Jedro

Le sklicevanje na vlogo v drugem postopku ne zadostuje, da bi Vrhovno sodišče kršitve lahko preizkusilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega J. P. se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojene B. P. se zavrže. III. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo sta bila obsojena J. P. in B. P. spoznana za kriva kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena in goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), storjenih v sostorilstvu, to je v zvezi z drugim odstavkom 20. členom KZ-1. Obsojenemu J. P. je sodišče določilo kazni štiri mesece zapora in šest mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. B. P. pa je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je ob določenih kaznih štiri mesece zapora in pet mesecev zapora določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let. S sodbama sodišč prve in druge stopnje je bilo odločeno, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega in pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenca vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, J. P. pa je vložil še dopolnitev zahteve. V zahtevi oziroma dopolnitvi obsojenca navajata, da uveljavljata razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zatrjujeta, da dejanj za katera sta bila spoznana za kriva nista storila in da jima dejanji nista dokazani. Iz vlog izhaja predlog, da naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodilo ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot utemeljeni. Kršitve zakona niso podane, obsojenca pa uveljavljata tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke sta se obsojenca pisno izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Vrhovno sodišče obravnava tiste zahteve za varstvo zakonitosti, ki so vložene v predpisanem zakonskem roku. Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP morajo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP).

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravočasno vložena le zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega J. P. medtem, ko sta njegova dopolnitev zahteve in zahteva za varstvo zakonitosti obsojene B. P. vložena že po preteku zakonskega trimesečnega roka, v katerem upravičenec lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zato vsebinsko obravnavalo le zahtevo obsojenega J. P. 7. Obsojenec je vložil vlogo, zahtevo za varstvo zakonitosti, na Okrožno sodišče v Krškem, v kateri je izpodbijal pravnomočno sodbo navedenega sodišča II K 83087/2010 z dne 28. 11. 2013 in s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 49684/2012 z dne 27. 11. 2013. Okrožno sodišče v Krškem je zahtevo obsojenca, ki se je nanašala na sodbo II K 83087/2010 zavrglo kot prepozno. Zahtevo v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah pa je odstopilo temu sodišču. 8. Vložnik zahteve navaja, da so mu bile v postopku pred sodiščem Okrajnega sodišča v Brežicah in s sodbo kršene povsem enake temeljne človekove pravice in svoboščine kot v postopku pred Okrožnim sodiščem v Krškem, zato jih v zahtevi, ki se nanaša na sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah ne ponavlja. Vrhovno sodišče tako ni moglo preizkusiti kršitev, saj vložnik svojih navedb ni obrazložil. Dolžnost vložnika zahteve je, da kršitve, ki jih uveljavlja, obrazloži. Kršitve, ki jih je zatrjeval obsojenec so se nanašale na kršitve v drugem kazenskem postopku. V tem postopku, pa z argumenti vložnik zahteve kršitev ni utemeljil. Le sklicevanje na vlogo v drugem postopku ne zadostuje, da bi Vrhovno sodišče kršitve lahko preizkusilo. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora v zahtevi obrazložiti okoliščine in ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jih kot zakonski razlog uveljavlja. Vrhovno sodišče ni niti dolžno niti pooblaščeno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma v pravnomočni sodbi storjene kršitve takšne vrste na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. Tako ni dovolj, da se vložnik zahteve le sklicuje na vrste in tip kršitve ne da bi jo konkretiziral in obrazložil razloge, iz katerih je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (sodba Vrhovnega sodišča Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

9. Z ostalimi navedbami, v katerih trdi, da ga zaslišane priče niso obremenile, da s hčerko (B. P.) nista vedela, da je listina ponarejena, da podpisa na listinah nista bila identična z njegovim podpisom, da se je sodišče nepravilno oprlo na njegovo dosedanjo kaznovanost, obsojenec ne uveljavlja kršitev zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo zakona, niso pravilno ugotovljena, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10. Pravnomočno sodbo je obsojenec prejel septembra 2014 (takrat mu je bila vročena sodba sodišča druge stopnje). Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti je obsojenec vložil dne 4. 2. 2015, že po preteku trimesečnega zakonskega roka, v katerem je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče navedb v dopolnitvi, ker je prepozno vložena, ni obravnavalo.

11. Istega dne, kot je obsojenec vložil dopolnitev zahteve, je obsojena B. P. vložila vlogo naslovljeno „Dopolnitev vloge/zahteve za izredno pravno sredstvo“, v kateri je navedla, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Tudi obsojeni B. P. je bila sodba sodišča druge stopnje vročena v septembru leta 2014. Njena zahteva za varstvo zakonitosti, vložena 4. februarja 2015, po poteku trimesečnega zakonskega roka, v katerem bi lahko vložila zahtevo, je prepozno vložena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP zavrglo.

12. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju ugotovitev navedenih v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 49684/2012 z dne 17. 11. 2015 o premoženjskem stanju obsojencev, presodilo, da bi bilo s plačilom stroškov postopka, to je sodne takse v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom, ogroženo vzdrževanje obsojencev, zato ju je plačila stroškov oprostilo.