Jedro

Po določbi 2. odstavka 55. člena ZDavP lahko dolžnikov dolžnik proti sklepu o prisilni izterjavi ugovarja le iz razloga, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg sploh ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Ugovor tožnika, da računa, ki je podlaga za prisilno izterjavo ni prejel, bi bilo možno razumeti tudi kot ugovor, da davčnemu dolžniku ni ničesar dolžan, kar izhaja tudi iz navedb v tožbi. Nejasnost ugovora bi zato po presoji sodišča narekovala poziv (pritožniku), da ga ustrezno obrazloži, sicer bi ga bilo upoštevati kot uveljavljanje enega od štirih ugovorov po določbi 2. odstavka 55. člena ZDavP (ugovor dolžnika, da davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar). Tožnik je imel v tem primeru šele ob vložitvi ugovora možnost sodelovanja v postopku in s tem možnost, da zavaruje svoje pravice, zato bi morala tožena stranka tožnikov ugovor (sama ali preko organa prve stopnje) preveriti tudi na dejanski podlagi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št. 471-434/02 z dne 17. 12. 2002 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ugovor tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 40060-59/02-3-03-93/13 z dne 25. 3. 2002, s katerim je bil uveden postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti zoper davčnega dolžnika AA s.p., ..., B, in sicer neporavnanih obveznosti v višini 5.454.892,40 SIT, zamudnih obresti v višini 682.900,62 SIT in stroškov sklepa v višini 1.000,00 SIT, iz terjatev dolžnika. Tožniku kot dolžnikovemu dolžniku je bilo naloženo, da na davčni račun plača neodtegnjeni znesek davčnega dolga v višini 1.349.460,00 SIT. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju: ZDavP), ki v 53. členu določa, da se s sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika, dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Skladno s 55. členom ZDavP lahko dolžnikov dolžnik ugovarja le, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali pa, da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa, drugih ugovornih razlogov zakon ne predvideva. ZDavP v 15. členu določa, da mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožena stranka je pregledala v spis predloženo dokumentacijo (račun št. 08/2001 z dne 3. 12. 2001, s katerim je davčni zavezanec zaračunal gradbena dela na gradbišču ... pri C za 945 ur po ceni 1.200,00 SIT). Tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ugovarjal, da delo ni bilo izvršeno, da je bilo nepravilno izvršeno ali da je storitev obračunana v nasprotju z dogovorom, zato tožena stranka ugotavlja, da terjatev med strankama (davčnim dolžnikom in tožnikom) ni sporna. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik v ugovoru ni zatrjeval, da obveznost še ni zapadla v plačilo, tožena stranka šteje, da je, glede na določbo 623. člena ZOR, obveznost zapadla v plačilo. Ker je obveznost dolžnikovega dolžnika do plačila storitev nastala s tem, ko je dolžnik storitev opravil, ugovor, da tožnik ni prejel računa, ni utemeljen.

Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da računa št. 8/2001 z dne 3. 12. 2001 nima v svoji evidenci, zaradi česar je logično, da dolžniško upniško razmerje ni nastalo. Obenem izjavlja, da davčni dolžnik za njega ni opravil nobenih storitev, na podlagi katerih bi lahko v decembru 2001 izstavil račun ter mu zato tožnik ne dolguje ničesar. Zadnji račun za v aprilu opravljeno delo je bil račun št. 1/2001 z dne 25. 4. 2001. Zatrjuje, da račun ki je podlaga za rubež terjatve ne izhaja iz razmerja med tožnikom in davčnim dolžnikom (urna postavka, ki je bila dogovorjena med tožnikom in davčnim dolžnikov je bila 1.100,00 SIT, na spornem računu pa je 1.200,00 SIT, gradbišče, ki je navedeno na računu ni bilo nikoli gradbišče tožnika, računi so pisani na dva oblikovno različna načina z enakimi podatki izdajatelja in različnimi žiro računi). To dokazuje, da delo ni bilo izvršeno in zato tudi dolžniško upniško razmerje med tožnikom in davčnim dolžnikom ni nastalo. Sumi, da je bil račun napisan naknadno za preusmeritev obveznosti na drugega. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni davčni organ dne 25. 3. 2002 izdal sklep, s katerim je bila davčnemu dolžniku AA s.p. zarubljena terjatev, ki jo je imel do tožnika na podlagi računa št. 8/2001 z dne 3. 12. 2001. Tožnik je zoper ta sklep ugovarjal in navedel, da je bilo ob vpogledu v dokumentacijo ugotovljeno, da računa, ki je podlaga za rubež terjatve, nimajo v evidenci. Tožena stranka je v zvezi s tem ocenila, da tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ugovarjal, da delo ni bilo izvršeno, da je bilo nepravilno izvršeno ali da je storitev obračunana v nasprotju z dogovorom ali da obveznost še ni zapadla v plačilo, zato je po njeni presoji dolžnik storitev opravil in terjatev med strankama (davčnim dolžnikom in tožnikom) ni sporna. Po presoji sodišča odločitev tožene stranke ni pravilna. Po določbi 2. odstavka 55. člena ZDavP lahko dolžnikov dolžnik proti sklepu o prisilni izterjavi ugovarja le iz razloga, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg sploh ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Ugovor tožnika, da računa, ki je podlaga za prisilno izterjavo ni prejel, bi bilo možno razumeti tudi kot ugovor, da davčnemu dolžniku ni ničesar dolžan, kar izhaja tudi iz navedb v tožbi. Nejasnost ugovora bi zato po presoji sodišča narekovala poziv (pritožniku), da ga ustrezno obrazloži, sicer bi ga bilo upoštevati kot uveljavljanje enega od štirih ugovorov po določbi 2. odstavku 55. člena ZDavP (ugovor dolžnika, da davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar). Tožnik je imel v tem primeru šele ob vložitvi ugovora možnost sodelovanja v postopku in s tem možnost, da zavaruje svoje pravice, zato bi morala tožena stranka tožnikov ugovor (sama ali preko organa prve stopnje) preveriti tudi na dejanski podlagi. Tožena stranka je s tem, ko tega ni storila in je ugovor zavrnila zgolj z navedbo, da tožnik ni ugovarjal, da delo ni bilo izvršeno, dejstva v bistvenih točkah ugotovila nepopolno oziroma pomanjkljivo.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je dolžna izdati novo odločbo v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS in v njej upoštevati pravno mnenje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče.