Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je prišlo do razveze pogodbe zaradi neizpolnitve v roku, ki naj bi bil bistvena sestavina pogodbe, zato je dolžna plačati s pogodbo dogovorjeno ceno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki račun za objavo reklamnega oglasa v poslovnem imeniku Republike Slovenije v znesku 90.765,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi "nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava". Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz naročilnice, s katero je tožena stranka naročila pri tožeči stranki objavo reklamnega oglasa v poslovnem imeniku, jasno sledi, da je bilo dogovorjeno, da bo imenik izdan v drugi polovici 1993. leta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Trditev tožene stranke v pritožbi, da iz njenih navedb izhaja, da je bil rok izdaje imenika junij 1993 bistvena sestavina pogodbe, ni upoštevna. Iz samih navedb ne more izhajati noben zaključek. Te navedbe bi morala tožena stranka podkrepiti z dokazi, česar pa ni storila. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugodilo njenemu predlogu za zaslišanje njenega direktorja kot stranke in bi ta potrdil navedbo, da je bil junij 1993 dogovorjen kot fiksen rok za izpolnitev pogodbe, bi bilo temu zelo težko verjeti. Rok izdaje imenika je namreč na (tipski) naročilnici zelo jasno naveden in ob številnih oglasih, ki so bili naročeni s tako naročilnico, je neverjetno, da bi se tožeča stranka prav toženi zavezala izdati imenik v precej krajšem roku. Zato pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pogodbo izpolnila pravočasno, zaradi česar ni prišlo do njene razveze po določbi 1. odst. 125. člena ZOR in je tožeča stranka upravičena do plačila za opravljeno delo.

S pritožbo uveljavljana pritožbena razloga torej nista podana.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo prve stopnje še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, a ni našlo nobene. Zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.