Jedro

Neodvisno od dneva izdaje odločbe, s katero je ugotovljena nepravilnost plačila prometnega davka, tečejo zamudne obresti od zamude za izpolnitev pa do plačila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 4.6.1993, s katero je bil tožeči stranki odmerjen prometni davek po tarifni številki 4 in stopnji 25,6 % v znesku 685.790,20 SIT. Pri obračunu je bilo upoštevano, da je zavezanec že plačal prometni davek v znesku 133.943,40 SIT in je tako obračunani neplačani prometni davek znašal 551.846,80 SIT. Z izpodbijano odločbo je bilo zavezancu naloženo tudi plačilo obresti za čas od 30.1.1993 do 4.6.1993 v znesku 94.784,50 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je tožnik že koristil zakonsko možnost nakupa vozila po znižani stopnji prometnega davka in zato ni bil upravičen po preteku enega leta ponovno uveljavljati olajšave pri nakupu novega vozila. Prvostopni organ mu je z odločbo naložil plačilo razlike prometnega davka za vozilo z upoštevanjem polne davčne stopnje in z obračunom obresti. Tožena stranka nadalje zavrača tožnikov ugovor glede plačila obresti, ker naj bi mu bile odmerjene šele po nekaj mesecih. Tožena stranka se sklicuje na določbo 46. člena zakona o prometnem davku in zaključuje, da so bile pravilno odmerjene od dneva nastanka obveznosti do plačila. Tožena stranka še pripominja, da je bil tožnik že ob nakupu prvega vozila seznanjen s postopkom in roki uveljavljanja te pravice, kar kaže tudi njegovo nadaljnje ravnanje, ko je tik pred nakupom drugega vozila, to je 29.1.1993, doplačal razliko prometnega davka za prejšnji nakup avtomobila.

Tožnik v tožbi ugovarja odmerjenim zamudnim obrestim, ker je od prvega razgovora pri upravnem organu, kjer so ga opozorili na možnost, da bo moral doplačati prometni davek, pa do prejema ustrezne odločbe, minilo kar 4 mesece. V tem času so tekle zamudne obresti, za kar pa ne more biti sam odgovoren, temveč sta po njegovem mnenju odgovorna tudi oba upravna organa, predvsem pa Republiška uprava za javne prihodke, ki je potrebovala kar dva meseca in pol, da je sporočila prvostopnemu upravnemu organu svoje strokovno mnenje v navedeni zadevi. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in da se mu vrnejo nekorektno odmerjene zamudne obresti.

Tožba ni utemeljena.

Po 45. členu zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93) upravni organ izda odločbo, s katero ugotovi, da davčni zavezanec ni obračunal, da ni pravilno obračunal, da ni vplačal ali da ni pravočasno vplačal prometnega davka, ki bi ga moral obračunati in vplačati in mu naloži, da v petih dneh po prejemu odločbe plača davek s pripadajočimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko je nastala zamuda, do plačila.

Tožbeni ugovor, naj bi bil upravni organ soodgovoren za dolgi tek zamudnih obresti, ker je izdal odločbo šele 4.6.1993, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Upravni organ je v skladu s 45. členom citiranega zakona izdal odločbo, s katero je ugotovil nepravilnosti pri plačilu prometnega davka. Neodvisno od dneva izdaje odločbe pa tečejo obresti od zamude za izpolnitev pa do plačila. O vsem tem je bil tožnik seznanjen, kar tudi sam navaja v tožbi. Zamudne obresti so z zakonom določena obveznost, ki je pogojena le z nastankom zamude. Uveljavljani tožbeni ugovor torej ni utemeljen, kakih drugih tožbenih ugovorov pa tožnik ne uveljavlja.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).