Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice za plačilo študentskega dela, ki ga je opravila za toženko, ko je poslovala kot samostojna podjetnica utemeljeno ugodilo. Pri odločitvi je izhajalo iz neprerekanih trditev tožnice o opravljenem delu v spornem času, katerih resničnost potrjujejo predložene listine, za katerega ni prejela plačila. Kot pravno podlago za odločitev je pravilno upoštevalo obligacijsko načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni, tako da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža na 649,31 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati znesek v višini 507,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 do plačila (točka I izreka) in da ji je dolžna plačati pravdne stroške v višini 686,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od dneva zapadlosti do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni podlage za prisojeni znesek, ker je bila napotnica študentskega servisa izdana šele po avgustu 2013, tožnica pa uveljavlja plačilo za delo za čas, ko poslovalnica sploh ni obratovala. Vsi študentje, ki so pri toženki opravljali delo, so prejeli plačilo preko študentskega servisa. Tožnica je delo opravljala le krajši čas, za delo je prejela plačilo. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških, tožnica je neutemeljeno predlagala izvršbo, njen zahtevek pred Okrajnim sodiščem v Mariboru je bil zavrnjen. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek tožnice zavrne.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice za plačilo študentskega dela, ki ga je opravila za toženko, ko je poslovala kot samostojna podjetnica, v višini 507,50 EUR utemeljeno ugodilo. Pri odločitvi je izhajalo iz neprerekanih trditev tožnice o opravljenem delu v času od avgusta 2013 do oktobra 2013, katerih resničnost potrjujejo predložene listine, za katerega ni prejela plačila. Kot pravno podlago za odločitev je pravilno upoštevalo obligacijsko načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), kar je pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče razlogom, ki jih je navedlo, v celoti pritrjuje.

6. Toženka je zahtevku tožnice pred sodiščem prve stopnje ugovarjala le s trditvijo, da s strani tožnice ni prejela nobene listine (računa) glede vtoževane terjatve ter da tožnica izhaja iz neresničnih podatkov oziroma da je njena terjatev neutemeljena. Takšnim nekonkretiziranim trditvam sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pritožbene navedbe toženke, da za del spornega obdobja napotnica študentskega servisa ni bila izdana, da poslovalnica toženke sploh ni bila odprta ves čas in da so vsi študentje, ki so pri njej opravljali delo (vključno s tožnico), prejeli plačilo preko študentskega servisa, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP; toženka v pritožbi ni z ničemer izkazala, da teh navedb ni mogla brez svoje krivde navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

7. Pritožba toženke v pretežni meri neutemeljeno oporeka priznanim pravdnim stroškom tožnice. Sodišče prve stopnje ji je ob upoštevanju za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) utemeljeno priznalo stroške sestave predloga za izvršbo, saj je bil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64399/2016 razveljavljen le v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, kot stroške prve pripravljalne vloge z dne 25. 5. 2017, ki je bila vložena na Okrajno sodišče v Mariboru, ki se je s sklepom III P 337/2017 izreklo za stvarno nepristojno in je zadevo odstopilo delovnemu sodišču. Te stroške pa ji je priznalo v previsoki višini 200 točk, saj se na podlagi tarifne številke 15, točka 2, za obrazložene vloge med postopkom prizna 75 % točk, kot so določene za tožbo v individualnem delovnem sporu (točka 1 a). Pravilno priznani stroški za prvo pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2017 znašajo 150 točk, skupaj priznani stroški, ki jih je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožnici dolžna plačati toženka, pa se skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znižajo za 37,33 EUR na 649,31 EUR. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o plačilu pravdnih stroškov v izpodbijani sodbi, kot je razvidno iz izreka.

8. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke sicer zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).