Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Up 116/2005

ECLI:SI:VSRS:2007:I.UP.116.2005 Upravni oddelek

denacionalizacija vračanje delniškega kapitala prinosniške delnice dokazovanje imetništva delnic seznam reprezentantov kuponov prinosniških delnic
Vrhovno sodišče
28. marec 2007
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dokazno breme za izkazovanje lastništva alikvotnega dela kapitala delniške družbe ob podržavljenju je na strani pritožnika. To lastništvo bi imetnik delnice lahko izkazoval samo z listino - delnico, saj delniški seznam ne vsebuje imen lastnikov prinosniških delnic. Seznam reprezentantov kuponov prinosniških delnic pa zaradi narave teh delnic ((kupon se ne glasi na ime in se lahko od delnice odcepi) sam po sebi ne dokazuje lastništva delnic. Prvostopno sodišče je pravilno navedlo, da je glede na lastnost prinosniške delnice in njeno funkcijo, v postopku denacionalizacije treba ugotoviti, ali je bil imetnik delnic zaplenjene delniške družbe res lastnik delnic in s tem alikvotnega dela osnovnega kapitala delniške družbe ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.9.2003 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 9.9.2002, s katero je prvostopni organ odločil, da G.G., kot upravičencu do denacionalizacije, pripada odškodnina za 3527 delnic podržavljene TPD v vrednosti 381.082,35 USD.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da je sporno, ali je bil upravičenec G.G. ob podržavljenju TPD dne 6.2.1945 lastnik 3627 prinosniških delnic te družbe. Pojasnilo je naravo takih delnic in njihovo funkcijo ter sprejelo stališče, da seznam reprezentantov kuponov, št. 27/1939 delnic TPD za leto 1939, v katerem je naveden, ni listina, ki bi zanesljivo dokazovala, da je bil le-ta lastnik teh delnic tudi v letu 1945, ko je bila podržavljena TPD. Upravičenec je imel možnost razpolagati z delnicami tudi po sestavi seznama prezentantov iz leta 1939, kar posledično kaže, da ima edini relevantni dokaz, s katerim so vlagatelji dokazovali upravičenje do denacionalizacije, nizko dokazno vrednost v smislu dokazovanja lastništva delnic v letu 1945. Ker ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za sklep, da od sestave seznama v letu 1939 in do podržavljenja z delnicami ni bilo mogoče trgovati oziroma razpolagati na drug način, seznam po mnenju sodišča ne more biti dokaz o lastništvu v času podržavljenja. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepopolno ugotovljeno in zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo ter je odločba tožene stranke nezakonita.

Prizadeta stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče odloči po določbah 1. in 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

V pritožbi navaja, da je tožena stranka ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijano odločbo pomanjkljivo obrazložila, saj ni ocenila izpovedbe zaslišane stranke in ni upoštevala okoliščin v času po občnem zboru delničarjev, ki je bil podlaga za izplačilo delnic. To napako je storilo tudi sodišče, ker ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj v skladu z določbami 9. člena in 2. odstavka 159. člena ZUP 1986 in je s tem bistveno kršilo določbe postopka, kar je imelo za posledico zmotno presojo dokazov. Sodišče je zmotno presodilo listine in posredno izvedene dokaze. Napačno je stališče, da udeležbe na kapitalu delniške družbe ni mogoče dokazovati s pričami - zaslišanje sinov upravičenca. S tem dokazom se je dokazovala resničnost obstoja navedenih delnic še daleč po vojni, ki je dopolnilni dokaz k že navedenemu seznamu. Dokazna ocena sodišča temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot izhaja iz podatkov spisov, saj na 3. strani sodbe navaja, da "dokaz o lastništvu izpred šestih let pred podržavljenjem ni zadosten razlog za zaključek, da je bil upravičenec tudi ob podržavljenju lastnik delnic". Ta ugotovitev (izpred šestih let), ki jo povezuje sodišče z možnostjo razpolaganja z delnicami, lahko pomeni le to, da je zatrjevani časovni razpon do 6.2.1945, ko je bila TPD podržavljena, sodišče računalo vsaj od 1.1.1939, to je letnice, na katero so se nanašali kuponi za izplačilo dividend, ki so bile izplačane po občnem zboru dne 27.5.1940. Sodišče je svojo dokazno oceno glede vrednotenja seznama reprezentantov kuponov oprlo dejansko na novo ugotovljeno dejansko stanje, katerega bistvena okoliščina je, da naj bi (po presoji sodišča) do časa podržavljenja poteklo od leta 1939 šest let in da je medtem časom upravičenec mogel delnice tudi odtujiti. Razlagi o naravi in lastnosti prinosniških delnic ni mogoče oporekati zlasti, ko gre za poslovanje z vrednostnimi papirji na urejenem trgu. Pri dokazni oceni o dokazni vrednosti seznama reprezentantov ter upoštevaje dokaz z zaslišanjem strank o okoliščinah in o obstoju navedenih delnic še dolga leta po vojni, pa sodišče ne bi smelo mimo splošno znanih dejstev, ki jih ni treba posebej dokazovati, to je da je v Evropi divjala vojna ter, da so delnice po vnovčenju kupona 27 izgubile praktično vsako vrednost in da že v času pred občnim zborom leta 1940 ni bilo mogoče govoriti o urejenih razmerah na kapitalskem trgu. Te razmere so bile neurejene že pred napadom na Jugoslavijo in v času vnovčenja kuponov. Sodišče tudi ni upoštevalo razmer in dogodkov na kapitalskem trgu pred vojno in med vojno in je neupravičeno odreklo seznamu reprezentantov dokazno vrednost tudi ob dejstvu, da je bilo tekom vojne od leta 1941 do 1945 poslovanje z delnicami omejeno oziroma prepovedano in da je bil tudi ob podržavljenju upravičenec lastnik delnic. Teh ni deponiral pri denarnem zavodu, saj mu je to narekovala previdnost in povojne razmere z zaplembami in kazenskimi postopki. Ker sodišče navaja okoliščino, da sta upravičenčeva sinova hranila v banki svoje delnice, upravičenec pa ne, to kaže na nepoznavanje povojnih razmer in dogajanja v tem času. Če bi držala zmotna presoja sodišča prve stopnje, je le-to ob odpravljenem upravnem aktu moglo samo odločiti o stvari (tudi brez glavne obravnave, na podlagi 1. točke 1. odstavka 61. člena ZUS) razen, če bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. O pravilni presoji dokazov pa bi moralo sodišče tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in to odločitev tudi prepričljivo utemeljilo. Pritožbeni očitek, da se ni opredelilo do vseh dokazov, ki so v upravnih spisih, je neutemeljen, saj je sodišče ocenilo, da je edini relevantni dokaz seznam reprezentantov kuponov delnic iz leta 1939, ki ga je ocenila tudi tožena stranka, vendar pa po presoji sodišča napačno, in je s tem nepopolno ugotovila dejansko stanje ter da na njem ni imela podlage za svojo odločitev. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče svojo odločitev oprlo na novo ugotovljeno dejansko stanje s tem, ko je navedlo, da je seznam prezentantov kuponov "dokaz izpred šestih let", saj ta navedba pojasnjuje le zgolj ilustrativno, da gre za časovno odmaknjenost, ki temu seznamu ne daje zanesljivosti, s katero je potrebno dokazati lastništvo premoženja ob podržavljenju.

Seznam reprezentantov kuponov po svoji vsebini predstavlja seznam zahtevkov za izplačilo dividende za določeno število delnic. Kuponi so stranski deli vrednostnega papirja (delnice), ki sestavljajo kuponsko polo. Namenjeni so za uveljavljanje periodično zapadlih pravic iz vrednostnega papirja in so na njem povzete le bistvene sestavine vrednostnega papirja. Pri prinosniških delnicah tudi kuponi ne glasijo na ime in se lahko odcepijo od glavnega papirja ter samostojno prenašajo, kar pomeni, da oseba, ki zahteva izpolnitev obveznosti (izplačilo dividende), predloži le stranski papir in ne tudi glavnega. Zato je možno, da kupon v izplačilo predloži tudi nekdo drug, ki ni lastnik delnice. S tem seveda ni mogoče trditi, da v konkretnem primeru izplačila dividend za leto 1939 ni zahteval upravičenec kot lastnik delnic. Vendar pa omenjena možnost odvzame navedenemu seznamu reprezentantov kuponov težo, ki mu jo pripisuje pritožba. Na lastništvo delnic ob podržavljanju tudi ni mogoče sklepati na podlagi trditve, da pred vojno in med vojno ni deloval organiziran kapitalski trg, saj so bile prinosniške delnice prosto prenosljive in, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, so se glede na njihovo naravo prenašale z izročitvijo iz rok v roke, ne glede na funkcioniranje kapitalskega trga. Imetništvo prinosniške delnice predstavlja za lastnika določeno tveganje, saj izguba in uničenje papirja povzročita izgubo pravice.

Dokazno breme za izkazovanje lastništva alikvotnega dela kapitala delniške družbe ob podržavljanju je na strani pritožnikov. To lastništvo bi imetnik delnice lahko izkazoval samo z listino - delnico, saj delniški seznam ne vsebuje imen lastnikov prinosniških delnic. Prvostopno sodišče je pravilno navedlo, da je glede na take delnice in njeno funkcijo v postopku denacionalizacije treba ugotoviti, ali je bil imetnik delnice zaplenjene delniške družbe res lastnik delnic ob podržavljenju. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pritožniki tega niso dokazali. Zato je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, saj na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, ni bilo podlage za ugoditev zahtevi za denacionalizacijo in je bilo na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožbeni očitek, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZUS s tem, ko ni ocenilo vseh dokazov, ki so na razpolago v upravnem spisu, je neutemeljen. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, se je sodišče opredelilo do relevantnih dokazov, torej do seznama reprezentantov, ki je bil tudi po oceni tožene stranke edini dokaz za ugotavljanje lastništva delnic ob podržavljenju.

Stališče pritožbe, da bi moralo sodišče o zadevi meritorno odločiti, ni utemeljeno. Pravilno je bila uporabljena določba 2. odstavka 60. člena ZUS, saj ta nalaga sodišču, da tožbi ugodi in s sodbo odpravi nezakoniti upravni akt, če ugotovi med drugim, da je bilo v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi, če bi iz ugotovljenih dejstev napravili napačen sklep glede dejanskega stanja. Prav to pa je ugotovilo sodišče in je zato edina možna rešitev zadeve odprava izpodbijanega akta in vrnitev toženi stranke v ponoven postopek. Za odločanje po 1. odstavku 61. člena (v sporu polne jurisdikcije), kot je predlagal pritožnik pa ni bilo zakonskih pogojev, saj sodišče po tej določbi odloči tedaj, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (5. odstavek 61člena ZUS). Tožeča stranka pa tega s tožbo ni zahtevala.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni imelo podlage za spremembo izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenim predlogom, in je zavrnilo neutemeljeno pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia