je namreč tudi logotip v tovrstnih presojah zelo relevanten, saj javnost obe zvezi povezuje med drugim tudi z logotipom, ki je pri tožeči stranki prav zaradi njene širše prepoznavnosti tudi sam po sebi zelo prepoznaven.

17. Sodišče prav tako meni, da pri obravnavani zadevi ne gre za enak primer kot pri sodbi Upravnega sodišča RS III U 165/2015, na katero se sklicuje tožeča stranka, saj je šlo pri citirani sodbi za to, da bi po presoji sodišča v primeru ugoditve vlogi Društva E. obstajali dve obliki združevanja: že delujoča asociacija ... organizacij ter vzporedno društvo z drugačnim članstvom, takšna dvojnost pa bi bila v očitnem neskladju z ureditvijo iz Zakona o invalidskih organizacijah, ki predvideva en sam nacionalni svet in že zato ni bil izpolnjen pogoj iz 4. člena ZDru-1, ki zahteva skladnost temeljnega akta društva ne le s tem zakonom, ampak nasploh s pravnim redom Republike Slovenije. Razen tega je po mnenju sodišča bistveno večja podobnost med imeni „Društvo E.“ in „društva F.“ kot pa je v primeru imen stranke z interesom in tožeče stranke.

18. Prav tako je pravilna odločitev tožene stranke glede stroškov postopka, saj prvi odstavek 114. člena ZUP določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavani zadevi je pritožbeni postopek sprožila tožeča stranka in ker je bila pritožba zavrnjena, se je postopek končal v njeno škodo, torej mora ona kriti stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo stranka z interesom.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev prvostopenjskega organa in tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 20. Tožeča stranka je v tožbi tudi predlagala, naj sodišče v navedeni zadevi opravi glavno obravnavo, kjer naj zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki bo podrobneje pojasnil in potrdil tožbene navedbe. ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da obstaja prav ta okoliščina, zaradi katere lahko odloči sodišče tudi brez glavne obravnave in je zato odločilo na nejavni seji. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, pod katerim imenom je bila registrirana stranka z interesom in kakšno ime ima tožeča stranka kot tudi ni sporno, s katerimi dejavnostmi se ukvarjata obe stranki, pač pa je sporna le pravna presoja, ali so podane okoliščine iz sedmega odstavka 10. člena ZDru-1, torej ali se ime stranke z interesom dovolj razlikuje od imena tožeče stranke, da se ne povzroča ali da se ne bi utegnilo povzročiti nejasnosti v pravnem prometu, kar pa je pravna presoja, torej presoja pravilne uporabe sedmega odstavka 10. člena ZDru-1. Torej ima na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi sodišče izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave in je zaradi tega ni opravilo.

K točki II izreka:

21. Povrnitev stroškov postopka sta zahtevali tako tožeča stranka kot tudi stranka z interesom. Tožeči stranki stroški ne pripadajo zato, ker je bila tožba zavrnjena, četrti odstavek 25. člena ZUS-1 pa določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona. Povrnitev stroškov postopkov pa je zahtevala tudi stranka z interesom. Vrhovno sodišče meni, da se pri odmeri stroškov stranki z interesom v upravnem sporu uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne četrti odstavek 25. člena ZUS-1 (sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015). V zvezi s priglasitvijo stroškov stranke z interesom je treba upoštevati prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Stroški so po presoji sodišča potrebni, če so v vlogah stranke navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa stranka z interesom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve kljub obsežnejšemu odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi in zato jih sodišče ni priznalo kot potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.