Jedro

Tožeča stranka je traktor kupila, nanjo je še vedno vpisano prometno dovoljenje. Slednje sicer nima civilnopravnega pomena javne knjige, a vseeno z veliko stopnjo verjetnosti govori o lastništvu. Sporni traktor je knjižen med osnovnimi sredstvi tožeče stranke. Osrednji del dokazne ocene z vso prepričljivostjo utemeljuje, da navedene listine niso le neresničen zunanji videz, marveč se skladajo z resničnim lastninskim stanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Tožnik v tem pravdnem postopku zahteva, naj sodišče ugotovi, da je izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo traktorja STEYR 9055.85, reg. št. ... nedopustna. Sodišče je ugodilo zahtevku, odločilo pa je tudi, da mora tožena stranka tožeči v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti stroške pravdnega postopka.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita nelogičen zaključek, ki je sam s seboj v nasprotju. Nesprejemljivo je, da tožeča stranka G. ni zaračunavala uporabe traktorja, ko bi tako uporabo lahko plačal, potem ko je postal plačilno nesposoben, pa je za uporabo traktorja terjala denar. Sodišče se ni opredelilo do tega, da se tožeča stranka, ki je v izvršilnem postopku nastopala kot tretji, v svojem ugovoru ni sklicevala na pisni dogovor in takšne listine v dokaz svojih trditev, da je lastnik traktorja, ni predložila. Šele potrditvah tožene stranke, ki je v izvršilnem postopku nastopala kot upnik, da bi moral o začasni uporabi traktorja obstajati pisni dogovor med lastnikom in uporabnikom, je tožena stranka v tožbi predložila tak dogovor. Slednje kaže na to, da je bil dogovor le fiktiven in napisan že po tem, ko je bil opravljen rubež spornega traktorja. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da sta tožeča stranka in G. neenotno izpovedala glede plačila računa, prav tako ne o tem, da datum izdaje računa, njegova zapadlost in dejstvo, da je bil predložen šele na glavni obravnavi, kažejo na to, da je poleg pisnega dogovora tudi ta račun izstavljen le za to, da bi sodišče prepričal o tem, da je bil G. le najemnik traktorja. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče M. Ž., ko je ta govoril o tem, da je G. delal s traktorjem že leta nazaj, da ga ni prepisal nase zaradi tega, da mu ga ne bi vzeli upniki in da je traktor uporabljal kot svojo last, prav tako pa se sodišče pri svoji odločitvi ni opredelilo do izpovedbe tožene stranke, kaj je dejanski razlog za to, da formalni prepis lastništva spornega traktorja med tožečo stranko in G. ni bil izveden. Tožena stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožba ne uveljavlja konkretizirano. Tudi tam, kjer se sklicuje na procesne kršitve, vsebinsko v resnici napada dokazno oceno sodišča prve stopnje. Predmet pritožbenega odločanja je tako preizkus pravilnosti dokazne ocene v luči konkretizirano uveljavljanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbeni preizkus iz tistih razlogov, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Slednji niso podani, zato v nadaljevanju ostane še preizkus pravilnosti dokazne ocene.

Sporno vprašanje v tej pravdi je, ali je tožnik na dolžnika prenesel lastninsko pravico glede spornega traktorja ali ne. Nesporno dejstvo je, da je imel dolžnik v času rubeža (pa tudi že precej časa pred tem) traktor v posesti. Izvedeni dokazni postopek ponuja tako dokazne argumente v prid tezi o prehodu lastninske pravice na dolžnika kot dokazne argumente proti takšni dejanski tezi.

Najmočnejši argumenti, ki bi lahko govorili v prid tezi o prenosu lastninske pravice na dolžnika so: izpovedba priče M. Ž.; dejstvo, da je imel dolžnik traktor v posesti; dejstvo, da je bila na traktorju nalepljena nalepka z dolžnikovimi podatki; izpovedba F. R. Poleg tega je tožena stranka zatrjevala še dve indični dejstvi. Prvič, da je tožeča stranka predložila dogovor o uporabi traktorja (A 10) šele v pravdi (ne pa že v ugovornem postopku), kar naj bi kazalo na njegovo fiktivnost. Drugič, da je večino delovnih ur s traktorjem opravil prav dolžnik.

Dokazni argumenti, ki bi lahko govorili v prid tezi o tem, da lastninska pravica ni prešla na dolžnika, pa so predvsem naslednji: izpovedba tožnika: izpovedba dolžnika; kopija prometnega dovoljenja; seznam osnovnih sredstev (A 14); konto kartica (A 15) račun za nakup traktorja (A 9).

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje z vsemi dokaznimi argumenti seznanilo. Zavrnilo je tezo o fiktivnosti dogovora glede uporabe traktorja (A 10). Pri tem se je oprlo na ugotovljeno dejstvo, da je že pred tem obstajal ustni dogovor, ki pa je bil drugačen. Tožeča stranka je ekonomsko korist od dolžnikove uporabe traktorja namreč dotlej črpala na ta način, da je imela zagotovljen cenejši odkup lesa. Pisni dogovor pa je bil kasneje sklenjen tudi zato, ker naj bi dolžnik v tistem času že imel kupce lesa. To pa je pomenilo, da mora tožeča stranka ekonomsko korist dobiti v drugačni obliki – to je s plačilom uporabnine. Ker pa je bil dolžnik vse slabšega premoženjskega stanja, je imela tožeča stranka interes, da ima glede denarne zaveze dolžnika v rokah vsaj ustrezno listino. Takšen potek dogodkov ni nelogičen, kot meni pritožba.

Opredelitev sodišča prve stopnje do vseh ostalih dokaznih argumentov pa je razvidna iz (po prepričanju pritožbenega sodišča) osrednjega dela dokazne ocene. Tožeča stranka je traktor kupila (A9). Nanjo je še vedno vpisano prometno dovoljenje. Slednje sicer nima civilnopravnega pomena javne knjige, a vseeno z veliko stopnjo verjetnosti govori o lastništvu. Sporni traktor je knjižen med osnovnimi sredstvi tožeče stranke (A 14, A 15). Osrednji del dokazne ocene po prepričanju pritožbenega sodišča z vso prepričljivostjo utemeljuje, da navedene listine niso le neresničen zunanji videz, marveč se skladajo z resničnim lastninskim stanjem. Da bi bilo drugače, bi moral tožnik lastninsko pravico prenesti na dolžnika (najbolj verjetna bi bila prodaja). Tožnik je prepričljivo izpovedal, da takšnega namena ni bilo, saj dolžnik navsezadnje niti ni imel denarja, da bi traktor kupil. Na dejstvo, da ni bilo namena prenesti lastninsko pravico, ker za realizacijo prodajne pogodbe ni bilo podanega nujnega pogoja – tj., da bi bil dolžnik sploh finančno sposoben opraviti svoje izpolnitveno ravnanje (plačati kupnino), se v svoji dokazni oceni (str. 4 izpodbijane sodbe) opira tudi sodišče prve stopnje. Slednje je po prepričanju pritožbenega sodišča bistvenega pomena z vidika dejanske ugotovitve, da do pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice ni prišlo.

Tožnik in dolžnik sta se torej dogovorila za drugačen način pravnoposlovnega sodelovanja; to je takšnega, kot ga je v svoji izpovedbi pojasnil tožnik in ki ni vključeval prenosa lastninske pravice (in tudi plačila kupnine ne). Tožeča stranka je ekonomsko korist od svoje premičnine tako črpala na drugačen način.

Tako se izkaže, da ni ob takšnem poslovnem odnosu nič nenavadno, če je dolžnik traktor uporabljal dlje časa, nanj v reklamne namene nalepil svoje podatke itd. Vsemu navedenemu res nasprotuje predvsem izpovedba M. Ž., češ da je dolžnik govoril, da traktorja „ni dal pisati nase, da mu ga ne bi vzeli.“ Ker pa o kakršnemkoli pravnoposlovnem prenosu ni vedel čisto nič konkretnega, takšna izpovedba ne more pretehtati v dokazni oceni. Celoten dokazni postopek glede pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice namreč ni razkril prav nobenega konkretnega dejstva, ki bi pritrjeval tezi o prenosu lastninske pravice, marveč zgolj indice.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP (1)).

Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožba ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za to vlogo tako za pravdo niso bili potrebni in jih pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).