Jedro

Personalni kriterij je odločilen pri razmejitvi med rednim civilnim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih. Za razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom (in s tem pristojnostjo okrajnega ter okrožnega sodišča) pa nima nikakršnega pomena. Najpomembnejše teorije, ki ponujajo kriterije za razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom, so: pozitivistična teorija, teorija namena in teorija spornega predmeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ter pojasnilo (ta del namreč ne sodi v izrek sklepa), da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: »Okrajno sodišče v Ljubljani je stvarno pristojno za odločanje v tej nepravdni zadevi«. Navaja, da je sodišče v nov spis vpisalo predlog, ki je bil vložen kot nasprotni predlog v zadevi, opr. št. N 404/2006. Po mnenju predlagateljice se morata zadevi obravnavati skupaj in pred istim sodiščem, ker gre za en postopek ter za isto dejansko in pravno stanje. Če pa bi pritožbeno sodišče odločilo, da je kljub temu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, predlagateljica predlaga, da se določi to sodišče kot stvarno pristojno tudi v zadevi, opr. št. N 404/2006. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila Pritožba ni utemeljena.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa je nepopolna oz. napačna. Sodišče prve stopnje je namreč odločitev o svoji nepristojnosti obrazložilo le s sklicevanjem na določbo 1. točke 1. odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP), torej na to, da sta oba udeleženca postopka “gospodarska subjekta“. Personalni kriterij je odločilen pri razmejitvi med rednim civilnim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih. Za razmejitev med pravdnim oz. nepravdnim postopkom (in s tem v tem primeru med pristojnostjo okrajnega ter okrožnega sodišča) pa nima nikakršnega pomena. Najpomembnejše teorije, ki ponujajo kriterije za razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom, so: pozitivistična teorija, teorija namena in teorija spornega predmeta.

V skladu s prevladujočo pozitivistično oz. legalno teorijo velja glede razmejitve med pravdnim in nepravdnim postopkom naslednji kriterij: v nepravdnem postopku se obravnavajo tiste zadeve, za katere tako določa zakon (2). Zakon o nepravdnem postopku (3) (v nadaljevanju ZNP) v 1. odstavku 1. člena tako določa, da se v nepravdnem postopku obravnavajo zadeve, za katere je s tem ali z drugim zakonom določeno, da se rešujejo v nepravdnem postopku. Zakon o zavodih (4) (v nadaljevanju ZZ) v 2. odstavku 65. člena sicer določa, da ustanovitelji zavoda uredijo lastninska razmerja s pogodbo v skladu z vloženimi sredstvi; če ni sporazuma, pa uredi lastninska razmerja sodišče na zahtevo kateregakoli od ustanoviteljev, a pri tem ne pojasni, ali naj sodišče odloča v pravdnem ali nepravdnem postopku.

Podlage za obravnavo predloga za ureditev ustanoviteljskih pravic in določitev deležev ustanoviteljev zavoda po pravilih nepravdnega postopka ni niti v določbah ZNP, pa tudi ne v določbi 50. člena Zakona o gospodarskih družbah (5) (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa primere, v katerih sodišče odloča v nepravdnem postopku.

V 2. odstavku 1. člena ZNP sicer dopušča možnost, da se v nepravdnem postopku obravnavajo tudi druge zadeve, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku (gre za kriterij teorije namena). Obravnavani predlog pa ni tak, da ga glede na njegovo naravo ne bi bilo mogoče obravnavati v kakšnem drugem postopku. ZPP namreč v 2. točki 1. odstavka 482. člena kot gospodarski spor opredeljuje tudi spor med ustanovitelji zavodov (vključno javnih zavodov), izvirajoč iz njihovih medsebojnih pravnih razmerij v zvezi z ustanovitvijo, statusnimi spremembami ali likvidacijo zavodov.

Udeleženki postopka sta ustanoviteljici zavoda, med njima obstaja spor (kriterij za razmejitev pristojnosti po teoriji spora) glede višine lastniškega deleža v zavodu, ki ga je mogoče umestiti med tiste, glede katerih je pristojnost urejena v 1. odstavku 482. člena ZPP. Zadevo je torej glede na naravo mogoče in treba obravnavati kot gospodarski spor v skladu z določbami ZPP.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa so za sojenje v gospodarskih sporih v skladu z 32. členom ZPP pristojna okrožna sodišča. Nazadnje višje sodišče pritožnici še pojasnjuje, da je isto sodišče na seji dne 25. 5. 2010 s sklepom, opr. št. I R 17/2010, odločilo, da je za odločanje v zadevi pod opr. št. N 404/2006 stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, kar pomeni, da se bosta zdaj predlog in nasprotni predlog obravnavala pred istim sodiščem.

Zaradi vsega opisanega je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. D. Wedam Lukić in A. Polajnar-Pavčnik: Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, ČZ Uradni list, 1991, str. 12. Ur. l. SRS, št. 30/1986 (20/1988 popr.).

Ur. l. RS, št. 12/1991 s sprem. in dop.

Ur. l. RS, št. 42/2006 (60/2006 popr.) s sprem.