Jedro

Tožeča stranka je zahtevala varstvo svoje lastninske pravice s prepovedno (opustitveno) ali negatorno tožbo (42. člen ZTLR). Povod za to tožbo je vznemirjanje lastnika (ali domnevnega lastnika) pri izvrševanju lastninske pravice, ki pa ne obstaja v odvzemu stvari. Za to, da lastnik s prepovedno tožbo uspe, pa ne zadošča, če dokaže le obstoj posega v njegovo lastninsko pravico, ki ga zakon označuje z izrazom "vznemirjanje", ampak mora dokazati tudi, da je bilo vznemirjanje njegove lastninske pravice neutemeljeno. Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, da je tožnica pri izgradnji vodovoda sama sodelovala in z izgradnjo vodovoda soglašala, pa tožeča stranka dejstva, da je bilo sicer obstoječe vznemirjanje tudi neutemeljeno, ni dokazala.

Zahtevek opustitvene tožbe je dajatveni, z njim pa se zahteva prenehanje določenega ravnanja, iz katerega je nastalo (ali ki predstavlja) neutemeljeno vznemirjanje in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred neutemeljenim vznemirjanjem. S tem temeljnim zahtevkom pa se lahko združi tudi zahtevek na prepoved nadaljnjih (bodočih) posegov, vendar pa tožnik s tem nadaljnjim zahtevkom lahko uspe le v primeru, če je ugodeno temeljnemu zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da mora toženec odstraniti vodovodne cevi, ki so vkopane na njeni nepremičnini parc. št. 947/2 k. o..., vzpostaviti na nepremičnini stanje, kakršno je bilo pred vkopom cevi, v bodoče pa se vzdržati takih in podobnih posegov v nepremičnino, ki je last tožeče stranke. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 107.670,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče starnke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je v pritožbi res navedla, da toženec ne more vzpostaviti prejšnjega stanja in izkopati tujih vodovodnih cevi, vendar pa predstavlja ta pritožbena trditev tožeče stranke le njeno pravno oceno, na katero pritožbeno sodišče ni bilo vezano. Tudi na izpovedbo tožnice, da bi se s tožencem o vsem dogovorila, če bi jo toženec kaj vprašal, se pritožbeno sodišče se bi smelo sklicevati, saj ni znano, kakšna bi bila vsebina tega dogovora. Vsekakor pa tožeča ne bi dovolila takega posega, kot ga je izvedel tožnik. Ugotovitve sodišč, da je tožnica pri izgradnji vodovoda sodelovala, pa so zmotne. Trditev sodišča, da naj bi priča M. Z. po telefonu kontaktiral s tožnico, je protispisna, saj priča Z. tega ni izpovedal. Nobena od sodb tudi ne vsebuje podatkov o tem, kakšna naj bi bila vsebina tega pogovora. Vprašanje, kdaj je tožnica zanikala dejstvo, da se je po telefonu pogovarjala z Z., ni bistveno. Na dopis Javnega podjetja OKP ... se sodišče ne bi smelo sklicevati, saj ta dopis ni prav nikakršen dokaz. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je imel toženec tožničino soglasje za vkopanje cevi ravno po tisti trasi, po kateri so vodovodne cevi položene. Tudi v primeru, če bi imela tožnica interes, da se tudi sama priključi na obstoječi vodovod, to še ne bi moglo pomeniti, da se strinja s tem, da vodovodne cevi potekajo ravno po tistem delu njene nepremičnine, kjer so sedaj vkopane. Odločilno je soglasje za "potek trase". Tega soglasja pa tožnica ni dala. Sicer pa bi moralo sodišče ugoditi vsaj prepovednemu zahtevku, ki ga je tožnica postavila zato, ker je šele po vložitvi tožbe ugotovila, da so položene vodovodne cevi prešle v osnovno sredstvo OKP ... Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemnu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Netočni in neutemeljeni sta revizijski trditvi, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izpovedbo priče Z. in da v sodbi ni razlogov o tem, o čem naj bi se tožnica in Z. po telefonu pogovarjala, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Drugostopno sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je v postopku kot priča zaslišani M. Z. izpovedal, "da naj bi s tožnico telefonsko kontaktiral, česar tožnica, ki je bila ob zaslišanju priče navzoča, ni zanikala" (1. odstavek na 3. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje). Ta navedba pritožbenega sodišča pa ni v nasprotju z izpovedbo priče in potekom obravnave, na kateri je bil izveden dokaz z zaslišanjem priče Z. Na obravnavi, ki je bila dne 17. 02. 1995, je priča Z. omenil tudi telefonski pogovor z obema pravdnima strankama (tedaj tudi s tožnico), tožeča stranka, ki je bila na obravnavi navzoča, pa glede tega dela pričine izpovedbe ni imela prav nobenih pripomb. Celotna izpovedba priče Z. (tedaj tudi omenjeni telefonski pogovor priče z obema pravdnima strankama) pa se nanaša izključno le na izgradnjo vodovoda, zaradi česar je netočna tudi revizijska trditev tožeče stranke, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tem, zakaj naj bi Z. po telefonu kontaktiral s tožnico in o čem naj bi v tem pogovoru tekla beseda. V reviziji zatrjevane bistvene kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato sodišče druge stopnje ni zagrešilo. V okviru uradnega preizkusa (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tudi kršitve iz 10. tolčke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. S trditvami, da dopis Javnega podjetja OKP ni noben dokaz in da sta sodišči druge in prve stopnje izvedene dokaze napačno ocenili, izpodbija tožeča stranka dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Enako velja za revizijsko trditev, da je zmotna ugotovitev, da je tožnica sodelovala pri skupni akciji krajanov, da se zgradi vodovodno omrežje.

Revizijsko sodišče lahko preizkusi materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe le ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje. Iz teh dejstev pa izhaja, da je tožnica z izgradnjo vodovoda soglašala in pri izgradnji tudi sodelovala. Do teh ugotovitev je prišlo sodišče na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov (izpovedb zaslišanih prič, strank, ocene dopisa Javnega podjetja OKP ... itd.) in ne le na podlagi dopisa OKP ..., ki po (sicer zmotnem) mnenju revizije "ni prav noben dokaz, zaradi česar obsežnejši komentar ni potreben". Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje pa tudi iz tega dopisa (vsebini katerega tožnica po izrecni ugotovitvi sodišča tekom postopka ni nikoli nasprotovala) izhaja, da so bili investitorji izgradnje vodovoda P. krajani, vključno z obema pravdnima strankama, da je bila za izgradnjo vodovoda plačana akontacija in da obstaja seznam investitorjev, na katerem sta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je zahtevala varstvo svoje lastninske pravice s prepovedno (opustitveno) ali negatorno tožbo (42. člen ZTLR). Povod za to tožbo je vznemirjanje lastnika (ali domnevnega lastnika) pri izvrševanju lastninske pravice, ki pa ne obstaja v odvzemu stvari. Za to, da lastnik s prepovedno tožbo uspe, pa ne zadošča, če dokaže le obstoj posega v njegovo lastninsko pravico, ki ga zakon označuje z izrazom "vznemirjanje", ampak mora dokazati tudi, da je bilo vznemirjanje njegove lastninske pravice neutemeljeno. Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, da je tožnica pri izgradnji vodovoda sama sodelovala in z izgradnjo vodovoda soglašala, pa tožeča stranka dejstva, da je bilo sicer obstoječe vznemirjanje tudi neutemeljeno, ni dokazala. Zato je sodišče njen tožbeni zahtevek na odstranitev vodovodnih cevi materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnilo.

Tožeča stranka še v reviziji vztraja tudi pri stališču, da bi moralo sodišče zato, ker so vkopane vodovodne cevi postale last OKP ...

(zaradi česar je, kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, v pritožbi sama navedla, da toženec njenega zahtevka na odstranitev cevi sploh ne more realizirati), ugoditi vsaj tistemu delu tožbenega zahtevka, s katerim zahteva, da toženec v prihodnje v njeno nepremičnino ne sme več posegati. Tudi v tem delu revizija nima prav. Zahtevek opustitvene tožbe je dajatveni, z njim pa se zahteva prenehanje določenega ravnanja, iz katerega je nastalo (ali ki predstavlja) neutemeljeno vznemirjanje in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred neutemeljenim vznemirjanjem. S tem temeljnim zahtevkom pa se lahko združi tudi zahtevek na prepoved nadaljnjih (bodočih) posegov, vendar pa tožnik s tem nadaljnjim zahtevkom lahko uspe le v primeru, če je ugodeno temeljnemu zahtevku. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka s temeljnim zahtevkom ni uspela, saj posegi tožene stranke v njeno nepremičnino niso predstavljali neutemeljenega vznemirjanja njene lastninske pravice. Povedano drugače to pomeni, da za to, da bi se toženi stranki s sodno odločbo naložilo, da na enak ali podoben način ne sme več posegati v lastninsko pravico tožeče stranke, zaenkrat ni prav nobene pravne podlage.

Iz navedenih razlogov revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).