Jedro

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka za prostorsko načrtovanje in razvoj in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi kršitve delovnih obveznosti (jemanja podkupnine). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov disciplinskih organov pri toženi stranki, posledično pa tudi reintegracijski in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti in sicer na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo tožnika in priče, ki so kaj vedele o očitanem dejanju.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami o neutemeljeni zavrnitvi zaslišanja dodatnih prič pa je navedlo, da zaslišanje prič o domnevno insceniranem disciplinskem postopku, za odločitev ne bi vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, ki je bistvenega in odločilnega pomena za odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi "absolutno bistvenih kršitev v postopku in posledično zmotne uporabe prava". Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo vsem dokaznim predlogom tožnika in ni zaslišalo prič N.G., D.S. in M.P. in tudi ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Ker sodišče ni obrazložilo vseh odločilnih dejstev, je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Kljub stališču pritožbenega sodišča, da tudi zaslišanje navedenih prič ne bi vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, bi moralo to sodišče zaradi storjene bistvene kršitve postopka prvostopno sodbo razveljaviti. Sodišči sta v tožnikovo škodo kršili 22. člen Ustave, ker mu ni bilo zagotovljeno varstvo pravic. Zaradi neugoditve njegovim dokaznim predlogom je bil v postopku prikrajšan za elementarno ustavno pravico, kar bi utegnilo imeti za posledico povsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno in določno ne uveljavlja. Iz revizijskih navedb je mogoče povzeti le zatrjevanje kršitev, ki pa jih v reviziji ni mogoče uveljavljati. Predmet revizije je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, ne pa prvostopna sodba.

Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik pa v reviziji zatrjuje le zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje prepričljivo in izčrpno obrazložili, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato nista sledili dokaznim predlogom pritožnika; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da pritožniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek. Prav tako je potrebno upoštevati, da se sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene (npr. glede govoric o zamenjavi na delovnem mestu).

V čem naj bi bila zmotna uporaba materialnega prava, tožnik ne pove. V okviru presoje po uradni dolžnosti pa revizijsko sodišče le ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabili. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).