Jedro

Za t.i. prodajno komisijo kot posebno vrsto komisije pogodbe gre, kadar se komisionar zaveže v svojem imenu in na račun komitenta podati določeno stvar. Pri prodajni komisiji ima namreč komisionar v razmerju do tretje osebe, ki nastopa kot kupec, položaj prodajalca, zato je tretji osebi dolžan izročiti stvar, ki je predmet prodaje od kupca pa je upravičen zahtevati kupnino. Iz tega razloga dejstvo, da komitent (prvotni lastnik) pri prodajni pogodbi ni neposredno sodeloval in ni sam osebno sklenil prodajne pogodbe s kupcem, ne more pomeniti neveljavnosti tega posla. Pri prodajni komisiji ne gre zgolj za zavezo, da si bo komisionar prizadeval najti in spraviti v stik s komitentom osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, kar je definicija posredniške pogodbe. Bistveno je pooblastilo, da komisionar s kupcem tudi sklene prodajno pogodbo, kar predstavlja razliko med obema pogodbama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe sklep Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. I 573/2007 z dne 12. 7. 2007, razveljavilo v tč. 1 in tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 585,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje zavrnilo. V 2. točki izreka sodbe je tožeči stranki naložilo v plačilo 387,83 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v roku 8 dni od prejema sodbe.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge (I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), pri čemer še posebej poudarja napačno uporabo materialnega prava, navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravno zmotna. Po mnenju pritožbe namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moč zaključiti, da tožena stranka v času odvoza vozila ni bi bila več lastnica le-tega oz. da bi svojo lastninsko pravico na tem predmetu pravno formalno prenesla na tretjo osebo. Med toženo stranko in družbo M. d. o. o. je bila dne 14. 2. 2006 sklenjena le običajna komisijska pogodba, na podlagi katere se je posrednik, družba M. d.o.o., zavezala, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem, tožencem, osebo, s katero bi naročitelj sklenil kupoprodajno pogodbo. Prodajno pogodbo bi tako lahko sklenil le toženec. Da računa št. ... nikakor ni mogoče šteti in enačiti s kupoprodajno pogodbo za sporno vozilo, je razvidno že iz njegove vsebine (naslov listine, ni navedenega prodajalca). Zgolj toženčeva parafa na navedenem računu ne dokazuje, da je toženec v konkretnem primeru nastopal kot prodajalec, v tej vlogi pa ni mogla nastopati niti družba M. d. o. o., saj ni nikoli postala lastnica spornega vozila, ker je v poslu nastopala le kot posrednik oz. komisionar. Tudi toženec je izpovedal, da je podpisal dve prazni listini, za domnevnega kupca M. B. pa ni nikoli slišal, niti mu spornega avtomobila ni izročil. Toženec je tudi sam menil, da vozilo ni bilo prodano in je pričel sumiti, da ga je podjetje M. d. o. o. „ogoljufalo in požigosalo nekaj, kar ni prav“. Toženec je po lastni izjavi avtomobil odpeljal k „R.“, da bi ga ta odpeljal na odpad, kasneje pa se je odločil, da bo avtomobil vendarle prodal. Glede na to je očitno, da je toženec tudi sam menil, da avtomobila ni prodal. Morebitna sporna razmerja med tožencem, R. in družbo M. d. o. o. ne morejo iti na škodo tožeče stranke. Četudi štejemo navedbe toženca za resnične, iz njih ne izhaja, da je sporni avtomobil prodal, preden je tožeča stranka opravila storitev. V podobni zadevi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Velenju, opr. št. ..., je tožeča stranka stroške za odvoz in uničenje vozila vtoževala od kupca, ki je bil naveden na računu, ki ga je na povsem isti način kot v predmetni pravdi podpisal prejšnji lastnik vozila. Glede na pričevanje kupca, da pri prepisu ni sodeloval in da na nobeni od priloženih listin ni njegovega podpisa, je sodišče v tisti zadevi zaključilo, da je račun zgolj enostranska listina, ki poslovnega razmerja med strankama ne izkazuje, zato je zahtevek zavrnilo. V primeru soobstoja izpodbijane sodbe in predstavljene sodbe v primerljivi zadevi bi tožeča stranka ne glede na to, ali zahteva povračilo od prejšnjega lastnika ali od kupca, ostala brez ustreznega pravnega varstva. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

V odgovoru na pritožbo je toženec prerekal pritožbene navedbe. Iz pogodbe med komisarjem in komitentom izhaja pooblastilo, da komisionar proda vozilo morebitnemu kupcu. Toženec je na upravni enoti overil izpolnjeno in podpisano pogodbo, zato je bil z njeno vsebino seznanjen in v veljavnost sklenjene pogodbe ter o tem, da sam ni več lastnik vozila, ni dvomil. Komu je bilo vozilo prodano, za toženca sploh ni bistveno. Še manj pa je bil toženec dolžan preverjati verodostojnost kupca. Da je s prodajo nekaj narobe, je začel „sumiti“ šele, ko je od UE V. začel prejemati račune in dopise. Tožeča stranka sploh ne bi dvomila, da lastnik avtomobila ni več toženec, če ne bi bilo težav z dosegljivostjo kupca M. B. Ker toženec v času odvoza in izstavitve računa ni bil več lastnik, se mu ne more naprtiti plačilo spornega računa. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ker gre za spor majhne vrednosti, se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (I. odst. 458. čl. ZPP). Iz tega razloga je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer: toženec je komisionarju prepustil v prodajo osebni avtomobil H. P. 1,3 LS; dne 14. 2. 2006 je bila med tožencem kot komitentom in družbo M. d. o. o. kot komisionarjem sklenjena pogodba o komisijski prodaji št. ..., s katero se je komisionar zavezal v svojem imenu in na račun komitenta prodati vozilo H. P. 1,3 LS; istega dne je komisionar izdal račun št. ..., v katerem je bil kot kupec naveden B. M., K. t. ..., V., ki je vozilo, katerega podatki se ujemajo s podatki o avtomobilu iz komisijske pogodbe, kupil za 12.000,00 SIT; na računu se nahaja podpis toženca, ki je podpisal prazno listino; avtomobil je bil izročen tretji osebi, ne kupcu; Urad za gospodarske javne službe O. V. je tožeči stranki sporočil, da je prejel dokumentacijo, da je tožena stranka avtomobil prodala novemu lastniku, ker pa UE Velenje tega ne vodi na navedenem naslovu, predlagajo, da za plačilo računa ponovno bremenijo toženca; tožeča stranka je sporno vozilo odpeljala v uničenje dne 20. 9. 2006. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da v času, ko je bila storitev opravljena, toženec ni bil lastnik odpeljanega vozila, zato ni dolžan plačati storitve, za katero ga tožeča stranka bremeni v tem postopku.

S pritožbenimi navedbami, da je toženec menil, da vozilo dejansko sploh ni prodal in da je menil, da ga je družba M. d. o. o. ogoljufala, se izpodbija v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (I. odst. 458. čl. ZPP).

V nadaljevanju pritožba graja uporabo materialnega prava. Pritožbena navedba, da bi le toženec lahko sklenil prodajno pogodbo s kupcem, ne pa tudi družba M. d. o. o., saj ni nikoli postala lastnica predmetnega avtomobila, je po presoji drugostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna. V konkretnem primeru je namreč šlo za t.i. prodajno komisijo, saj se je, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, komisionar (družba M. d. o. o.) zavezal v svojem imenu in na račun komitenta (toženca) prodati sporno vozilo H. P. Pri prodajni komisiji ima namreč komisionar v razmerju do tretje osebe, ki nastopa kot kupec, položaj prodajalca, zato je tretji osebi dolžan izročiti stvar, ki je predmet prodaje, od kupca pa je upravičen zahtevati kupnino. Iz tega razloga dejstvo, da toženec pri prodajni pogodbi ni neposredno sodeloval in ni sam sklenil prodajne pogodbe s kupcem, ne more pomeniti neveljavnosti tega posla. Pritožbena navedba, da računa št. ... ni mogoče enačiti s kupoprodajno pogodbo, je sicer pravilna, a je presojanje pomena računa osamosvojeno od komisijske pogodbe materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je pri presoji veljavnosti končnega posla (prodaje avtomobila) pravilno presojalo račun skupaj s predhodno sklenjeno pogodbo o komisijski prodaji, saj imata obe listini isto številko in vsebujeta identične podatke o predmetnem vozilu, račun pa se tudi sklicuje na komisijsko pogodbo. Pogodba, sklenjena med tožencem in družbo M. o. o., je pogodba o komisijski prodaji, saj je toženec kot komitent prepustil družbi M. d. o. o. kot komisionarju svoje vozilo, ta pa se je zavezala v svojem imenu in na račun komitenta prodati to vozilo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tako ni šlo zgolj za zavezo, da si bo M. d. o. o. prizadevala najti in spraviti v stik s tožencem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, kar je definicija posredniške pogodbe iz 837. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ko to zmotno navaja pritožba, temveč je šlo v obravnavanem primeru za pooblastilo, da komisionar s kupcem tudi sklene prodajno pogodbo, kar pa je poglavitna razlika med obema pogodbama. Iz tega razloga tudi ni mogoče zahtevati, da bo komitent osebno poznal kupca, zato dejstvo, da toženec ne ve, kdo je bil kupec, na pravilnost prvostopenjskih zaključkov ne vpliva.

Pritožba se v potrditev svojih navedb sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. ..., ki pa v tem postopku ne more služiti kot prepričljiv argument za materialnopravno stališče, kot ga zastopa pritožnica. Iz samih pritožbenih navedb namreč izhaja, da je kupec zatrjeval, da pri prepisu vozila ni sodeloval in da listin ni podpisal, kar pa predstavlja bistveno drugačno dejansko stanje kot v tej zadevi, kjer podpis kupca ni bil sporen, zato ponujena odločba ni primerljiva z obravnavano zadevo.

Glede na to, da je v uvodu pritožbe z navedbo, da uveljavlja vse pritožbene razloge, tožeča stranka očitno uveljavljala tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP, vendar pritožbe v tem delu ne obrazložila, je sodišče obstoj kršitev iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP preverilo uradoma (II. odst. 350. čl. ZPP), vendar teh kršitev v izpodbijani sodbi ni našlo.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na načelu uspeha in potrebnosti stroškov v pravdnem postopku. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela (I. odst. 154. čl. ZPP), toženec pa z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve, zato ta strošek ni bil potreben (I. odst. 155. čl. ZPP).