Jedro

Zaradi dokazne ocene brez obravnave in razlogov za takšno spremembo po drugi, tretji in četrti alineji 358. člena ZPP (ki jih sodišče druge stopnje ne navede in ne obrazloži) je prišlo do kršitve načela neposrednosti

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009 in prijavi obstoja delovnega razmerja, plačilo plače, regresa za letni dopust, odškodnine za neizrabljeni dopust ter priznanje in izplačilo ostalih pravic iz delovnega razmerja, povračilo stroškov nakupa delovne obleke, obutve, prehrane, stroškov prevoza na delo in z dela in podredni zahtevek na izplačilo plače in letnega dopusta, ter vzelo na znanje umik tožbe za znesek 822,77 EUR. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica vsaj od vključno leta 2005 do novembra 2009 opravljala dela, ki se nanašajo na pobiranje in čiščenje zelenjave na vrtu, na pomivanje bele in črne posode v kuhinji toženkine restavracije in občasno pomoč pri kuharskih delih ter dnevno delala vsaj 7 ur. Štelo je za dokazano, da se je tožnica prostovoljno vključila v toženkin organiziran delovni proces (1) in je več let nepretrgoma opravljala opisano delo. Pisna pogodba o zaposlitvi med strankama ni bila sklenjena. Sodišče pa tožnici ni verjelo, da si je (ves čas) želela s toženko skleniti pisno pogodbo o zaposlitvi in da je to tudi večkrat zahtevala, saj je sprejelo izpoved direktorja tožene stranke in tožničinih sodelavcev, da je bila tožnica tista, ki s toženko ni hotela skleniti pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je delala neposredno in osebno za direktorja, ki jo je plačeval iz svojih osebnih sredstev in da je obstajal tudi takšen dogovor. Na podlagi izpovedi prič je ugotovilo tudi, da tožnica ni delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, temveč neposredno po navodilih in nadzorom njenega direktorja, ki je izpolnjeval tudi obveznosti plačila. Zato je presodilo, da tožena stranka ni bila tožničin delodajalec in da ni delala po njenih navodilih in pod njenim nadzorom; ker od tožene stranke razen za krajši čas in manjšo vsoto ni prejemala plačila, je zavrnilo tudi njene ostale zahtevke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper odločitev o stroških v izpodbijanem delu sklepa zavrnilo, pritožbo zoper sodbo pa zavrglo, pritožbi tožnice pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede trajanja delovnega razmerja spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bila tožnica v času od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009 v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki je dolžna prijaviti to delovno razmerje pri Zavodu za pokojninsko zavarovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V preostalem delu je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč se je v nadaljevanju oprlo na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v obdobju, kot ga je uveljavljala, vključena v delovni proces pri toženi stranki, kar izhaja iz izpovedi strank in prič o tem, da je od vključno leta 2005 do novembra 2009 opravljala dela pri toženi stranki. Ker naj bi tožnica delala v restavraciji, tožena stranka ni dokazala, da naj bi delala izključno za direktorja tožene stranke kot fizično osebo, čeprav je dokazno breme o tem na toženi stranki. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo tudi na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica prejemala navodila od direktorja tožene stranke; ker pa je delala v restavraciji tožene stranke, je materialno zmotno stališče, da zaradi tega ni bila v odvisnem razmerju s toženo stranko. Ravno direktor je bil tisti, ki je ravnal v imenu tožene stranke, torej je le ta tožnici odrejala delo. Vključenost v delovni proces in navodila tožene stranke utemeljujejo obstoj delovnega razmerja; na to ne vpliva dejstvo, da je odklanjala podpis pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi kot brezposelna oseba lažje uveljavljala pravice iz naslova socialne varnosti. Obstoj delovnega razmerja namreč ni odvisen od volje pogodbenih strank. Presodilo je tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni zagotavljala tožnici izplačil v smislu 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), temveč ji je plačeval B. Č.. Obrazložilo je, da iz doslej izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica dokazala, da ji tožena stranka ni omogočila izrabe dopusta, saj je prostovoljno delala in bila plačana glede na urno postavko.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ker izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom, saj ni možno, da bi sodišče v enem delu odločitve, ki je vsebinsko neločljivo povezana v celoto, to je glede višine plač, sodbo razveljavilo, v ostalem delu pa pravnomočno odločilo. Izrek je nerazumljiv in nejasen, pa tudi neizvršljiv, saj tožnice brez plačilnih list ni mogoče prijaviti pri pristojnih zavodih. Zmotno je tudi sklicevanje na ugotovitve sodišča prve stopnje o tožničinem delu, ki ga je opravljala pri toženi stranki, temveč je s tem sodišče druge stopnje poseglo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki tega ni ugotovilo. V dejansko podlago sodbe bi sodišče druge stopnje lahko poseglo le ob opravljeni pritožbeni obravnavi. Ker tega ni storilo, temveč v dejansko oceno poseglo na seji, brez zakonskih pogojev, toženi stranki ni bila zagotovljena pravica do enakega varstva pravic, pravice do izjave, odvzeta pa ji je bila tudi možnost pritožbe zoper drugačno ugotovljeno dejansko stanje. Izrek je tudi v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, saj iz ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnica opravljala dela od vključno leta 2005 do novembra 2009, v nasprotju s tem pa ji je bilo priznano delovno razmerje od 4. 10. 2004. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica delala neposredno za direktorja kot fizično osebo, ki ji je plačeval iz njegovih lastnih sredstev, zato je zaključek drugostopenjskega sodišča tudi zmoten. Sodišče druge stopnje je napačno štelo, da je tožnici pripadajoča plačila izplačeval direktor in ni navedlo, kako je prišlo do takšnega zaključka. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, je obstoj delovnega razmerja neodvisen od volj pogodbenih strank, temveč objektivna posledica izpolnjevanja pogojev iz 4. člena ZDR, kar pa pomeni, da pogoji za obstoj delovnega razmerja niso podani, oziroma da je nasproten zaključek neutemeljen.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožena stranka utemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ob ugotovitvi, da je tožnica opravljala dela od vključno leta 2005 do novembra 2009, ni mogoče presoditi, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki že vse od 4. 10. 2004 do 30. 11. 2009. Pri tem je pomembno, da tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi tožnica delala pri toženi stranki oziroma za direktorja tožene stranke od 4. 10. 2004, temveč je v tem delu le povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo to šele od leta 2005 do (vključno) novembra 2009. Obdobje do leta 2005 torej ni obdobje, v katerem bi sodišči druge in prve stopnje ugotovili delo tožnice za toženo stranko (ali njenega direktorja kot fizično osebo), res pa sodišče prve stopnje tega niti ni natančneje ugotavljalo (2), saj je tožničin zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov.

9. Utemeljena je tudi revizija v zvezi z očitkom sodišču druge stopnje, da je brez opravljene obravnave in v nasprotju z ZPP spremenilo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje. Pri tem se sodišče druge stopnje ni sklicevalo na razloge po eni od alinej 358. člena ZPP (zlasti 2., 3. in 4. alinejo, niti teh razlogov ni obrazložilo), na podlagi katerih pritožbeno sodišče tudi brez obravnave ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje.

10. Sodišče druge stopnje je presodilo, da glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica opravljala delo (tudi) v restavraciji tožene stranke, le ta ni dokazala, da bi delala izključno za direktorja tožene stranke, B. Č., kot fizično osebo, čeprav je bilo dokazno breme na toženi stranki. To je v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi presoje izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica delala osebno za direktorja, zaradi česar ji je delo plačeval iz lastnih sredstev in v nadaljevanju, da ni delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, temveč po navodilih in nadzorom direktorja. Pri tem je sodišče prve stopnje (čeprav tega ni zapisalo povsem jasno) tudi ob upoštevanju ostalih okoliščin primera štelo, da tožnica tudi zato, ker tega ni hotela, delala le osebno za direktorja tožene stranke, kot fizično osebo, in ne za direktorja tožene stranke kot zastopnika tožene stranke v organiziranem delovnem procesu tožene stranke. Sodišče druge stopnje je tudi ta zaključek, ki se nanaša na dejansko ugotovitev, predrugačilo in na ta način spremenilo dejansko podlago sodbe (3).

11. Glede na navedeno je prišlo s spremembo dokazne ocene brez obravnave in razlogov za takšno spremembo po 2., 3. in 4. alineji 358. člena ZPP (ki jih, kot navedeno, sodišče druge stopnje ne navede in ne obrazloži) tudi do kršitve načela neposrednosti - v zvezi z določbo 358. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

12. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 379. členom ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje (4).

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): To ni povsem v skladu s kasnejšimi ugotovitvami.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica vsaj (!) od vključno leta 2005 do novembra 2009 opravljala dela, itd. Op. št. (3): Zaključek sodišča prve stopnje sicer dopušča mešanje pojmov direktorja družbe kot zastopnika družbe in direktorja kot fizične osebe, kar je na načelni ravni lahko tudi sporno, vendar je bil sprejet na podlagi izvedenih dokazov.

Op. št. (4): Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo sodišče druge stopnje moralo preveriti tudi svoje dosedanje stališče, da obstoj delovnega razmerja ni odvisen od volje strank. Revizijsko sodišče v zvezi s tem opozarja na odločbe VIII Ips 129/2006, VIII Ips 337/2006, VIII Ips 35/2008, VIII Ips 266/2009 in VIII Ips 321/2009, iz katerih ne izhaja, da to pravilo velja brez izjem.