Jedro

Zahteva za vračilo plačanega prispevka tožnika ni utemeljena, saj zgolj dejstvo, da je bila odmerna odločba, ki je bila podlaga za tožnikovo plačilo tega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ne pomeni, da obveznost plačila prispevka ne obstaja in da je bilo celotno plačilo prispevka plačano neupravičeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS (v nadaljevanju Sklad) vlogo tožnika za vračilo plačanega zneska prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prispevek) po odločbi Sklada ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011, zavrnil. V postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali. Sklad je tožniku izdal odločbo o obveznosti plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov zaradi neizpolnitve kvote št. ODL-5287073000-2011-200/52, ki je bila tožniku vročena 26. 9. 2011. Po sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 je Upravno sodišče RS s sodbo I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016 tožbi ugodilo, predhodno navedeno odločbo Sklada odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožnik je 19. 4. 2016 vložil zahtevek za vračilo plačanega zneska prispevka iz naslova prispevka za vzpodbujanja zaposlovanja invalidov po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI). Prispevek zaradi neizpolnjevanja kvote je po svoji pravni naravi obvezen prispevek zavezancev za kvoto, ki kvote niso izpolnili na z zakonom predpisane načine in je obveznost javno pravne narave, kot tudi drugi obvezni prispevki in davki. Gre za pravno razmerje med Skladom in zavezancem za kvoto, ki ni v domeni samostojne medsebojne ureditve teh subjektov. Na podlagi šestega odstavka 65. člena ZZRZ. Sklad vrne preveč plačani znesek, če ugotovi, da ga je delodajalec plačal v višjem znesku, kakor ga je dolgoval, skladno z določbami zakona, ki ureja davčni postopek. V Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa je v tretjem odstavku 97. člena določeno, da v primeru, ko je odmerna odločba odpravljena ter je zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne v roku 30 dni po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. 2. Tožnik je 25. 4. 2016 pri Skladu vložil zahtevek za vračilo preveč plačanega davka iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po odločbi ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011. Ta odmerna odločba je bila v ponovnem postopku s sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016 odpravljena, nova odmerna odločba pa v ponovnem postopku v času vložitve zahtevka še ni bila izdana. Z navedeno sodbo Upravnega sodišča RS je bil dan upravnemu organu rok 30 dni za izdajo odmerne odločbe v ponovljenem postopku, ki se izteče 30. 4. 2016. Ta rok je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Sklad ugotavlja, da tožnikov zahtevek za vračilo neplačanega davka ni utemeljen, ker pogoji za vračilo preveč plačanega davka še niso izpolnjeni. Odločba v ponovnem postopku še ni bila izdana. Tako še niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa tretji odstavek 97. člena ZDavP-2. Podobno stališče je v zadevi s podobnim dejanskim stanjem zavzelo Upravno sodišče RS v sodbi II U 131/2015-12 z dne 6. 4. 2016, v kateri je pojasnilo, da skladno s 97. členom ZDavP-2 obveznost vrnitve preveč plačanega zneska nastopi šele po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna obveznost, do tega pa v danem primeru še ni prišlo.

3. Prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov je po svoji naravi najbližji drugim obveznostim, prispevkom in davkom, za katere velja 5-letni zastaralni rok, kot ga opredeljuje ZDavP-2. Zaradi njegove narave je potrebno odgovore na vprašanje, ki jih ZZRZI eksplicitno ne ureja, iskati v predpisih, ki so po svoji naravi prispevka najbližji oz. sorodni, kar pa je nedvoumno ZDavP-2. V konkretnem primeru pravica do odmere davka zastara, če je preteklo 5 let od dneva, ko bi ga bilo potrebno odmeriti, kar določa 125. člen ZDavP-2. Skladno s 126. členom ZDavP-2 pa tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Z dnem vložitve predloga za izvršbo v predmetnem postopku 25. 4. 2013 pa je bil tek zastaralnega roka pretrgan. Tudi z izdajo odmerne odločbe 23. 9. 2011, ki je bila tožniku vročena 26. 9. 2011, ki je bila predmet odločanja tudi v upravnem sporu, je bil tek zastaranja pretrgan. Sklad meni, da 5-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 126. člena ZDavP-2 in iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 v danem primeru še ni potekel. 4. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na 6. člen ZZRZI, ki določa, da se v postopku uveljavljanja pravic uporabljajo določbe zakona, ki urejajo splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena (Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Drugi odstavek tega člena ZZRZI pa določa, da se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti uporabljajo določbe zakona, ki urejajo davčni postopek. Na podlagi 65. člena ZZRZI v primeru, če Sklad ugotovi, da je delodajalec plačal prispevek v višjem znesku, kakor ga je dolgoval, se mu preveč plačani prispevek vrne skladno z določbami zakona, ki ureja davčni postopek. V obravnavanem obdobju je veljal ZDavP-2, ki v tretjem odstavku 97. člena določa, da v primerih, če je bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, se preveč plačani davek oz. prispevek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost oz. prispevek. Pritožbeni organ ugotavlja, da v času vložitve zahteve za vračilo zarubljenih denarnih sredstev (21. 4. 2016) upravna odločba na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016, s katero je bila odpravljena odločba Sklada ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011 in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ni bila izdana. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da Sklad v ponovnem postopku ni izdal odločbe v 30 dneh skladno z napotili Upravnega sodišča RS iz predhodno citirane sodbe. Pritožbeni organ ugotavlja, da je rok za izdajo odločbe instrukcijski in ni prekluzivne narave, kot to zmotno navaja tožnik. Ne glede na navedeno, pa nesporno tretji odstavek 97. člena ZDavP-2 določa, da v primerih, da je bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek ter davek plačan (v konkretni zadevi gre za prispevek) se preveč plačani davek oz. prispevek vrne v roku 30 dni po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost oz. prispevek. Zahtevek tožnika se nanaša na celotni znesek že plačanega prispevka, čeprav je bilo v sodnem postopku ugotovljeno le, da je bilo dejansko stanje nepopolno oz. napačno ugotovljeno glede števila zaposlenih invalidov v posameznem obdobju. V ponovnem postopku je bilo torej potrebno glede na sodbo Upravnega sodišča RS preveriti dejansko stanje števila zaposlenih invalidov pri zavezancu v času izdaje prve odločbe in s tem v zvezi pridobiti tudi nove podatke. Na podlagi tega je bilo potrebno ugotoviti višino dejanske obveznosti plačila prispevka in razliko glede na dejstvo, koliko je bilo že plačano ter ugotoviti tudi višino preplačila.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vložil zahtevek za vračilo denarnih sredstev, ki so mu bila zarubljena na podlagi sklepa o davčni izvršbi Carinskega urada Celje dne 6. 5. 2013 v višini 175.726,47 EUR. Nesporno je v sodnem postopku Upravno sodišče RS s sodbo I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016 odločilo, da se odločba Sklada št. ODL- 5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011 odpravi in zadeva vrnjena v ponovni postopek. S tem pa je tudi odpadel izvršilni naslov za predhodno navedeno izvršbo. Glede na 281. člen ZUP tožnik zahteva odpravo pravnih posledic in vračilo nezakonito zarubljenih sredstev. Upravni organ tudi ni ravnal v roku iz 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in odmerne odločbe ni izdal v roku 30 dni. Ta rok se je iztekel 30. 4. 2016. Tožnik je toženi stranki nakazal 38.915,97 EUR, še vedno pa ji dolguje razliko v višini 136.810,50 EUR z zamudnimi obrestmi. Nesporno pa do 30. 4. 2016 nova odmerna odločba ni bila izdana. Prvostopenjski organ je tožniku 18. 4. 2016 posredoval zaprosilo za dodatno dokumentacijo in nato zahteval dopolnitev. Glede na kratek rok je tožnik zaprosil za podaljšanje roka, kateremu je Sklad ugodil. Tožnik je 4. 5. 2016 Skladu posredoval celotno dodatno dokumentacijo. V času izdaje izpodbijane odločbe, tj. do dne 9. 5. 2016 pa Sklad, ki je že razpolagal s celotno zahtevano dokumentacijo, nove odmerne odločbe še ni izdal. Skladno s 6. členom ZZRZI se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu upoštevajo določbe ZUP, glede obračunavanja in plačevanja obveznosti pa se uporabljajo določbe ZDavP-2. Na podlagi 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. ZDavP-2 v 126. členu določa primere, v katerih pride do pretrganja zastaranja, vendar je bila v konkretnem primeru odločba Sklada z dne 23. 9. 2011 s sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016 odpravljena. Če se odločba odpravi, se skladno z 281. členom ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Skladno z navedenim, odprava odločbe deluje retroaktivno, torej za nazaj. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v zadevi še ni bilo odločeno. Glede na navedeno, je 5-letni zastaralni rok že potekel. Izpodbijana odločba je posledično nezakonita. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, Skladu in toženi stranki pa naloži, da sta dolžni tožniku v roku 8 dni plačati nezakonito zarubljeni znesek iz naslova prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 136.810,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 5. 2013 dalje do plačila. Toženi stranki naj sodišče tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz prvega odstavka 62. člena ZZRZI nedvoumno izhaja, da so delodajalci, ki so zavezanci za zaposlovanje invalidov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila vseh zaposlenih delavcev, torej je zakon definiral kvoto kot razmerje med številom zaposlenih delavcev in številom invalidov, ki naj bi jih zavezanec za kvoto zaposlil. Višina kvote je določena različno, glede na dejavnosti delodajalca. V skladu s 6. členom ZZRZI se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti uporabljajo določbe ZDavP-2. Tako se zastaranje presoja po navedenem zakonu. Na podlagi 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka in izterjave zastara v petih letih. Določba 126. člena ZDavP-2 pa določa primere pretrganja teka zastaralnih rokov. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2 v primeru, če je bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan (v konkretni zadevi prispevek), se preveč plačani davek oz. prispevek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je bil v ponovnem postopku ugotovljen. Ta 30-dnevni rok teče od vročitve odločbe, izdane v ponovnem postopku, s katero je bilo ugotovljena drugačna obveznost. Ker pa ta v času vložitve zahteve še ni bila izdana, pogoj za vračilo preveč plačanega prispevka ni bil izpolnjen, zato zahteva za vračilo preveč plačanega prispevka ni utemeljena. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe, kakor tudi iz odločbe pritožbenega organa in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je Sklad z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek z dne 21. 4. 2016 za vračilo plačanega prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov zaradi neizpolnitve kvote na podlagi odločbe Sklada ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011, ki je bila tožniku vročena 26. 9. 2011. Ta odločba Sklada je bila s sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek, pri čemer do vložitve predmetnega zahtevka tožnika (21. 4. 2016) odmerna odločba v ponovnem postopku še ni bila izdana. Tožnik ugovarja, da je Carinski urad Celje 6. 5. 2016 neupravičeno izdal sklep o davčni izvršbi DT 4933-71087/2013-2, s katerim je na podlagi odločbe Sklada ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011 (ki je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016) tožniku naložil plačilo prispevka z obrestmi v skupni višini 175.726,47 EUR. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Poleg navedenega pa je v obravnavani zadevi sporna tudi ugotovitev Sklada, da odmera oz. prisilna izterjava predmetne obveznosti tožnika še ni zastarala, kot to ugovarja tožnik.

10. Na podlagi 6. člena ZZRZI se v postopku uveljavljanja pravic uporabljajo določbe ZUP. Na podlagi drugega odstavka tega člena ZZRZI pa se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Na podlagi šestega odstavka 65. člena ZZRZI se v primeru, če Sklad ugotovi, da je delodajalec plačal prispevek v višjem znesku, kakor ga je dolgoval, mu preveč plačani znesek vrne skladno z določbami zakona, ki ureja davčni postopek.

11. Sklad, ki je na podlagi odmerne odločbe naložil tožniku plačilo prispevka, ki se je kasneje izkazal za preveč ali neupravičeno odmerjenega, do dneva te ugotovitve ni bil v zamudi z vračilom prispevka, ki ga je plačal tožnik. Za omenjeni prispevek je namreč v času plačila prispevka obstajala zakonita podlaga vse do trenutka odprave oziroma spremembe odmerne odločbe. Sodišče pri tem še pripominja, da postopek za vračilo prispevka ni nadaljevanje postopka odmere tega prispevka, temveč samostojna upravna zadeva. Za vračanje prispevka se zato uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega prispevka (enako tudi Upravno sodišče RS v sodbah I U 207/2008 z dne 8. 12. 2010 in I U 1408/2012 z dne 14. 5. 2013). Po povedanem so torej v danem primeru glede vračila neutemeljeno plačanih davčnih dajatev, relevantne določbe ZDavP-2. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka se v primeru, če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. Pogoji za vračilo preveč plačanih dajatev (davkov, prispevkov, nadomestil) so določeni v ZDavP-2, ki velja v relevantnem obdobju. Slednji veže vračilo na nastop pravnomočne odločbe, s katero je bilo odločeno, da je zavezanec plačal dajatve v previsokem znesku ali pa da jih je plačal neupravičeno. Tudi ZUP ne daje podlage za vračilo dajatev, če je odmerna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek (enako sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 538/2006 z dne 26. 3. 2009).

12. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila odločba Sklada ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011, s katero je bila tožniku odmerjena predmetna obveznost plačila prispevka, s sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek, kar med strankama tudi ni sporno. Prav tako med strankama ni sporno, da do dneva 30. 4. 2016 Sklad še ni izdal odmerne odločbe v ponovnem postopku v skladu s sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 23. 9. 2016. Iz navedenega tako nesporno izhaja, da v ponovnem postopku z odmerno odločbo še ni bila ugotovljena drugačna obveznost plačila prispevka in tako tudi po presoji sodišča niso podani zakonski pogoji iz tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2 za vračilo plačanega prispevka tožnika, ki ga v predmetni zadevi zahteva tožnik. Obveznost vrnitve neupravičeno odmerjenega prispevka oz. odmerjenega v previsoki količini, bi skladno z določbo tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2 nastala šele, če bo v ponovnem postopku izdana nova odmerna odločba, s katero bo ugotovljeno drugačno dejansko stanje in s tem drugačna obveznost tožnika, do česar pa v obravnavani zadevi še ni prišlo. Zahteva za vračilo plačanega prispevka tožnika po presoji sodišča ni utemeljena, saj zgolj dejstvo, da je bila odmerna odločba, ki je bila podlaga za tožnikovo plačilo tega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ne pomeni, da obveznost plačila prispevka ne obstaja in da je bilo celotno plačilo prispevka plačano neupravičeno (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 334/2005 z dne 18. 6. 2009).

13. S sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 23. 9. 2016 je bila odmerna odločba Sklada ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek, kar med strankama tudi ni sporno. Na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 pa v primeru, če sodišče tožbi ugodi in s sodbo upravni akt odpravi, mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče. Med strankama tudi ni sporno, da je ta rok v danem primeru potekel 30. 4. 2016. S tem v zvezi je že pritožbeni organ tožniku pravilno pojasnil, da je ta rok instrukcijske narave in ni prekluzivni rok, kot to zmotno meni tožnik. Pritožbeni organ je tudi navedel, da je bila odmerna odločba v ponovljenem postopku kljub podaljšanju roka na podlagi tožnikove vloge za predložitev dodatne dokumentacije, potrebne za odločanje v novem postopku ODL-5387073000-2016-200/52, izdana 26. 5. 2016. Tudi po presoji sodišča je 30-dnevni rok instrukcijske narave in prične teči z dnem, ko je bila pristojnemu upravnemu organu vročena sodba sodišča. Sodišče pa presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta v času njegove izdaje. Odločba Sklada, katere pravilnost in zakonitost v obravnavani zadevi preizkuša sodišča pa je bila izdana 9. 5. 2016. V času izdaje izpodbijane odločbe pa v ponovnem odmernem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno.

14. Tožnikov ugovor zastaranja na odločitev v postopku odločanja o tožnikovemu zahtevku za vračilo neupravičeno oziroma preveč plačanih prispevkov ne vpliva. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno ugotovljeno, pravilno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo.

15. Ker je po povedanem izpodbijani izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v zadevi tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.