Jedro

Z določbo 205. člena KZ (kršitev temeljnih pravic delavcev) je varovana tudi pravica do plačil, ki je na podlagi določb delovnega prava ena izmed temeljnih pravic delavca.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje kršena določba 205. člena Kazenskega zakonika na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kočevju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega P. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, preizkusno dobo dveh let ter kot posebni pogoj določilo plačilo 5.662,95 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2003 dalje do plačila oškodovanki v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obdolžencu naložilo plačilo 5.662,95 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2003 dalje do plačila, v 15. dneh, da ne bo izvršbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP mu je naložilo tudi plačilo povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe obdolženčeve zagovornice izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 205. členu KZ, oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bila s sodbo drugostopenjskega sodišča kršena določba 205. člena KZ.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki nista podala izjave.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodba drugostopenjskega sodišča temelji na zmotnem materialnopravnem stališču, saj je z določbo 205. člena KZ varovana tudi pravica do plačila, ki je na podlagi določb delovnega prava ena izmed temeljnih pravic delavca. V obravnavanem primeru je obdolženec oškodovanko prikrajšal za pravico do plače in s tem izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Kršitev pravice do plačila nastopi tako v primeru, ko je ta pravica že v fazi sklepanja pogodbe o zaposlitvi zanikana ali omejena, kot tudi v primeru, ko je ta pravica sicer dogovorjena v skladu s predpisi, pa dogovor kasneje ni izpolnjen. Delodajalčeva dolžnost je tudi dejansko izplačilo plače, zato v primeru, ko je delodajalec objektivno zmožen izplačati plače zaposlenim, pa tega vedoma ne stori, stori kaznivo dejanje po 205. členu KZ.

5. Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ, ker naj kot direktor družbe K. d. o. o., od 1. 8. 2002 do 10. 7. 2003 ne bi poskrbel po določbah od 126. člena do 137. člena Zakona o delovnih razmerjih, da bi v tej družbi zaposlena oškodovanka v navedenem obdobju prejela plačo in regres. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da takšen opis kaznivega dejanja ne navaja, da je obdolženec svojo delavko prikrajšal za eno temeljnih pravic, da ji pravice do plače ni oporekal, zato oškodovanka ni bila prizadeta oziroma okrnjena v svoji pravici do plače. Plačo je imela, dejstvo, da ji v določenem obdobju ni bila izplačana, pa ne pomeni, da gre za prikrajšanje te pravice.

6. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ stori, kdor vedoma ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o plači in nadomestilih plače, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, o prepovedi nadurnega ali nočnega dela in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu gre, ali mu jo omeji. V sodbi I Ips 103/2009 z dne 21. 5. 2009 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je pravica do plačila za delo nedvomno ena od temeljnih pravic delavca v skladu z dikcijo 205. člena KZ. Delovno razmerje je v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Določilo o znesku osnovne plače je po določbi 29. člena ZDR obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. Plačilo za delo je torej eden od konstitutivnih elementov delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je tudi poudarilo, da je delavčevo pravico do plačila za opravljeno delo treba razumeti kot dejansko plačilo (izplačilo), kršitev te pravice pa je podana tako v primeru, ko je ta pravica zanikana oziroma omejena že v fazi sklepanja pogodbe o zaposlitvi, kot tudi če je sicer v pogodbi izplačevanje plače dogovorjeno v skladu s predpisi, pa ta dogovor ni realiziran. Dolžnost delodajalca je ne samo, da delavcu to pravico prizna v pogodbi o zaposlitvi vsaj v minimalni predpisani višini, ampak tudi dejansko izplačilo plače. Kaznivo dejanje po 205. členu KZ je zato storjeno tudi v primeru, ko delodajalec, ki je sicer objektivno zmožen izplačati plače zaposlenim, tega vedoma ne stori. Kaznivo dejanje je lahko storjeno samo z direktnim naklepom, saj zakonska dikcija „vedoma ne ravna po predpisih“ predpostavlja možnost ravnanja v skladu s predpisi in pa zavest o protipravnosti ravnanja. Šele če te možnosti zaradi nezakrivljenega slabega finančnega položaja ali drugih objektivnih okoliščin ni, ne gre za kaznivo dejanje, pač pa le za neizpolnitev delovnopravnih obveznosti.

7. Po oceni Vrhovnega sodišča so v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 205. členu KZ. Sodišče je v opisu navedlo določbe ZDR, ki se nanašajo na plačilo za delo ter konkretno navedlo, da obdolženec ni poskrbel za izplačilo plače oškodovanki. Iz opisa je tako jasno razvidno, da je obdolženec oškodovanko prikrajšal v njeni pravici do plačila za opravljeno delo, v razlogih pa sodišče ugotavlja, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom (sodba, stran 7 in 8). Po presoji Vrhovnega sodišča temelji odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 205. členu KZ, na napačnem materialnopravnem stališču, da neizplačilo plače ne pomeni prikrajšanje za eno temeljnih pravic delavca. Z izdajo oprostilne sodbe je sodišče druge stopnje prekršilo 205. člen KZ.

8. Ob povedanem pa Vrhovno sodišče še dodaja, da je treba pritrditi stališču drugostopenjskega sodišča, da prikrajšanje oškodovanke za regres za letni dopust ne pomeni kaznivega dejanja po 205. členu KZ, ker ne gre za kršitev katere izmed tistih pravic, ki so izrecno naštete v tem členu. Prikrajšanje delavca za regres ni zajeto v zakonskem opisu kaznivega dejanja po 205. členu KZ, regres v določbi drugega odstavka 126. člena ZDR ni opredeljen kot sestavni del plače, prav tako ne predstavlja nadomestila plače (137. člen ZDR). Povedano drugače, pravica do regresa ni objekt varstva obravnavanega kaznivega dejanja. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je oškodovankina pravica do regresa vezana na njeno predhodno pridobitev pravice do letnega dopusta, ni sprejemljivo in po presoji Vrhovnega sodišča pomeni nedovoljeno širjenje tako imenovane cone kaznivosti. Treba pa je opozoriti spremembo obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer na določbo prvega odstavka 196. člena sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ-1), s katero je v besedni zvezi „drugi prejemki iz delovnega razmerja“ zajeta tudi pravica do regresa kot ena temeljnih pravic delavca in je tako inkriminirano tudi neizplačilo regresa. Vendar vložnik omenjenega stališča prvostopenjskega sodišča v zahtevi ne izpodbija, zato se je Vrhovno sodišče omejilo le na presojo kršitve, uveljavljane v zahtevi.