Jedro

Če je predsednica komisije za pritožbe tožene stranke nudila strokovno pomoč predsedniku disciplinske komisije prve stopnje, tako da je na zahtevo vodje splošnega sektorja, ki je napisal zahtevo za začetek disciplinskega postopka, v nabavni službi pri toženi stranki pridobila dokumentacijo ter napisala osnutek odločbe disciplinske komisije, takšno dejanje ne pomeni bistvene kršitve določb disciplinskega postopka, saj to ni vplivalo in ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve komisije za pritožbe. Izraz "sodelovanje v postopku" zajema predvsem formalna procesna opravila in ne neformalno sodelovanje pri delu organov delodajalca, saj takšno sodelovanje ta lahko utemeljeno pričakuje od vseh delavcev. Predsednica komisije za pritožbe tožene stranke je diplomirana pravnica, zato je razumljivo, da je tožena stranka od nje lahko pričakovala strokovno pomoč tudi pri delu disciplinske komisije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 15.7.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in sklepa komisije za pritožbe opr. št. SP/3036 z dne 16.9.1999, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 25.9.1999, temveč mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi ter zahtevek, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 26.9.1999 dalje, mu plačati plačo z vsemi dodatki in nadomestili ter pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. odst. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (2. odst. izreka). Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer obširno navedlo razloge zakaj I. O. ni mogla biti izločena kot predsednica disciplinske komisije druge stopnje po 5. tč. 70. čl. ZPP, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj ne bi bila izločena po 6. tč. 70. čl. ZPP. Tožnik vztraja, da je I. O. med prvostopenjskim disciplinskim postopkom sodelovala v tem postopku v smislu določb 5. tč. 70. čl. ZPP, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zahteva za disciplinski postopek je bila pripravljena po njenih navodilih, zbirala je dokazno gradivo, bila je prisotna na disciplinski obravnavi in je predsedniku discipinske komisije nudila strokovno pomoč, izdelala je pismeni odpravek prvostopenjske disciplinske odločbe. Glede na to, da v zapisniku o disciplinski obravnavi niso navedeni razlogi za njeno odločitev, so vsi razlogi in stališča v prvostopenjski disciplinski odločbi delo I.O., ki je potem opravljala funkcijo predsednice drugostopenjskega disciplinskega organa. Navedeno pomeni, da od I.O. ni bilo mogoče pričakovati objektivnega odločanja, zato v postopku na drugi stopnji ne bi smela sodelovati niti kot strokovna sodelavka. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožniku zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V skladu z 1. tč. 1. odst. 28.a čl. pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke se za tožniku očitano kršitev delovnih obveznosti lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja le v primeru, če so ugotovljene v tem členu navedene kvalifikatorne okoliščine. Te kvalifikatorne okoliščine niso bile navedene niti v zahtevi za začetek disciplinskega postopka, niti v disciplinski odločbi. Prvostopenjsko sodišče naj bi tako samovoljno, brez zahteve upravičenca tožniku pripisalo posledice, ki morajo biti podane za izrek discipinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče naj bi s tem prekoračilo zahtevek (za začetek disciplinskega postopka) in se postavilo v vlogo varuha interesov tožene stranke, ki je že itak močnejša stranka v sporu. Tožena stranka v disciplinskem postopku ni niti zatrjevala, da je nastala škoda, zaradi česar tudi ni navedla višine škode, ki naj bi nastala. Tudi če je bilo nabavljeno blago slabše kvalitete, to še ne pomeni, da je toženi stranki zaradi tega nastala škoda. Prav tako ne gre za nevestno ali malomarno delo, če tožnik, ali njegovi podrejeni niso nabavili prvovrstnega blaga, tožena stranka pa je kljub temu dosegla dobiček. Z nabavo blaga, ki toženi stranki prinaša dobiček, tudi ni bil moten delovni proces. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kako se je blago dejansko nabavljalo in kakšno vlogo je pri tem imel tožnik. Sodišče prve stopnje naj bi tožniku odvzelo možnost obrambe v postopku, saj je samo ugotavljalo posledice (kvalifikatorne okoliščine), ki se v disciplinskem postopku niso ugotavljale. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega obravnavanja, ker je dopustilo izvedbo dokazov, ki jih tožena stranka ni bila več upravičena predlagati. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik, kljub številnim zahtevam nadrejenih delavcev, ni poskrbel, da bi svoje delo opravljal kvalitetno in da bi imel primeren odnos do sodelavcev. Ker tožnik dela v svojem oddelku ni organiziral tako, da bi se zagotovila kvalitnejša dobava sadja in zelenjave, so se morali dodatno organizirati drugi zaposleni in sicer vse od internega kontrolorja, pomočnika direktorja družbe za komercialno področje do samega direktorja. Zaradi slabe dobave blaga so bili bolj obremenjeni delavci v skladišču, porabili so več časa pri prebiranju sadja in zelenjave kar je tudi dodatno vplivalo na kvaliteto in oskrbo kupcev z blagom. Tožnikova zatrjevanja, da je delo opravljal v redu, kaže na njegovo nekritičnost in nepripravljenost izvajati delovne zadolžitve. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. V skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu s 103. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. V postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči pa se v skladu z 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) uporabljajo določbe ZPP. Navedeno pomeni, da se v dvostopenjskem disciplinskem postopku pri delodajalcu smiselno uporabljajo tudi določbe 70. čl. ZPP o izločitvi sodnika ali sodnika porotnika. Tako v skladu z 5. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP sodniške funkcije ne sme opravljati sodnik ali sodnik porotnik, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred istim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Če pri izdaji sodbe sodeluje sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen, to pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa se te določbe v individualnih delovnih sporih uporabljajo le smiselno in je pritožbeno sodišče že večkrat (npr. v zadevi opr. št. Pdp 520/97) zavzelo stališče, da je podana le relativna kršitev določb pravdnega postopka, če v disciplinskem postopku pri odločanju o ugovoru delavca na drugi stopnji sodeluje oseba, ki je kot član organa odločanja sodelovala tudi na prvi stopnji. Navedeno pomeni, da je v takšnem primeru bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le kadar je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost dokončne odločbe, kar pa mora dokazati delavec. V postopku je bilo na podlagi izjav predsednice komisije za pritožbe tožene stranke I. O. ugotovljeno, da je ta predsedniku disciplinske komisije nudila strokovno pravno pomoč, da je na zahtevo vodje splošnega sektorja, ki je napisal zahtevo za začetek disciplinskega postopka, šla v nabavno službo in iz nje prinesla dokumentacijo ter da je napisala osnutek odločbe disciplinske komisije. Tudi, če bi šteli, da navedena dejanja predsednice komisije za pritožbe pomenijo sodelovanje v postopku pred disciplinsko komisijo v smislu določb 5. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP, bi to še vedno ne pomenilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj to ni vplivalo in ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve komisije za pritožbe. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da izraz "sodelovanja v postopku" zajema predvsem formalna procesna opravila in ne neformalno sodelovanje pri delu organov delodajalca, saj takšno sodelovanje ta lahko utemeljeno pričakuje od vseh delavcev. Predsednica komisije za pritožbe tožene stranke je diplomirana pravnica, zato je razumljivo, da je tožena stranka od nje lahko pričakovala strokovno pomoč tudi pri delu disciplinske komisije. Prav tako ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 6. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP. Zgoraj opisano sodelovanje I. O. v času postopka pred disciplinsko komisijo tožene stranke ni vplivalo in tudi ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve komisije za pritožbe tožene stranke, katere predsednica je bila. Pritožba sicer utemeljeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki samo ugotavlja obstoj kvalifikatorne okoliščine (nastanek premoženjske škode), ki je disciplinska komisija tožene stranke ni ugotovila. V skladu z 1. tč. 1. odst. 28.b čl. pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja, nevestnega, malomarnega ali nepravočasnega izpolnjevanja delovnih ali drugih obveznosti možno izreči le, če je bila zaradi tega podjetju povzročena premoženjska škoda ali je bil oviran delovni proces oz. oteženo poslovanje podjetja ali je bila podjetju povzročena moralna škoda. Disciplinska komisija je kvalifikatorno okoliščino ugotovila, saj je v obrazložitvi disciplinske odločbe navedeno, da je bil moten delovni proces pri toženi stranki, saj so morali sadje in zelenjavo pred nadaljnjo prodajo večkrat prebirati. Res je sicer, da je to okoliščino disciplinska komisija pravno opredelila kot oteževalno okoliščino in ne kot kvalifikatorno okoliščino, vendar pa napačno poimenovanje ne pomeni, da kvalifikatorna okoliščina ni bila ugotovljena. Disciplinska komisija je ugotovila, da je bil delovni proces oviran (uporabljen je izraz moten, kar je vsebinsko isto) ker so delavci morali pred nadaljno prodajo sadja in zelenjavo večkrat prebirati. Ta ugotovitev pa v celoti ustreza kvalifikatorni okoliščini iz 2. alinee 1. tč. 1. odst. 28.b čl. pravilnika o delovnih razmerjih (oviran delovni proces oz. oteženo poslovanje podjetja), zato je disciplinska komisija tožniku zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Navedena kvalifikatorna okoliščina pa je opisana tudi v dopolnitvi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, saj je v njej navedeno, da so sadje in zelenjavo v skladišču prebirali, kar pomeni, da so zaposleni ročno izločali slabšo robo in se je kupcem odpeljalo prebrano sadje in zelenjavo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo določbe ZPP o eventualni maksimi s tem, ko je dopustilo izvedbo dokazov, ki jih je tožena stranka predložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. V skladu z 1. odst. 286. čl. ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po prvem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka sodišču predložila zgolj listine s katerimi je dokazovala reklamacije, ki so bile opravljene v zvezi s tožniku očitano kršitvijo delovnih obveznosti (priloge B 16 do B 21), kar je v skladu z dokaznim sklepom sprejetim na prvem naroku za glavno obravnavo 10.5.2000. S tem sklepom je bilo toženi stranki naloženo, da ugotovi ali so bile za očitane slabe dobave izpeljane reklamacije ali ne. Navedeno dejstvo pa se ugotavlja ravno s pomočjo bremepisov. Izven tega dokaznega sklepa je dokazni predlog za zaslišanje priče B. Š., ki ga je tožena stranka podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo in ki ga je sodišče prve stopnje tudi dejansko zaslišalo. Vendar zaslišanje te priče ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je priča Š. izpovedoval o okoliščinah, ki so nastale potem, ko je tožnik že prenehal delati pri toženi stranki in ki zato ne morejo biti odločilne za presojo tožnikove odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožniku očitanimi kršitvami delovnih obveznosti tako glede nabave nekvalitetnega sadja in zelenjave kot glede nekorektnega odnosa do vodij prodajalen. Tako je sodišče prve stopnje v prepričljivi izpovedbi kot priče zaslišanega internega kontrolorja S. C., imelo trdno oporo za ugotovitev, da je tožnik odgovoren za nabavo nekvalitetnega sadja in zelenjave, saj je ta priča na podlagi lastnega opazovanja izpovedala, kako nekvalitetno je bilo posamezno blago, ki ga je nabavil tožnik oz. je dopustil, da so ga nabavili njegovi podrejeni. Tako je naprimer tožnik 3.6.1999 v Italiji prevzel blago na paletah, za katerega je priča S. C. prepričljivo pojasnil, da je bilo s strani vidno, ne da bi se paleta sploh odprla, da gre za gnilo solato. Iz celotnega dokaznega postopka tudi izhaja, da je bil za kvaliteto nabave odgovoren tožnik in da je tožena stranka od njega večkrat zahtevala, da poskrbi za izboljšanje kvalitete nabavljenega blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, da bi tožnik kot vodja službe moral poskrbeti za to, da ga podrejeni seznanijo s svojim delom oz. da bi moral delo organizirati tako, da bi lahko kontroliral tudi delo podrejenih. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik kot vodja dolžan odrediti kako in v kašnih primerih se bodo izvajale reklamacije oz. določiti standarde zanje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je disciplinska komisija tožniku očitano ravnanje v zvezi z nabavo blaga pravno pravilno kvalificiralo kot hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 1. tč. 1. odst. 28.b čl. pravilnika o delovnih razmerjih, za katero se obligatorno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V skladu s citiranim določilom je neizpolnjevanje, nevestno, malomarno ali nepravočano izpolnjevanje delovnih ali drugih obveznosti zaradi česar je bila podjetju povzročena premoženjska škoda ali je bil oviran delovni proces oz. oteženo poslovanje podjetja ali je bila podjetju povzročena moralna škoda, hujša kršitev delovnih dolžnosti, za katero se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ob ugotovitvi, da je tožnik malomarno izpolnjeval svoje delovne obveznosti, zaradi česar je bil oviran delovni proces je disciplinska komisija tožniku morala izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinska komisija tožene stranke je sicer vsa tožniku očitana ravnanja opredelila kot hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. tč. 1. odst. 28.b čl. pravilnika o delovnih razmerjih, čeprav je očitno, da ta pravna kvalifikacija ne more veljati za nekorekten odnos tožnika do vodij prodajalen. Navedeno lahko predstavlja lažjo kršitev delovnih obveznosti iz 9. tč. 1. odst. 27. čl. pravilnika o delovnih razmerjih, vendar zaradi navedene nepravilnosti izpodbijane disciplinske odločbe ni bilo potrebno spreminjati, saj velja načelo subsimiranja, po katerem se delavcu izreče enoten disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če je ob kršitvah, za katere je tak ukrep obvezen, storil tudi lažje kršitve delovnih obveznosti, za katere se lahko izrečeta disciplinska ukrepa javnega opomina ali denarne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.