Jedro

Zahtevek glede neveljavnosti (ničnosti) pogodbe je treba namreč uveljaviti proti vsem pogodbenim strankam. Odločitev o ničnosti postane namreč pravnomočna. Z učinkom pravnomočnosti pa ni mogoče odločiti o ničnosti pogodbe samo zoper eno pogodbeno stranko, zoper drugo pogodbeno stranko pa ne. Odločitev je lahko samo enotna za obe stranki, kar pomeni, da gre za nujno in enotno sosporništvo

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da je darilna pogodba, sklenjena dne 25.01.1991 med darovalko A. C. in obdarjenko V.M., za nepremičnine, vpisane v vl.št. 478 k.o. R. in vl.št. 257 k.o. D., neveljavna ter da se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vpisom lastninske pravice na darovalko, A.C., rojeno K., stanujočo v C. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 410.709,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so del nadaljnjih stroškov. V pritožbi navaja, da je bila tožba vložena že 25.01.1994, pred več kot desetimi leti. Sodišče prve stopnje je opravilo osem glavnih obravnav, postavljeni so bili trije izvedenci psihiatrične stroke in zaslišanih je bilo več prič. Sodišče je očitno vloženo tožbo štelo za razumljivo in obsegala je vse, kar je treba, da se lahko obravnava. V kolikor bi bila tožba nerazumljiva ali ne bi vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, bi moralo sodišče prve stopnje od tožnika zahtevati, da mora tožbo popraviti ali dopolniti in ga opozoriti na posledice - da bo sicer tožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, s tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožba je bila vložena v skladu z dejanskim stanjem leta 1993 in 1994. Tožnik je imel pravni interes, da izpodbija pravni posel, sklenjen med A.C. in toženko. Tožnik je bil nečak sedaj že pokojne A.C., ki je prebivala v njegovi hiši, pa tudi po njeni smrti dedič, to je bilo po vložitvi tožbe. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bila A. C. poslovno nesposobna. Zato je imel pravni interes, da se ugotovi, da je bila sklenjena pogodba neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. V kolikor ne gre za izpodbojnost pogodbe, temveč za ničnost, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, bi na ničnostne razloge moralo sodišče opozoriti stranke in pozvati, da se o tem izjasnijo, podajo navedbe, predlagajo dokaze in imajo možnost spremembe tožbe z razširitvijo zahtevka tudi na druge pravdne stranke kot sospornike. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je navedlo zgolj, da gre za nesklepčno tožbo, po desetih letih pravdanja, svoje odločitve pa ni utemeljilo oziroma obrazložilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker bi bila tožba nerazumljiva ali ne bi vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala v smislu 1.odst. 108.čl. ZPP, kot je razumeti pritožbo, ampak, ker ni bila tožena prava stranka. Zahtevek glede neveljavnosti (ničnosti) pogodbe je treba namreč uveljaviti proti vsem pogodbenim strankam. Odločitev o ničnosti postane namreč pravnomočna. Z učinkom pravnomočnosti pa ni mogoče odločiti o ničnosti pogodbe samo zoper eno pogodbeno stranko, zoper drugo pogodbeno stranko pa ne. Odločitev je lahko samo enotna za obe stranki, kar pomeni, da gre za nujno in enotno sosporništvo (196.čl. ZPP). Zato zahtevek, vložen le proti eni stranki, ni utemeljen, saj ni tožena prava stranka. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pritožba pa tega ne prereka, je bila ob vložitvi tožbe darovalka A.C. še živa. Zaradi vsega navedenega je izpodbijana odločitev pravilna, v posledici te, tudi zavrnitev zahtevka glede vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge. V takem primeru tudi ne pride v poštev poprava tožbe, saj ne gre za pomanjkljivost, zaradi katere se s tožbo ne more v redu postopati in je zato sodišče dolžno ukrepati po 108.čl. ZPP. Vprašanje, ali je tožena pravilna stranka glede na pravila materialnega prava o nujnem sosporništvu, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka), ne pa preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo. Kot že navedeno, ker je tožnik tožil le eno, ne pa obeh nujnih sospornic, je s tem tožil napačno stranko. Zato očitane kršitve določb ZPP in napačne uporabe materialnega prava niso podane. Ni tudi mogoče slediti nadaljnjim pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče opozoriti stranke na ničnost pogodbe, da se o tem izjasnijo, podajo navedbe, predlagajo dokaze. 7.čl. ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ob vsem povedanem, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353.čl. ZPP).

Tožnik je v pritožbi sicer omenil tudi pritožbene stroške, vendar teh ni priglasil, zato o teh sodišče druge stopnje ni odločalo, glede na neuspeh s pritožbo pa tožnik do pritožbenih stroškov niti ne bi bil upravičen.