Jedro

Z navedbo resnice, čeprav na časnikarsko slikovit način, ni mogoče utemeljevati zahtevka za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi žalitve dobrega imena in časti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, medtem ko je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija ne sprejema razlage, da je to, kar je zapisano v spornem članku o nakupu šotora za oddaje tožnika, resnica. Gre za to, kako je tožena stranka opredelila namen članka, ta pa je v tem, da je kaznivo dejanje, ki naj bi bilo storjeno v zvezi z družbo "Z.", povezala s tožnikom.

Očitno je bilo za udarnost članka premalo, da sta v njem navedena B. Š. in S. Ž., saj tožnik spada med znane Slovence. Povezava afere "Z." s tožnikom in navajanje, kako je bil denar "Z." uporabljen za nakup šotora, kjer je tožnik vodil razvedrilne oddaje, je za tožnika škodljiva. Tožena stranka je navedla neresnične podatke in trditve. Povezovanje tožnikovega imena z afero "Z." je škodilo njegovi časti in dobremu imenu, imelo pa je tudi velike posledice, saj je tožnik postal tarča jeznih oškodovancev, upniki "Z." pa so grozili ne samo njemu, temveč tudi njegovi družini. Resnica je povsem drugačna, saj šotor, ki naj bi bil kupljen z denarjem "Z.", ni postal del stečajne mase omenjene firme. Če bi avtor članka navajal resnične podatke, bi ne prišlo do škodljivih posledic. Pri tem revizija posebej poudarja podnaslove članka, ki so pri bralcih vzbudili mnenje, da je z oddajo "P.", ki jo je vodil tožnik nekaj hudo narobe, ker se "krade in to na veliko".

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je bil voditelj znanih TV oddaj "P.". Leta 1995 so oddaje potekale v M. iz studia pod šotorom, za katerega je poleg tožnika del kupnine prispeval tudi S. Ž. Ugotovljeno je, da je bil proti S. Ž. uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja pranja denarja v zvezi s poslovanjem firme "Z.", ki naj bi oškodovala svoje številne upnike. Afera "Z." je močno odmevala v javnosti, o njej se je poročalo v pisanih in elektronskim medijih, med drugim dne 15.11.1996 v reviji tožene stranke ...

Svoboda tiska kot širši del svobode izražanja je zagotovljena v 39. členu Ustave RS, vsebuje pa tudi pravico državljanov do obveščenosti o pomembnih, tudi domnevno kriminalnih dogajanjih. Pazljivo branje v spornem članku, tudi tisti del, ki je naveden v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 21.12.1998, res ne omogoča sklepanja, da zapis prehaja preko resnice v morebitno potvarjanje, v žalitve tožnika ali poseganje v njegovo zasebnost. V sklop dejanskih ugotovitev spada dejstvo, da je S. Ž., ki je bil povezan z afero "Z." nakup tožnikovega šotora sofinanciral z nabavo šotorskega platna.

Vsebina spornega članka z naslovom in podnaslovi vred ne daje podlage za ugotovitev o razžalitvi tožnikovega dobrega imena ali posega v njegove osebnostne pravice (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ob nizanju resničnih podatkov je slikovitost izražanja stvar časnikarskega stila, pri čemer pa, razen omembe dejstva, da je S. Ž., ki je povezan z omenjeno afero, kupil šotorsko platno, na tožnika ne leti nobena trditev, še posebej ne taka, ki bi pomenila kršitev pravice do njegovega osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) ali pravic zasebnosti ali osebnostnih pravic (35. člen Ustave).

Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da zoper tožnika "ni bila zapisana nobena žaljivka, ali drugačno odrekanje dostojanstva ali očitek nepoštenosti". Revizijsko sodišče sprejema razlago v izpodbijani sodbi, po kateri se pisanje ne nanaša na tožnikovo osebno ali družinsko življenje in da je "vse resnica in ni zapisano v žaljivem tonu".

Presoja, ali je povezovanje "Z. problema" z imenom A. A. zanj škodljivo, ne more predstavljati ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ta namreč - v nasprotju z revizijskimi trditvami - v članku ni navedla neresničnih podatkov in trditev, temveč to, kar je v resnici obstajalo. Ugotovitev, da je "namen članka povezati kaznivo dejanje s A. A.", je le revizijska hipoteza. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi, sprejetimi v izpodbijani sodbi, da iz vsebine članka ni mogoče sklepati na kakršnokoli kriminalno povezavo tožnika z afero "Z.". Z navedbo resnice, čeprav na časnikarsko slikovit način, ni mogoče utemeljevati zahtevka za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi žalitve dobrega imena in časti.

Ob ugotovitvi, da objava spornega članka ne predstavlja protipravnega dejanja, ki je ena od predpostavk civilnega delikta, je materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.