Jedro

Očitane protispisnost se ne nanaša na odločilno dejstvo, kar je pogoj za obstoj absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98481/2010 z dne 14. 7. 2010 v 1. in 3. točki v delu, v katerem je toženec dolžan plačati tožniku glavnico 651,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2009 in izvršilne stroške v višini 54,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev. V presežnem delu, ki se nanaša na izvršilne stroške v višini 46,90 EUR, pa je sklep o izvršbi razveljavilo ter izvršilni postopek ustavilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 280,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo pritožbo vlaga toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je toženec pri tožniku naročil dobavo in gradnjo centralnega sesalnega sistema. Pojasnjuje, da je toženec naročil centralni sesalni sistem za hišo pri V., ki je zanj opravljal tudi druga dela v hiši, in mu ta sistem tudi plačal. To je potrdil tudi V., plačilo pa je razvidno iz specifikacije in obračuna del. Tožnik je V. dal specificiran predračun za centralni sesalni sistem na njegovo ime in ne na ime toženca. Toženec je bil odsoten v času gradnje centralnega sesalnega sistema, zato ni videl, kdo je delal. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da je V. izpovedoval ves čas isto, jasno in prepričljivo. Toženec in V. sta sodelovala v okviru pogodbe o delu. Toženec zato pri tožniku ni naročil centralnega sesalnega sistema in ga ni dolžan plačati. Priča D. je zainteresirana, da obremeni toženca, saj bo sicer tožnik za škodo obremenil njo. Tudi omenjena priča je izpovedala, da toženec pri njej ni naročil centralnega sesalnega sistema, temveč je to storil V.. Tožnik ni niti z naročilom niti z dobavnico izkazal, da je toženec karkoli naročil ali pri njemu prevzel. Ko V. ni plačal računa, je tožnik samo preimenoval naslovnika računa in zato terja toženca, čeprav njemu računa sploh ni poslal. Očitno je tožnik skušal priti do plačila na drug način, ko je V. reklamiral nekvalitetno delo D., katerega je kot svojega podizvajalca angažiral v toženčevi hiši in računa tožnika ni plačal. Da je tožnik skušal doseči plačilo, če ne od enega pa od drugega, je razvidno tudi iz opominov. Če tožnik ne sklepa pogodbe oziroma ne zahteva naročilnice za tak majhen posel, naj si sam sebi pripiše škodo, ki mu nastane zaradi malomarnega vodenja poslov. Tožnik je svojo izjavo spreminjal. V sodnem postopku se je izkazalo, da toženec ni nič naročil tožniku, niti podjetju B. R., kot je trdil zastopnik tožnika. V sodbi je več nasprotij med navedbami o vsebini listin ter med samimi listinami v spisu. Ni res, da tožnik ni neposredno kontaktiral toženca, kot navaja sodišče na 5. strani sodbe. Sam zastopnik tožnika je povedal, da je enkrat ali večkrat telefoniral tožencu. Navedba sodišča, da je toženec odobril zastopanje V., ker ni nikoli zahteval odstranitve CSS, je napačna. Kratkovidno je, da sodišče ne vidi koristi priče D.. Da toženec računu ni ugovarjal, ni nič čudnega, saj računa ni prejel. Od kod sodišču zaključki, da toženec ima telefonsko številko V., ni jasno, saj to ne izhaja iz izvedenih dokazov. Toženec je povedal, da je V. kmalu po gradnji CSS izginil in da se na telefonski številki ni javljal. Govorila sta le pred obravnavo na sodišču. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odnos med V. in tožencem obravnavalo kot zastopstvo, lahko pa tudi kot naročilo. V. naj bi bil zastopnik toženega ali prevzemnik naročila. Dejanska podlaga je pogodba o delu. Izrek sodbe je tudi nesklepčen, saj ni pravilen v 1. in 3. točki. V 3. točki tudi ni izvršljiv, saj rok ni določen.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo v sporu majhne vrednosti (VSP 651,00 EUR), zato je pritožbeno sodišče moralo upoštevati določilo prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o omejenem pritožbenem preizkusu, po katerem se sodba v tem postopku lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pa pomeni, da je pri presoji pritožbeno sodišče moralo izhajati iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ne dejanskega stanja, kot ga povzema pritožba) in sicer: da se je toženec strinjal z V. idejo o vgradnji centralnega sesalnega sistema (CSS) v novogradnjo ter mu prepustil v proste roke, da zanj uredi izgradnjo tega sistema, da je V. za toženca pri tožnikovem ekskluzivnem monterju naročil izvedbo centralnega sesalnega sistema, da je bila tožeča stranka ves čas seznanjena, da bo posel izveden za toženca in ne za V., da je tožeča stranka tožencu izstavila račun, ki ga ni reklamiral, prav tako tudi ni zahteval odstranitve CSS, ki je vgrajen v njegovi hiši. 6. Glede na navedene dejanske ugotovitve pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je V. prevzel naročilo toženca za izgradnjo CSS kot njegov zastopnik za posel, s tožečo stranko pa se je za realizacijo posla dogovoril v imenu zastopanega in za njegov račun (70. člen OZ). Pritožbeni očitki o nepravilni uporabi materialnega prava so glede na navedeno neutemeljeni, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi V. in tožnik sklenila pogodbo o delu, po kateri bi bil k plačilu izvršenih del zavezan V. osebno. Pritožba predvsem graja s strani sodišča prve stopnje izvedeno dokazno oceno in ponovno predstavlja svoje videnje spora, vendar pa pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 8. člena ZPP, na podlagi katerega je izdelalo dokazno oceno, ki je notranje skladna in prepričljiva.

7. Glede očitane protispisnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zakoniti zastopnik tožnika res izpovedal, da je morebiti po telefonu poklical toženca, vendar pa je bilo to že po opravljenih delih, torej je bilo pogodbeno razmerje že vzpostavljeno, zato se omenjeno ne nanaša na odločilno dejstvo, kar je pogoj za obstoj absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži tudi, da bi bil izrek sodbe nesklepčen, kar pavšalno zatrjuje toženec.

8. Sodišče je glede glavne obveznosti navedlo paricijski rok osem dni. Glede plačila stroškov paricijskega roka sicer res ni navedlo, kar pa ne pomeni, da obveznosti ni mogoče izvršiti, saj v tem primeru velja splošni paricijski rok iz drugega odstavka 313. člena ZPP.

9. Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.