Jedro

Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma iskanje bolje plačanega dela.

Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada z Odlokom Maroko določila kot varno izvorno državo. Ravno tako je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil pri toženi stranki drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je bil seznanjen s tem, da je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav ter ga pozvala k navedbi razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Povedal je, da v Maroku ni dela oziroma, da delaš za 5,00 EUR na dan. On pa potrebuje delo, ker mora skrbeti za starša. Kar je zaslužil, ni zadostovalo za zdravila in za cigarete.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Povedal je, da se je v Maroku preživljal kot pleskar, vodovodar in kmet in da je zaslužil 5,00 EUR na dan. V Maroku ni priložnosti za delo, če pa ga dobiš, ni dobro plačano. Drugih težav razen tega, da ni mogel najti dobro plačanega dela, ni imel.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navaja, da je iz Maroka odšel zaradi revščine in iskanja boljše plačanega dela. Izjave tožnika niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi, zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnikove navedbe, da je državo zapustil zaradi revščine in iskanja boljše zaposlitve, pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kot tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene človekove pravice. Tožnik je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je bilo potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5.Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik pa v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Tako so izpolnjeni tudi pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena iz razloga iz druge alineje 52. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi navaja, da so razlogi izpodbijane odločbe tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti. Na osebnem razgovoru in podaji prošnje je povedal, da ni mogel na fakulteto zaradi družinskih zadev. V Maroku ni priložnosti za delo in tudi, če se dobi delo, ni dobro plačano. Kar je v Maroku zaslužil, ni zadostovalo za dostojno življenje, zlasti ne za zdravila. Pri tem tožnik izpostavlja pomanjkljivo in plačljivo zdravstveno oskrbo. Tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more dostojno živeti. V zvezi s tem navaja, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da lahko predstavlja resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, če posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. Tožena stranka ni preverjala, ali so razmere v tožnikovi izvorni državi takšne, da ne zagotavljajo minimuma, varovanega s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Tožena stranka je tožniku sicer povedala, da je Vlada izdala Odlok, med katerimi je tudi Maroko, ob tam pa mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države ter na podlagi katerih informacij je Maroko določen za varno izvorno državo. Ni pridobivala aktualnih informacij o stanju v izvorni državi. Kršena so bila določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o tem, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev in stranki omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi, in da je treba pred izdajo odločitve stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

7.Nadalje se v tožbi sklicuje na to, da mora skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 96/09 z dne 9. 7. 2009 o prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Namen pospešenega postopka pa je hitro obravnavati očitno neutemeljene prošnje, da se v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čimbolj skrajša. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni preverjala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi v zvezi z navedbami, ki jih je tožnik med postopkom podal. Sklicuje se tudi na načelo nevračanja, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa dodaja, da nikoli ni navajal, da bi sam potreboval zdravstveno oskrbo in da mu ta ne bi bila nudena. Povedal je le, da zaslužek ni zadostoval za zdravila za njegove starše. Ekonomski razlogi, kot so želja po večjem zaslužku in zmožnosti kupovanja zdravil za starše, pa niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Ta okoliščina bi lahko pomenila le pomoč zaradi humanitarnih razlogov (sodba Vrhovnega sodišča I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Tožena stranka se ne strinja s tožnikovim očitkom, da ga ni pravilno seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso naslovnega sodišča pojasnjuje, da v kolikor Vlada z odlokom določeno državo razglasi za varno izvorno državo, velja domneva, da je taka država tudi dejansko za prosilca varna izvorna država, vendar je ta domneva izpodbojna. Z ekonomskimi težavami, ki jih je zatrjeval tožnik, pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Tožena stranka pojasnjuje še, da je v okviru tožnikovih navedb presojala, ali bi bila vrnitev v izvorno državo zanj ogrožajoča in je na tej podlagi ugotovila, da temu ne bi bilo tako. Razlog, ki ga je tožnik navajal kot edini razlog za zapustitev Maroka, je po prepričanju tožene stranke lahko posledica pomanjkanja izobrazbe, saj je tožnik delo imel (povedal je, da je delal kot pleskar, vodovodar in kmet). Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 24. 9. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju potrdil navedbe, da je Maroko zapustil zaradi slabe ekonomske situacije. Dodal je, da je nezaposlenost v Maroku velika, ampak ne ve, zakaj ni dobil redne službe. Poudaril je, da tam ni zagotovljene zdravstvene oskrbe. V zvezi s tem je pojasnil, da v upravnem postopku glede svojih težav z zagotovitvijo zdravstvene oskrbe ni ničesar omenjal, ampak so se te njegove navedbe, ki jih ponavlja tudi na zaslišanju, nanašale samo na starše.

10.Tožba ni utemeljena.

11.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

13.Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma iskanje bolje plačanega dela. Glede na to, da je tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo v tej zadevi izpovedal, da je bil njegov razlog za odhod iz Maroka slaba ekonomska situacija, sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 in na podlagi jasne in nedvoumne določbe pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

14.Na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da je tožnik v tožbi in tudi kasneje na zaslišanju izpostavil pomanjkljivo in plačljivo zdravstveno oskrbo v Maroku. Na vprašanje sodišča, zakaj svojih težav z zagotovitvijo zdravstvene oskrbe ni navajal že v upravnem postopku, je namreč pojasnil, da teh ni navajal, ampak, da je omenil, da staršem ni bila zagotovljena zdravstvena oskrba. Te navedbe pa za obravnavani upravni spor niso relevantne, saj se ne nanašajo na tožnikov dostop do zdravstvenih storitev. Ne navaja namreč, da bi bil ta njemu osebno kakorkoli onemogočen.

15.Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada z Odlokom Maroko določila kot varno izvorno državo. Ravno tako je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi. Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

16.Na navedeno presojo ne morejo vplivati tožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, ker tožena stranka naj ne bi upoštevala, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, "ko posameznik nima bivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb". Resne škode namreč ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih

škod. Tožnik teh primerov ne zatrjuje, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja le ekonomske razloge.

17.V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodno prakso ESČP. V zadevah Larioshima in Budina gre namreč za drugačen primer, v katerem sta pritožnici zatrjevali, da od države prejemata pokojnino oziroma socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je poudarilo, da se 3. člen EKČP primarno razlaga kot dolžnost držav vzdržati se aktivnih ravnanj, s katerimi lahko prizadenejo škodo osebam znotraj njihove jurisdikcije. Pojasnilo je, da se za ponižujoče ravnanje šteje povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja, kot tako pa se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre; tudi nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3. členu EKČP, vendar je ESČP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Nasprotno stališče ne izhaja niti iz sodb ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. V navedenih zadevah je namreč šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema (zadeva M. S. S.) oziroma množičen izgon iz Italije v Libijo zaradi neupoštevanja razlik med ekonomskimi migranti in prosilci za mednarodno zaščito (zadeva Hirsi Jamaa).

18.Glede obravnavanja dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.

18.Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.

Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

Ob upoštevanju navedenega in glede na to, da v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo v smislu določb ZMZ-1, toženi stranki tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

19.Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 (16. točka obrazložitve) je upravni organ v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito (pred odločitvijo) dolžan prosilce seznaniti s tem, da je država, iz katere prosilec prihaja, varna izvorna država. Le na tak način je prosilcu zagotovljen procesni položaj subjekta v postopku. S takšno seznanitvijo pred izdajo odločbe je zagotovljeno spoštovanje načela zaslišanja stranke, s tem pa prosilcu zagotovljena možnost, da domnevo varne izvorne države izpodbije. Upravni organ pa na drugi strani ni dolžan prosilca soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada z Odlokom določeno državo razglasila za varno izvorno državo. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnika seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Sodišče pa ugotavlja tudi, da iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 22. 7. 2024 izhaja, da je bil tožnik pozvan, naj čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Tožnik je bil torej na ustrezen način seznanjen z uporabo navedenega koncepta, na ustrezen način pa mu je bila zagotovljena tudi možnost opredelitve do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Sodišče zato sodi, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev določbe 9. in 138. člena ZUP.

20.V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na načelo nevračanja sodišče pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.

V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2; dovolitev zadrževanja).

21.Neutemeljena je tudi tožnikova tožbena navedba, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker so njeni razlogi bistveno pomanjkljivi. Po oceni sodišča namreč obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje vse obvezne sestavine iz 214. člena ZUP. Tožena stranka je argumentirano obrazložila razloge za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, v celoti in obrazloženo pa se je opredelila tudi do vseh tožnikovih navedb in razlogov za uveljavljanje njegove prošnje.

22.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1.Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge; glej tudi sodbo tega sodišča I U 1119/2024 z dne 26. 6. 2024 (29. točka obrazložitve).

2.Iz 28. člena ZMZ-1 je razvidno, da resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

3.Glej sodbo tega sodišča I U 124/2020 z dne 5. 2. 2020 (24. točka obrazložitve).

4.Prav tam (25. in 26. točka obrazložitve) in sodba tega sodišča I U 192/2020 z dne 12. 2. 2020 (16. točka obrazložitve).

5.Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

6.Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

7.Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

8.Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

9.Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).

10.Glej sodbo tega sodišča I U 1432/2024 z dne 27. 8. 2024 (19. točka obrazložitve).

11.Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (23. točka obrazložitve).

12.SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

13.Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19 (9. točka obrazložitve), glej tudi sodbo tega sodišča I U 1427/2024 z dne 27. 8. 2024 (27. točka obrazložitve) in I U 1432/2024 z dne 27. 8. 2024 (20. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.