Jedro

Po prvem odstavku 86. člena ZMed mora biti najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Delež iz prvega oziroma drugega odstavka 86. člena ZMed mora biti dosežen glede na predvajano glasbo v oddajnem času med 0. in 6. uro, v oddajnem času med 6. in 18. uro in v oddajnem času med 18. in 24. uro (prvi odstavek 86.a člena ZMed).

V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da v izpodbijani odločbi toženka ni izrecno, jasno in konkretizirano opredelila zakonskega pojma "vsa dnevno predvajana glasba" v smislu prvega odstavka 86. člena ZMed, na katerega se sklicuje, in ga tako na podlagi in v skladu z ZMed ni vsebinsko napolnila, to pa je pravno relevantno za materialnopravno presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Zato sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil. Pomanjkljive in nezadostne obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo in pojasnili v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah, saj so te namenjene izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in ustrezno obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 06120-9/2016/12 z dne 14. 12. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločila, da morajo tožniki kot programsko povezani izdajatelji regionalne radijske mreže A. v roku 14 dni od vročitve odločbe zagotoviti, da bo v regionalni radijski mreži A. najmanj 20 % vse dnevno predvajane glasbe predstavljala slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, ter da bo najmanj 20 % vse glasbe, predvajane v oddajnem času med 6. in 18. uro in v oddajnem času med 18. in 24. uro, predstavljala slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev (1. točka izreka); da morajo najkasneje do izteka navedenega roka toženko obvestiti o izpolnitvi naložene obveznosti (2. točka izreka), ter da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka na podlagi prvega odstavka 109. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) uvedla postopek inšpekcijskega nadzora nad tožniki, v katerem je preverjala, ali tožniki razširjajo regionalno radijsko mrežo A. v skladu s prvim odstavkom 86. člena ZMed ter prvim in drugim odstavkom 86.a člena ZMed. V ta namen je v skladu z drugim odstavkom 3. člena Metodologije nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov (v nadaljevanju Metodologija) na podlagi lastnih posnetkov v času od 0. do 24. ure na frekvenci ... MHz, lokaciji ..., in podatkov, opravila analizo regionalne radijske mreže A., ki je bila predvajanja 1. 9. 2016 v določenih časovnih intervalih, ter ugotovila, da analiziranega dne regionalna radijska mreža A. ni bila predvajanja v skladu s prvim odstavkom 86. člena in prvim odstavkom 86.a člena ZMed. O teh ugotovitvah je seznanila tožnike in jim dala možnost izjave.

3. Na podlagi izjave tožnikov se je toženka glede posameznih skladb, na katere so opozorili tožniki v postopku, opredelila, zakaj jih po njenem mnenju ne more upoštevati kot slovensko ali tujo glasbo, ter izpostavila, da so bili posnetki in podatki usklajeni z Microsoftovim časovnim strežnikom. V primerih, ko se njeni podatki in podatki tožnikov glede začetka oziroma konca predvajanja skladb razlikujejo, pa gre v večini primerov za minimalne razlike (za sekundo ali dve), kar ne more pripeljati do večjih oziroma bistvenih odstopanj. Poleg tega je v trajanje skladbe upoštevala zgolj slišni del skladb, kamor ne sodi morebitna tišina ob začetku ali koncu skladbe, niti ne tisti del skladb, ki je služil kot glasbena podlaga.

4. Tako je ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev ugotovila, da regionalna radijska mreža A. na analiziran dan 1. 9. 2016 ni bila predvajana v skladu s prvim odstavkom 86. člena ZMed, saj ni bil dosežen predpisan 20-odstotni delež v dnevnem oddajnem času, prav tako tudi ni bila predvajana v skladu s prvim odstavkom 86.a člena ZMed, saj predpisan 20-odstotni delež ni bil dosežen v časovnih intervalih med 6. in 18. uro ter med 18. in 24. uro. Glede na to je skladno z drugim odstavkom 109. člena ZMed odredila v izreku izpodbijane odločbe določen ukrep za odpravo navedenih nepravilnosti in pomanjkljivosti ter ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali.

5. Tožniki v tožbi navajajo, da z izrekom izpodbijane odločbe ni bilo odločeno o predmetu postopka, t. j. v izreku ni bila ugotovljena nobena kršitev, temveč je z njim pavšalno določena obveznost, da morajo izpolnjevati zakonsko določene obveznosti iz 86. in 86.a člena ZMed. Na podlagi takega izreka ne morejo ugotoviti, kakšna naj bi bila narava kršitve, katere domnevne kršitve naj odpravijo, niti ne morejo zoper tak nedoločen izrek uveljavljati pravnega varstva. Toženka bi morala že v izreku odločbe natančno navesti, na katero dejanje (oziroma kršitev) se izrek nanaša. Zato je izrek premalo specificiran, nedoločen, nerazumljiv in neizvršljiv, kar je v skladu s 3. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razlog za ničnost. Nedoločen izrek tudi onemogoča preizkus materialne zakonitosti odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Poleg tega toženka v upravni zadevi ne more odločati o tem, ali naj se zakonska določila spoštujejo ali ne, zato je v predmetnem postopku odločala o zadevi, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, kar po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tudi predstavlja razlog za ničnost izpodbijane odločbe.

6. Trdijo, da jim v postopku tudi ni bila dana možnost izjave. Z ugotovljenim dejanskim stanjem so bili namreč prvič seznanjeni s pozivom k izjasnitvi o ugotovitvah glede predvajanja regionalne radijske mreže A. št. 06120-9/2016/6 z dne 7. 10. 2016, na katerega so odgovorili, vendar pa je toženka v nadaljevanju postopka na podlagi njihove izjasnitve ugotovljeno dejansko stanje spreminjala, pri tem pa jim ni dala možnosti, da bi se o vseh (novih) dejstvih in okoliščinah izjavili, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP.

7. Tožniki uveljavljajo tudi neustavnost določb prvega odstavka 86. člena in prvega odstavka 86.a člena ZMed, ker naj bi navedene določbe omejevale oziroma posegale v pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), svobode izražanja (39. člen Ustave RS), saj omejujejo uredniško svobodo, oblikovanje glasbenega programa, svobodo izbire spremljanih vsebin s strani poslušalcev, pravico do izražanja glasbenih ustvarjalcev, ter v pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), ker subjekti niso svobodni pri določanju svojega programa in uresničevanju ciljev svojega podjetniškega delovanja. S tem je kršeno tudi načelo pravne države (2. člen Ustave RS), 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravic in 19. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Podano je tudi nasprotje z načelom določnosti in jasnosti pravnih pravil, saj v zakonu niso določno opredeljeni pojmi "slovenska glasba", "izključno ali v večinskem delu" in "glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev".

8. Navajajo tudi, da je Metodologija nezakonita, saj je treba skladno s prvim odstavkom 86. člena ZMed pri analizi izpolnjevanja glasbenih kvot upoštevati vso predvajano slovensko glasbo in vsakršno izključevanje in pogojevanje s podzakonskim aktom pomeni prekoračitev zakonskega okvira. Opozarjajo tudi na nezanesljivost, nepravilnost in površnost opravljene analize. Glede na navedeno predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi in ugotovi ničnost izpodbijane odločbe oziroma podrejeno, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

10. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožniki in toženka vztrajajo pri svojih navedbah, ki jih v bistvenem ponavljajo z dodatnimi argumenti.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o odreditvi ukrepa na podlagi drugega odstavka 109. člena ZMed, in sicer, da morajo tožniki kot programsko povezani izdajatelji regionalne radijske mreže v roku 14 dni od vročitve izpodbijane odločbe zagotoviti, da bo v regionalni radijski mreži A. najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe predstavljala slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, in da bo najmanj 20 odstotkov vse glasbe, predvajane v oddajnem času med 6. in 18. uro in v oddajnem času med 18. in 24. uro, predstavljala slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, o izpolnitvi te obveznosti pa tudi obvestiti toženko.

13. Po prvem odstavku 86. člena ZMed mora biti najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Delež iz prvega oziroma drugega odstavka 86. člena ZMed mora biti dosežen glede na predvajano glasbo v oddajnem času med 0. in 6. uro, v oddajnem času med 6. in 18. uro in v oddajnem času med 18. in 24. uro (prvi odstavek 86.a člena ZMed). Na podlagi prve alineje drugega odstavka 109. člena ZMed pooblaščena oseba agencije, kot jo določa zakon, ki ureja elektronske komunikacije, ali pristojna inšpektorica oziroma pristojni inšpektor v primeru kršitev določb tega zakona, če ta zakon ne določa drugače, odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti na način in v roku, ki ga sam določi. 14. V zvezi z uveljavljano neustavnostjo citiranih določb prvega odstavka 86. člena, prvega odstavka 86.a člena in 109. člena ZMed, ki ureja nadzor nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev, sodišče presoja, da se z zakonsko določitvijo minimalnega deleža slovenske glasbe oziroma glasbene produkcije slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev glede na vso dnevno predvajano glasbo vsakega radijskega in televizijskega programa skladno s prvim odstavkom 86. člena in prvim odstavkom 86.a člena ZMed zasleduje legitimne cilje v javnem interesu. Taka določitev minimalnega deleža t. i. slovenske glasbe sama po sebi sicer omejuje uredniško svobodo (zlasti svobodo izražanja iz 39. člena Ustave RS), svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, v zvezi s 15. členom Ustave RS, ki določa uresničevanje in omejevanje pravic, vendar gre po mnenju sodišča za sorazmeren zakonski ukrep, ki je namenjen doseganju širših splošnih javnih ciljev. V tem primeru gre namreč za tak pogoj oziroma ukrep, s katerim se uresničuje javni interes, in ki je tudi neposredno vsebinsko povezan z izvajanjem radijske dejavnosti, ki jo opravljajo tožniki. Tako določen delež t. i. slovenske glasbe (20 %) v primerjavi z vso predvajano glasbo tudi ni prekomeren in ne predstavlja pretežnega oziroma večinskega, še manj celotnega deleža vse predvajane glasbe. Zakonsko določen minimalni delež, ki ga mora glede na vso dnevno predvajano glasbo v programih radijskih medijev predstavljati slovenska glasba, namreč vzpodbuja kulturno ustvarjalnost in ohranja slovensko nacionalno in kulturno identiteto, uveljavlja in varuje slovenski jezik ter povečuje prepoznavnost slovenskih glasbenih del. S tem se pomembno prispeva k zagotavljanju vsebinske raznolikosti radijskih programov, vzpodbuja se ustvarjalnost slovenskih glasbenikov, omogoča predstavitev večjega števila slovenskih glasbenikov in vseh glasbenih zvrsti slovenske glasbe, s čimer se krepi slovensko glasbeno ustvarjalnost, varuje in ohranja slovenski jezik, zagotavlja večjo pluralnost in raznolikost programskih vsebin, večjo kvaliteto domačih glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev ter prispeva k ohranjanju slovenske nacionalne in kulturne identitete. Namen umestitve deleža slovenske glasbe tudi v dnevni čas predvajanja pa je v zagotavljanju večje dostopnosti slovenske glasbe v času, ko je dosegljivost potencialnemu poslušalcu največja. S tem se tudi zagotavlja, da je medijski prostor odprt za predstavljanje slovenske glasbene ustvarjalnosti ter za novo in manj uveljavljeno slovensko glasbeno ustvarjalnost. Navedeno so nedvomno legitimni cilji v javnem interesu. S tako zakonsko ureditvijo se torej zasleduje javno korist, med drugim tudi zaradi uresničevanja pravic, ki jih zagotavljata 61. člen (izražanje narodne pripadnosti) in 62. člen Ustave RS (pravica do uporabe svojega jezika in pisave).1 Zato po mnenju sodišča tožbeni ugovori glede neustavnosti določb prvega odstavka 86. člena, prvega odstavka 86.a člena in 109. člena ZMed niso utemeljeni. Tudi stališču tožnikov, da navedene določbe ZMed kršijo 2. člen Ustave RS ter 10. člen EKČP, 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravic in 19. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, sodišče iz navedenih razlogov ne pritrjuje.

15. Tožniki se tudi neutemeljeno sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-73/12 z dne 6. 3. 2014, saj ne gre za primerljive oziroma v bistvenem enake pravne in dejanske okoliščine zadev. S to odločbo je namreč Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je zakonodajalec naložil pobudnicam obveznosti na področju produkcije filmov za javno kinematografsko predvajanje, ki niso povezane z izvajanjem televizijske dejavnosti, in je po presoji Ustavnega sodišča v tem konkretnem primeru teža posledic izpodbijane določbe presegala koristi, ki jih ta prinaša. V tej zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS, je torej šlo za bistveno drugačno tako pravno kot dejstveno podlago. Tudi tožbeni očitek glede kršitve načela določnosti in jasnosti pravnih pravil ni utemeljen, saj uporaba pravnih standardov oziroma nedoločnih pravnih pojmov sama po sebi ni neustavna. Vsebino takih pojmov skladno z zakonom (in ustavo) namreč napolnita in podrobneje opredelita prav upravna in sodna praksa skozi konkretne primere.

16. Tožniki pa opozarjajo, da prvi odstavek 86. člena ZMed izrecno določa, da mora biti najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, in da se torej mora, upoštevaje navedeno določbo ZMed, pri analizi izpolnjevanja t. i. glasbenih kvot upoštevati vsa predvajana slovenska glasba. Na to so opozarjali že med upravnim postopkom inšpekcijskega nadzora in pripravili ter toženki predložili svoje analize predvajanj glasbe na analizirani dan (izjasnitev tožnikov z dne 2. 11. 2016).

17. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da v izpodbijani odločbi toženka ni izrecno, jasno in konkretizirano opredelila zakonskega pojma "vsa dnevno predvajana glasba" v smislu prvega odstavka 86. člena ZMed, na katerega se sklicuje, in ga tako na podlagi in v skladu z ZMed ni vsebinsko napolnila, to pa je pravno relevantno za materialnopravno presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Zato sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

18. Toženka se sicer parcialno v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredeljuje do tega, zakaj nekaterih skladb ni upoštevala kot slovensko ali tujo glasbo, vendar je ob tem izostala jasna, natančna in konkretna vsebinska opredelitev t. i. kategorije "vsa dnevno predvajana glasba" v smislu prvega odstavka 86. člena ZMed. Taka obrazložitev zato ne ustreza standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP.

19. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka pri opredelitvi do ugovorov tožnikov, zakaj določenih skladb ni upoštevala kot slovensko ali tujo glasbo, materialnopravno opirala na Metodologijo kot podzakonski predpis, pri čemer sodišče pripominja, da je treba prvenstveno izhajati iz zakona in se materialnopravno primarno v tem primeru opreti na določbe ZMed, podzakonske akte (tudi Metodologijo) pa uporabljati in razlagati na podlagi in v skladu z zakonom (ter ustavo). Sodišče še dodaja, da pomanjkljive in nezadostne obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo in pojasnili v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah, saj so te namenjene izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in ustrezno obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.

20. Zaradi storjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot obrazloženo, pa je posledično nejasen in nerazumljiv tudi izrek izpodbijane odločbe, saj je v njem toženka uporabila pojem "vsa dnevno predvajana glasba", pri tem pa je v zvezi s tem (tudi) v izreku izostala natančna, jasna in razumljiva (vsebinska) opredelitev, ki bi omogočila konkretizacijo naloženega ravnanja tožnikov oziroma načina izpolnitve naloženega ukrepa (obveznosti). Zato izrek izpodbijane odločbe ni dovolj konkretiziran in določno formuliran, saj v njem posledično ni dovolj jasno in določno opredeljeno, kakšna obveznost je tožnikom naložena oziroma na kakšen način naj tožniki konkretno odpravijo nepravilnosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

21. Tožbeni očitek o tem, da naj bi toženka odločala o zadevi, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku, pa ni utemeljen, saj pri opravljanju nadzora nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev po 109. členu ZMed, v okvir katerega sodi tudi določba prve alineje drugega odstavka 109. člena ZMed, in pri odločanju o upravnem ukrepu, toženka glede na prvi odstavek 1. člena ZUP postopa v skladu z ZUP, upoštevaje prvi odstavek 2. člena ZUP pa odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.

22. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je toženka sicer pred izdajo izpodbijane odločbe dala tožnikom možnost, da se izjavijo o ugotovljenih kršitvah ZMed oziroma nepravilnostih (poziv k izjasnitvi o ugotovitvah glede predvajanja regionalne radijske mreže A. št. 06120-9/2016/6 z dne 7. 10. 2016), kar med strankama niti ni sporno, vendar sodišče pripominja, da mora toženka v ponovnem postopku, glede na sprejeto odločitev v tej sodbi, pred izdajo novega upravnega akta tožnike seznaniti (tudi) o (naknadno) ugotovljenih (dodatnih) dejstvih in okoliščinah ter dejanskih in pravnih naziranjih, ki lahko vplivajo na odločitev, ter jim v zvezi s tem dati možnost izjave tako, da bo v polni meri zadoščeno načelu kontradiktornosti in zaslišanja stranke (9. člen ZUP).

23. Ker se, kot obrazloženo, izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), to pa že samo po sebi pomeni razlog, zaradi katerega je treba izpodbijano odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovni postopek toženki (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Nezadostna in pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločitve tudi ne daje podlage, da bi se lahko sodišče po vsebini spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb, zato se do njih in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni opredeljevalo; poleg tega pa glede na sprejeto odločitev in razloge zanjo (absolutna bistvena kršitev določb postopka) tudi niso relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati, njihova presoja pa bi bila z vidika ponovnega postopka tudi preuranjena. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi oziroma napotke, ki se tičejo postopka, po potrebi pa tudi dopolniti dejansko stanje ter glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve ponovno odločiti v zadevi.

24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

25. O stroškovnem zahtevku tožnikov je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in jim stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (ZMed-A), EVA 2005-3511-0009, Poročevalec DZ št. 17, 2006, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (ZMed-C) v Poročevalcu DZ z dne 16. 11. 2015 ter 4. člen ZMed.