Jedro

Določba poslovnih pogojev poslovanja banke, da banka ne prevzema nikakršne finančne odgovornosti za čas od izteka prvega naslednjega dne, ko prejme obvestilo o izgubi ali kraji čekovnih blanketov in čekovne ali plačilne kartice, je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ker je sprejeta v izrazito škodo komitenta, zaradi česar je nična. Banka se na njeni podlagi ne more rešiti svoje odškodninske odgovornosti za škodo, ki je komitentu nastala zaradi zlorabe ukradenih čekov v času, ki ga zajema prej navedeno določilo splošnih pogojev. Pravna podlaga prvi odst. 143. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo svoj sklep o izvršbi z dne 7.5.1996, opr. št. I 153/96 (točka 1 izreka) in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbenemu zahtevku toženke iz nasprotne tožbe pa je delno ugodilo: tožečo stranko je zavezalo povrniti ji 308.722,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1997 do plačila; v presežku ga je zavrnilo. Tožečo stranko je še zavezalo, da je dolžna toženki povrniti 26.258,54 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2000 do plačila. Tožeča stranka je s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), izpodbijala tisti del sodbe o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, s katerim jo je sodišče prve stopnje zavezalo toženki plačati 308.722,00 SIT. Navaja, da tožnica ves čas trajanja postopka ni pojasnila, na kaj se njen zahtevek za plačilo 400.000,00 SIT sploh nanaša. Če bi to storila, bi sodišče lahko napravilo pravilen izračun odškodnine. Tako pa je sodišče odločilo preko tožbenega zahtevka, ko je kot temelj za izračun soodgovornosti tožeče stranke uporabilo znesek 514.537,70 SIT kot znesek, s katerim se je tožeča stranka poplačala iz sredstev na toženkinem tekočem računu. Izrek sodbe tudi nasprotuje njenim razlogom; obe doslej navedeni kršitvi predstavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnica nadalje nasprotuje višini svoje soodgovornosti, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Do vnovčenja štirih od šestih čekov v znesku 49.712,00 SIT (od 76.712,00 SIT) je prišlo prej, predno je toženka banko obvestila o kraji oz. izgubi čekovnih blanketov ter čekovne in plačilne kartice, torej zaradi njene neažurnosti pri obveščanju. Zaradi neažurnosti toženke je prišlo tudi do vseh zlorab kartice Aktiva, razen za znesek 15.467,00 SIT, do katere je prišlo 16.1.1996, že na dan obvestila banke o kraji oz. izgubi 15.1.1996. Vsi slipi so bili vnovčeni v skladu s predpisi bančnega poslovanja, razen pri dveh vnovčenjih pa avtorizacija sploh ni bila potrebna. Vsa ta dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, so v nasprotju z njegovim zaključkom, da je bila banka o kraji oz. izgubi obveščena pravočasno in da je reagirala z zamudo. Sodišče ni pojasnilo, kako naj bi banka sploh reagirala, da bi preprečila vnovčenje čekov in uporabo kartic, upoštevalo pa tudi ni, da je toženka s tožnico sklenila pogodbo, po kateri banka ne prevzame nobene odgovornosti za škodo, ki nastane v času do izteka prvega naslednjega dne po obvestitvi o izgubi oz. kraji čekovnih blanketov ter čekovne in plačilne oz. kreditne kartice. Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in da je nato tudi napačno uporabilo materialno pravo. Toženka je na pritožbo odgovorila, prerekala pritožbene trditve in predlagala njeno zavrnitev. S pravočasno pritožbo pa je toženka izpodbijala odločitev sodišča o stroških postopka. Le-te ji je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 26.258,54 SIT. Takšna odločitev je napačna in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odst. 338. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. in 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Toženka je namreč uspela s 77 % svojega zahtevka iz nasprotne tožbe, v celoti pa je uspela v postopku, v katerem je sodišče odločalo o tožbi tožnice zoper njo. Iz tega zadnje navedenega postopka ji ni priznalo nobenih stroškov, v postopku, ki je tekel na podlagi nasprotne tožbe, pa so ji nastali bistveno višji stroški in jih sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo oz. odmerilo. Predlaga spremembo stroškovne odločitve, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Pritožba zoper izpodbijani del sodbe ni utemeljena. Toženka je v nasprotni tožbi zatrdila, da so ji bili 14.1.1996 ukradeni čekovni blanketi in plačilna kartica Aktiva, da je o tem svojo banko - tožečo stranko, obvestila takoj naslednje jutro, vendar banka ni ukrepala vse do večera tega dne (15.1.1996), zato je bilo, kot je pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 11.2.1999, s čeki in plačilno kartico realiziranih 76.712,00 SIT (čeki) in 368.809,50 SIT (kartica), ta zneska in še 69.019,20 SIT obresti od njiju (skupaj 514.540,70 SIT) pa je banka s toženkinega tekočega računa vzela zase. Priznala je svojo soodgovornost za škodo, ki jo zanjo predstavlja prej navedeni znesek (514.540,70 SIT) in zato zahtevala povrnitev le dela škode v višini 400.000,00 SIT. Pojasnila je torej dejansko, pa tudi pravno podlago svojega zahtevka, čeprav slednje navedene sploh ni dolžna navajati, če pa jo navaja, sodišče nanjo ni vezano (tretji odst. 284. čl. ZPP). Od uveljavljanih 400.000,00 SIT je sodišče prve stopnje toženki priznalo 308.722,00 SIT. Ne drži torej pritožbena trditev, da ji je bilo prisojenega več kot je zahtevala: načelo dispozitivnosti, po katerem sodišča sodijo v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odst. 2. čl. ZPP) ima v mislih zahtevek v procesnem smislu (kot zahtevo stranke sodišču, naj izda sodbo določene vsebine) in ne v materialnopravnem smislu (kot pravico stranke, da ji je nasprotna stranka dolžna nekaj dati ali storiti oz. opustiti ali dopustiti), kot je mogoče razumeti (v tej zvezi deloma nejasne) trditve pritožnice. Zato glede tega vprašanja tudi ni podana bistvena kršitev procesnih pravil po prvem odst. 339. čl. ZPP, ki bi bila skladno z določbami 357. čl. ZPP sankcionirana s spremembo ali razveljavitvijo sodbe. Ker je sodišče razloge za svojo odločitev dovolj celovito pojasnilo, ti razlogi pa govorijo v prid njegovi odločitvi, sodba ni obremenjena niti z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP, ki jo, čeprav se nanjo izrecno ne sklicuje, v svoji pritožbi smiselno uveljavlja tožeča stranka. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podan, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oz. če ga ni ugotovilo (340. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejanske ugotovitve: - da je toženka čekovne blankete, čekovno kartico in plačilno kartico Aktiva izgubila oz. izgubo opazila na nedeljo, 14.1.1996 zvečer, - da je o izgubi svojo banko - tožečo stranko obvestila naslednje jutro, 15.1.1996 okrog 9.45 ure, - da je banka promet s čeki blokirala 15.1.1996 ob 16.00 uri, promet z Aktivo istega dne ob 19.23 uri, promet s čekovno kartico (bankomat) pa šele 16.1.1996, - da je toženka čekovne blankete, obe kartici ter osebne dokumenta hranila na istem mestu, v denarnici ter je tako vse skupaj ali izgubila ali ji je bilo ukradeno tudi zaradi njene malomarnosti, - da so bili čekovni blanketi in plačilna kartica Aktiva zlorabljeni na dan prijave izgube oz. tatvine 15.1.1996, razen dveh čekov, ki sta bila vnovčena 16.1.1996 in 15.2.1996 in dveh plačil z Aktivo, ki sta bili izvedeni 16.1.1996 in še enkrat za tem z datumom knjiženja 19.3.1996. Od navedenih dejanskih ugotovitev pritožba izpodbija le zadnje navedeno, ko trdi, da so bili štirje čeki vnovčeni, skupaj v znesku 49.712,00 SIT, pred obvestilom tožnice banki in da je bila po tem obvestilu Aktiva zlorabljena le enkrat dne 16.1.1996 za znesek 15.467,00 SIT. Pomen tega dejstva je bistven: banka je soodgovorna le za tisto škodo, ki jo predstavljajo zneski, vnovčeni po tem, ko je bila o kraji ali izgubi čekovnih blanketov in kartic obveščena in to ne glede na to, kdaj (od obvestila dalje) je do vnovčenja prišlo. Toženka je trdila, da je banka odgovorna za vse zlorabe in da bi jih s takojšnjim reagiranjem lahko preprečila; ta trditev smiselno nedvomno zajema tudi trditev, da so zlorabe njenemu obvestilu banki šele sledile. V konkretnem primeru je toženka to trditev postavila kot dejansko podlago svojemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe. Tožnica oz. toženka po nasprotni tožbi je trditev, da so bile zlorabe izvršene že pred prejemom obvestila o izgubi oz. kraji, uveljavljala kot ugovor zoper trditev toženke o njeni soodgovornosti. Zato je bila po pravilih o dokaznem bremenu ona tista, ki bi morala to svojo trditev (o zlorabi pred obvestilom) dokazati. Po določbi 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Banka prej navedene okoliščine ni dokazala, saj ni predložila nobenega dokaza, da je do zlorabe prišlo pred 15.1.1996 ob 9.45 uri, tista dokazila, ki jih je predložila toženka (v izvršilnem postopku), pa dokazujejo ravno nasprotno: vse tiste zlorabe, ki so časovno evidentirane, so se zgodile 15.1.1996 po 11.00 uri. V pritožbi je tožeča stranka pravilnost dejanskih ugovitev sodišča prve stopnje o prej navedenem izpodbijala neobrazloženo in ne da bi k svojim pritožbenim trditvam ponudila dokaze. Ker na pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. čl. ZPP), ampak le na izrecno zahtevo pritožnika, mora biti pritožba obrazložena. V konkretnem primeru glede te sporne okoliščine ni bila in zato (glede tega pritožbenega razloga) ne more biti utemeljena. Pri tem je po oceni pritožbenega sodišča kot čas, ko je bila banka o kraji oz. izgubi obveščena, treba upoštevati čas, ko je to obvestilo dejansko sprejela (v konkretnem primeru po telefonu) in ne čas, ko je sestavljena pisna prijava. Takšna interpretacija (da je odločilen čas pisne prijave) bi bila glede na to, da komitent ni vedno v situaciji, da bi se lahko takoj po ugotovljenem izginotju čekov in kartic zglasil na banki, očitno v njegovo škodo, po drugi strani pa mu s tem, ko takoj blokira poslovanje z njegovimi čeki in karticami, banka povzroči zaradi nemožnosti plačil iz njegovega računa manjšo škodo, pa čeprav bi se kasneje izkazalo, da je na primer prišlo do lažnega preklica, kot v primeru, če ne ukrepa in dopusti nepooblaščene dvige oz. plačila. Pri presoji posledic v enem ali drugem primeru se mora gotovo odločiti za takojšnje ukrepanje. V tej zvezi je tudi vprašanje ali banka res ne odgovorja za škodo, ki je posledica tistih zlorab ukradenih čekovnih blanketov in kartic, do katere pride v 24. urah po izteku dneva prijave kraje ali izgube. Takšna določba, ki jo vsebujejo njeni splošni poslovni pogoji in ki je povzeta tudi v tekst pristopne izjave toženke za izdajo plačilne kartice dne 28.3.1995, je namreč za komitenta izrazito neugodna in kot taka v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter zaradi tega razloga nična (prvi odst. 143. čl. ZOR). Banka kot specializirana finančna organizacija mora računati tudi z morebitnimi zlorabami in je dolžna zaradi njihove preprečitve ukrepati nemudoma, svoje poslovanje pa organizirati tako, da bo pri tem čim uspešnejša. Iz dejavnosti, s katero se ukvarja, pa mora prevzeti tudi določen rizik. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo, da znaša odgovornost banke za škodo, ki jo je utrpela A. K., 60 %. Glede na vse okoliščine primera in predvsem glede na zakasnelo reakcijo pri obveščanju o kraji oz. izgubi čekovnih blanketov in kartic, ki je bila v nasprotju z določbo 18. čl. ZOR, je njena soodgovornost po mnenju pritožbenega sodišča res najmanj tolikšna oz. je materialnopravo pravilna izpodbijana sodba glede tega, da je utemeljen njen zahtevek za zmanjšanje odškodnine le za 40 % le-te (četrti odst. 266. čl. ZOR). Ker je nesporno, da je banka zadržala zase celoten sporni znesek (čeprav je s tem nedopustno posegla v razmerje s toženko, ki je po svoji dejanski in pravni naravi zaupno razmerje), se je torej po prej povedanem poplačala za toženki prisojen znesek več, kot bi se glede na svojo soodgovornost za nastanek škode smela. Toženkin zahtevek (ki je bil kondikcijski, čeprav tega izrecno ni izpostavila), je bila zato utemeljen (210. čl. ZOR). Pritožba toženke zoper stroškovno odločitev ni utemeljena. Po določbi drugega odst. 163. čl. ZPP mora stranka v zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov, le-te opredeljeno navesti. Toženka je v pravdi (delno) uspela in je po prvem odst. 154. čl. ZPP zato upravičena do (delnega) povračila pravdnih stroškov. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo jih je priglasila in specificirala. Sodišče prve stopnje ji jih je v celoti priznalo in jih 77 % glede na njen uspeh v pravdi naložilo v plačilo tožeči stranki. Takšna odločitev, sprejeta v mejah postavljenega zahtevka (prvi odst. 2. čl. ZPP), pa je materialnopravno pravilna in tudi ni obremenjena z nobeno od uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih pravil, ki jih toženka uveljavlja s pritožbo. Po povedanem je torej pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo ter izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP in 2. tč. 365. čl. ZPP).