Jedro

Iz dejanske podlage tožnikove tožbe je nedvoumno razvidno, da ni iztoževal tistih 5.000 EUR, na plačilo katerih je bil toženec že obsojen s kazensko sodbo, pač pa dodatnih 5.000 EUR kot razliko do 10.000 EUR, ki naj jih toženec plača solidarno z drugim sostorilcem goljufije. Čeprav je svojo vlogo, s katero je sodišču sporočil, da je toženec 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča že plačal, dejansko naslovil kot skrčitev (kar je pogost izraz strank za delni umik tožbe), je iz vsebine vloge razvidno, da vztraja pri svojem celotnem zahtevku glede glavnice, le da naj se zaradi jasnosti že plačanih 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča to vidi v izreku. Svoje tožbe tožnik torej ni umaknil. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 186. člena OZ, po kateri za škodo, ki so jo povzročili skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno, kar pomeni, da odgovarjata toženec in A. A. tožniku solidarno za vseh 10.000 EUR. Ker je bil toženec že obsojen, da plača 5.000 EUR, je pravilno, da poleg tega plača solidarno z A. A. še 5.000 EUR.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sklep o delnem umiku tožbe razveljavi.

II. Pritožba toženca se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej sklenilo, da se umik tožbe vzame za na znanje in postopek ustavi za 5.000 EUR. Nato je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku poleg že plačanih 5.000 EUR, ki so mu bili naloženi v plačilo s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu K 000/2016 z dne 5. 1. 2018, solidarno z A. A. plačati še 5.000 EUR in obresti od 5.000 EUR od 28. 5. 2015 dalje do plačila ter od 5.000 EUR od 28. 5. 2015 do 26. 4. 2019, vse v roku 30 dni (I.) Poleg tega je odločilo še o stroških, in sicer da jih toženec dolguje tožniku v znesku 1263,10 EUR (II.). (S popravnim sklepom je sodišče izrek sodbe popravilo tako, da je vanj dodalo besedi „že plačanih“.)

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, tožnik pa se je pritožil zoper sklep.

3. Tožnik navaja, da tožbe ni nikoli delno umaknil, saj je ves čas tožil za glavnico 5.000 EUR in za obresti od 10.000 EUR. Predlaga, da se odločitev o umiku razveljavi ter se mu povrne pritožbene stroške.

4. Toženec pa očita, da je sodišče odločilo o že razsojeni stvari in da je sodba nelogična ter nasprotujoča si. S kazensko sodbo je že bil obsojen na plačilo zneska 5.000 EUR, ki ga je tudi poravnal. Zoper dva storilca je namreč tekel en postopek zaradi goljufije in vsak od njiju je bil obsojen na plačilo 5.000 EUR, za 5.000 pa je bil oškodovanec zoper vsakega od njiju napoten na pravdo. S tem je po mnenju pritožnika že pravnomočno odločeno o celotnem premoženjskopravnem zahtevku. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je povzročilo izvršilni naslov za 15.000 EUR. Poleg tega meni, da zaradi premalo plačane sodne takse ni procesne predpostavke za vodenje te pravde. Predlaga spremembo tožbe v smer zavrnitve celotnega zahtevka z ustrezno stroškovno posledico.

5. Tako tožnik kot toženec sta vzajemno odgovorila na pritožbo nasprotnika, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila nadaljnje stroške.

6. Pritožba toženca zoper sodbo ni utemeljena, je pa utemeljena tožnikova pritožba zoper sklep.

7. Tožnik ima prav, da je že od vsega začetka s tožbo od toženca uveljavljal 5.000 EUR glavnice in obresti od glavnice 10.000 EUR ter stroške. Ko je sodišču sporočil, da je toženec 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča plačal, je svojo vlogo dejansko naslovil kot skrčitev (kar je pogost izraz strank za delni umik tožbe), vendar je v vsebini vloge pojasnil, da vztraja pri svojem celotnem zahtevku glede glavnice, le da naj se zaradi jasnosti že plačanih 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča to vidi v izreku. Sporočil je tudi, da so zahtevane obresti zaradi delnega plačila v delu nehale teči. Iz dejanske podlage tožnikove tožbe je nedvoumno razvidno, da ni iztoževal tistih 5.000 EUR, na plačilo katerih je bil toženec že obsojen s kazensko sodbo, pač pa dodatnih 5.000 EUR kot razliko do 10.000 EUR, ki naj jih toženec plača solidarno z drugim sostorilcem goljufije. Svoje tožbe tožnik torej ni delno umaknil, zato je bilo treba drugačno in napačno odločitev sodišča prve stopnje o tem, vsebovano v sklepu, razveljaviti (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Glede meritorne odločitve pa noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9. Bistvo zadeve je, da sta tožnika ogoljufala toženec in A. A. v sostorilstvu, in sicer za znesek 10.000 EUR. Toženec je bil s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu, izrečena mu je bila pogojna obsodba in naloženo mu je bilo plačilo 5.000 EUR protipravne premoženjske koristi tožniku; ta je bil za presežek napoten na pravdo. In to je ta pravda.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 186. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri za škodo, ki so jo povzročili skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno, kar pomeni, da odgovarjata toženec in A. A. tožniku solidarno za vseh 10.000 EUR. Ker je bil toženec že obsojen, da plača 5.000 EUR, je pravilno, da poleg tega plača solidarno z A. A. še 5.000 EUR. S tem je pravilno uporabljeno tudi pravilo o solidarni obveznosti iz 395. čl. OZ, po katerem vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku odgovarja za celotno obveznost. S tem ni poseženo v pravnomočno razsojeno zadevo, niti ob trditvi, da je bil tudi A. A. že obsojen na plačilo 5.000 EUR. Teh 5.000 EUR dolguje namreč tožniku solidarno s tožencem. Utemeljen ugovor bi bil kvečjemu ta, da je drugi solidarni dolžnik dolg že poravnal. Zaradi nadaljnjega pravila 1. odst. 395. čl. OZ, po katerem obveznost preneha in so vsi dolžniki prosti, ko jo en izpolni, je preprečeno, da bi tožnik prejel več kot 10.000 EUR, za kolikor sta ga toženec in A. A. oškodovala, skupaj s pripadajočimi obrestmi in stroški.

11. Vse to je sodišče prve stopnje korektno pojasnilo, zato očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana; sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo (glej 5. in 6. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Pravilnost odmere sodne takse ni razlog za presojo pravilnosti odločitve o glavni stvari v pritožbenem postopku.

13. Pritožbeni očitki zoper sodbo se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti vsak svoje stroške pritožbe; toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa je uspel le v vsebinsko nepomembnem delu, proti sklepu o ustavitvi, ki na njegov položaj upnika dejansko ne vpliva (1. in 3. odst. 154. čl. ZPP).