Jedro

Poškodba zadobljena na poti na delo (v prometni nezgodi), se šteje za poškodbo pri delu ne glede na to, če delavec ne bi pravočasno prišel na delo, ker je šel na delo pozneje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo ugotovilo, da se tožnikova huda telesna poškodba, ki jo je utrpel v nezgodi dne 26.6.1989, šteje za poškodbo pri delu. Posledično je sodišče toženi stranki naložilo, da to poškodbo prijavi kot poškodbo pri delu in tožniku zagotovi pravice, ki mu iz tega pripadajo. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko se je 26.6.1989 okrog 10. ure z motornim kolesom po cesti iz smeri L. proti S. peljal na delo in je v bližini tožene stranke prišlo do nezgode. Po določbi 34. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82......) se poškodba dobljena na opisan način šteje za poškodbo pri delu.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do nezgode prišlo na poti na delo.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče kršilo materialni zakon, ker je v neskladju z ugotovitvami odločilo, da je do nezgode prišlo na poti v službo. Delavec, ki je bil zadolžen za vodenje evidence, je spornega dne tožniku evidentiral osem ur dopusta, česar ne bi storil, če bi tožnik prijavil koriščenje samo štirih ur. Iz izpovedbe prič je tudi jasno razvidno, da je do nezgode prišlo okrog dvanajste ure, zato se nezgoda ni zgodila na redni poti na delo, ki bi ga tožnik naj začel ob deseti uri. Tožnik, tudi če bi bil na poti v službo, ne bi prispel pravočasno na delo. Tožnik je imel kritičnega dne dopust, zato njegove nesreče ni mogoče opredeliti kot nesreče pri delu. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revident sicer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, dejansko pa v reviziji izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato tudi ne more preizkusiti, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje in uporabo materialnega prava preizkusi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Obe nižji sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval, ko se je peljal na delo. Poškodba zadobljena na tak način, pa se po predpisih, ki jih sodišče prve stopnje citira v svoji sodbi in ki jo je drugostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo, šteje za poškodbo pri delu. Pri tem ni pomembno, ali bi delavec prišel pravočasno na delo ali ne. Odločujoče je, da je do poškodbe prišlo na poti na delo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).