Jedro

Tožena stranka z izrekom ni zadostila določilom 6. odstavka 213. člena ZUP in 1. odstavka 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe obsegati tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Izrek, kot ga je izoblikovala tožena stranka v izpodbijani odločbi, ni dovolj določen, saj ne izhaja, v katerem delu se zahteva prosilke zavrne, kot tudi ne, kakšna je odločitev tožene stranke glede preostalega dela pritožbe, ki ji je z izrekom pod točko 1 le delno ugodeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0710-4/2011/27 z dne 18. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, ki jo je poimenovala dopolnilna odločba, je tožena stranka na podlagi 3. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP, Uradni list RS, št. 113/05 in nadaljnji), 30. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 in nadaljnji) ter 4. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) odločila o pritožbi v zvezi s posredovanjem lastnih osebnih podatkov prosilke A.A. s strani upravljavca Javnega zavoda B., sedaj tožeče stranke tako, da je z izrekom pod točko 1 odločila, da se pritožbi A.A. delno ugodi in da ji je upravljavec v danem roku dolžan omogočiti seznanitev z osebnimi podatki, ki se nanašajo nanjo in so vsebovani v dokumentih iz evidence podatkov o disciplinskih postopkih in redni ter izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo vodi upravljavec, in sicer z dokumenti v celoti oziroma njihovimi deli, ki jih našteva v nadaljnjih 15 alinejah, seznanitev pa se opravi na način, da se imenovani posredujejo fotokopije navedenih dokumentov; hkrati je z izrekom pod točko 2 še odločila, da se v preostalem delu zahteva posameznice zavrne, z izrekom pod točko 3 pa, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane dopolnilne odločbe tožena stranka kronološko povzema potek postopka v obravnavani zadevi, v kateri je bila dne 22. 6. 2011 ustno na zapisnik vložena pritožba imenovane prosilke zoper upravljavca, češ da ji je v ponovljenem postopku po prvotni odločbi tožene stranke št. 0710-4/2011/12 z dne 24. 5. 2011 posredoval fotokopije dokumentov, ki jih ni zahtevala, za kar ji je zaračunal tudi materialne stroške, ne da bi ji posredoval fotokopije pritožb, ki naj bi jih zoper njo pri upravljavcu vlagali vodje, zaposleni in stranke in s katerimi naj bi upravljavec razpolagal, niti ni navedel razlogov, zakaj ne. Tožena stranka navaja, da je o zaračunanih stroških odločila z delno odločbo z dne 18. 7. 2011, medtem ko je s predmetno delno odločbo odločila o pritožbi, ki se nanaša na molk upravljavca v zvezi s pritožbami, ki naj bi jih zoper imenovano posameznico vlagali vodje, zaposleni in stranke.

3. Dalje tožena stranka navaja, da je upravljavca dne 19. 7. 2011 pozvala, da ji posreduje navedene dokumente skupaj s pojasnilom o razlogih, zaradi katerih imenovani posameznici ni posredoval zahtevanih pritožb, ki naj bi jih zoper njo vložili zaposleni, vodje in stranke. Navedene dokumente je priložil svojemu odgovoru, v katerem ji je upravljavec sporočil, da jih imenovani posameznici ni posredoval zaradi varovanja interesa ostalih posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ki so prav tako vsebovani v večini navedenih dokumentih, medtem ko v svoji evidenci nima več podatkov o reklamacijah strank, ki se nanjo nanašajo. Obenem je izpostavil določila 36. člena ZVOP-1 in 22. člena Ustave v povezavi s 37. členom Ustave, češ da bi s posredovanjem zahtevanih pritožb kršil pravico zaposlenih do varstva tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivosti človekove zasebnosti, saj naj bi se iz vsebine navedenih pritožb dalo razbrati, kdo jih je napisal, tudi v primeru, če bi se v zahtevanih dokumentih zakrilo ime avtorja. Dodal je še, da bi posredovanje teh osebnih podatkov brez privolitve posameznikov, na katere se nanašajo, vsebovalo znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 143. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Dodatno se je skliceval na 44., 45. in 46. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki mu kot delodajalcu nalaga varovanje osebnih podatkov zaposlenih ter spoštovanje zasebnosti zaposlenih in dostojanstva pri delu, pri čemer je izrazil bojazen, da bi se imenovana posameznica zaradi danih pritožb maščevala zaposlenim na način, da bi se lotila njihovega zasebnega življenja, kar naj bi v svojih grožnjah večkrat napovedovala in za kar naj bi obstajali tudi dokazi. V tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da jih upravljavec ni predložil. Po njegovih navedbah naj bi bil tedaj pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v teku delovni spor upravljavca zaradi (ne)zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z imenovano posameznico. Dodatno je še navedel, da naj zahtevane pritožbe ne bi pomenile informacij javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ, če pa bi jih bilo šteti za informacije javnega značaja, pa bi bilo potrebno dostop do njih zavrniti zaradi varstva osebnih podatkov po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Na dodatno zahtevo tožene stranke ji je naknadno sporočil še podatke v zvezi z delovnim razmerjem imenovane posameznice ter oseb, ki so avtorji ali naslovniki predloženih pritožb zoper imenovano posameznico. Z vidika ustavne pravice do varstva komunikacijske zasebnosti po 37. členu Ustave za toženo stranko ni relevantno, s kakšnim sredstvom se sporočanje opravlja in kdo je lastnik tega sredstva, ampak, da je posameznik pri svojem ravnanju upravičeno pričakoval zasebnost, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče kategorično priznati zaposlenim v kadrovski službi tožeče stranke niti nadrejenim imenovane posameznice, saj 14 izmed navedenih dokumentov predstavlja pisanje delodajalca o delavcu in ne zasebnega pisanja posameznikov, pri čemer ni bistveno, da so avtorji in prejemniki pisem javni uslužbenci, niti ne to, da gre za poslovno komunikacijo, temveč ali se dokumenti nanašajo na imenovano posameznico in jih je mogoče razumeti kot njene osebne podatke. Drugače po oceni tožene stranke velja za 5 dokumentov, ki jih je uvrstila v sklop „osebnih izpovedi“ in jih, kljub temu, da vsebujejo osebne podatke imenovane posameznice, ni mogoče primarno šteti kot pisanje, ki se nanaša na njo, ampak na počutje samih avtorjev, ki praviloma niso vodstveni delavci, niti jih običajno ne naslavljajo na kadrovsko službo in tega v okviru svojih nalog tudi niso dolžni storiti, zato upravičeno lahko pričakujejo, da se njihovo pisanje ne bo razkrivalo tretjim osebam.

4. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve za vsakega od 15 v izreku naštetih dokumentov posebej presojala, ali so posamezniki v zvezi s temi dokumenti upravičeno pričakovali zasebnost ob dejstvu, da je za vsak dopis in vsako uradno pisanje po naravi stvari tipično, da ga vedno izdela posameznik. Vprašanje, ali je posamezniku glede posameznega priznanja treba priznati pravico do varstva osebnih podatkov in pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil pa se po oceni tožene stranke obvezno presoja primeroma ob upoštevanju treh kriterijev, in sicer: 1. v kakšnem svojstvu in s kakšnim namenom je posamezni dokument nastal, 2. v kakšnem svojstvu je posamezen prejemnik prejel posamezen dokument ter 3. njegova vsebina in sama narava pisanja. Osebne podatke drugih posameznikov je po oceni tožene stranke mogoče izločiti iz dokumenta s prikritjem, imenovani posameznici pa omogočiti seznanitev s preostankom dokumenta, ki se nanaša nanjo. Bojazni upravljavca, da bi se imenovana posameznica maščevala zaposlenim in se lotila njihovega zasebnega življenja po mnenju tožene stranke ne more šteti za relevantne, ker ni pristojna za obravnavanje morebitnih kaznivih dejanj in posegov v osebnostne pravice posameznikov, poleg tega pa naj bi šlo le za domneve, medtem ko pričakovane grožnje ali kršitve osebnostnih pravic ne morejo biti sankcionirane vnaprej, preden so izvršene.

5. Nadalje v obrazložitvi pojasnjuje, da zahtevani dokumenti ne predstavljajo informacij javnega značaja po ZDIJZ, pač pa gre za seznanitev posameznika z lastnimi osebnimi podatki v smislu 30. člena ZVOP-1, ki ga ne gre zamenjevati s postopkom po ZDIJZ. Kot nerelevantne zavrača tudi navedbe upravljavca, da se bo imenovana posameznica z zahtevanimi dokumenti lahko seznanila v delovnem sporu, ki je v teku, saj je postopek pred sodiščem povsem drugačen postopek, ki ne more vplivati na potek postopka zaradi seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ker gre za dva povsem ločena postopka in za dve različni pravici posameznika, ki jih lahko uveljavlja na različnih pravnih podlagah. Tožena stranka ob upoštevanju navedenih dejstev zaključno ugotavlja, da zavrnitev vpogleda v osebne podatke iz zahtevanih dokumentov upravljavca in zavrnitev kopiranja zahtevanih dokumentov ni bila v celoti upravičena, zato je odločila, kot izhaja iz izreka predmetne delne odločbe.

6. V tožbi tožeča stranka uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbenem predlogu sodišču predlaga, da naj izpodbijano dopolnilno odločbo v celoti odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje in ji naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke, oziroma podredno, da naj izpodbijano dopolnilno odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari tako, da zahtevo prosilke zavrne ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Aktivno legitimacijo uveljavlja na podlagi 3. odstavka 10. člena ZInfP v povezavi s 1. odstavkom 157. člena in 25. člena Ustave, 1. člena ter 1. in 2. odstavka 2. člena in 1. odstavka 4. člena v zvezi s 3. odstavkom 7. člena ZUS-1. Tožena stranka naj bi napačno uporabila materialno pravo, ko je ugotovila, da zahtevani podatki predstavljajo osebne podatke. Ob sklicevanju na 6. člen ZVOP-1, po katerem je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, je po mnenju tožeče stranke potrebno, da se podatek nanaša na posameznika kot osebo, ne pa na njegovo vedenje, torej obnašanje. Kot je že tožena stranka ugotovila v izpodbijani odločbi, gre v konkretnem primeru za pritožbe, ki vsebujejo mnenja posameznikov o vedenju imenovane prosilke na delovnem mestu ter o njenem vedenju in ravnanju do sodelavcev in do strank tožeče stranke, ki meni, da je osebni podatek le tisti, ki se nanaša na posameznika oziroma preko katerega se lahko posameznik identificira, vendar hkrati meni, da posameznika ni mogoče identificirati preko njegovega vedenja in obnašanja na delovnem mestu. Dalje navaja, da je namen ZVOP-1 in razkritja lastnih osebnih podatkov povsem drugačen in ne ustreza namenu, ki bi ga v tem primeru lahko dosegla prosilka. V izpodbijani odločbi je po mnenju tožeče stranke izostala obrazložitev, zakaj pritožbe oziroma mnenja, ki bi jih tožeča stranka morala razkriti prosilki, predstavljajo oziroma vsebujejo lastne osebne podatke, glede katerih obstaja zakonska dolžnost razkritja, češ da naj bi bil edini osebni podatek, vsebovan v navedenih pritožbah le osebno ime in priimek prosilke ter osebno ime in priimek pošiljatelja in prejemnika. Hkrati meni, da za razkritje teh podatkov ne obstaja zakonska podlaga, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi niti ne obrazloži, kateri osebni podatki so vsebovani v dokumentih, ki jih mora tožeča stranka razkriti prosilki. Če bi sodišče izpodbijano odločbo potrdilo, bi to pomenilo, da vsak e-mail, vsak pogovor, katerega vsebina se nanaša na obnašanje poimensko določene osebe, predstavlja lastni osebni podatek, kar naj bi bilo absurdno. Nadalje meni, da v zadevnih dokumentih, ki bi jih morala razkriti prosilki, ne obstajajo osebni podatki, ki bi se nanašali na prosilko, zato naj bi tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, določbe ZVOP-1, saj naj prosilka na podlagi določb ZVOP-1 ne bi bila upravičena do seznanitve in vročitve fotokopij navedenih pritožb, nasprotna interpretacija določb ZVOP-1 pa bi pomenila nedopustno in nesorazmerno širjenje zakonskih določb in tudi namena ZVOP-1. 7. Nadalje v tožbi meni, da je izpodbijana odločba v nasprotju s 37. členom Ustave in da tožena stranka z njo krši ustavno pravico posameznikov do varstva tajnosti pisem in drugih občil, češ da nobena izmed v 37. členu Ustave predpisanih predpostavk v konkretnem primeru ni izpolnjena. Glede razkritja pritožb, za katere navaja, da so sodelavci prosilke utemeljeno pričakovali, da jih bo tožeča stranka kot delodajalec obravnavala zaupno in jih je tako tudi obravnavala, saj jih prosilki ni posredovala v vednost, meni, da bi to predstavljalo kršitev 37. člena Ustave, češ da gre za subjektivna mnenja, ki so jih posamezniki, nadrejeni prosilki oziroma tudi v imenu celotnega kolektiva posamezne enote, podali in so pri tem utemeljeno pričakovali zasebnost svojega pisanja. Če temu ne bi bilo tako, bi jih posredovali v vednost tudi prosilki, vendar tega niso naredili v pričakovanju zasebnosti svojega pisanja. Ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča ES (v nadaljevanju: SES) meni, da imajo zaposleni na delovnem mestu utemeljeno pričakovano zasebnost, kot izhaja iz izpostavljenih odločb SES v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu in Copland proti Združenemu kraljestvu, ki jo v nacionalnem pravnem redu dodatno varuje 37. člen Ustave. Zato tudi meni, da je v tem primeru potrebno presoditi, ali gre za privatno ali poslovno korespondenco oziroma komunikacijo glede na njeno vsebino v tem smislu, ali vsebina vključuje subjektivna mnenja in podajanje okoliščin, ali pa vsebina vključuje poslovno pomembno temo. Po oceni tožeče stranke opisovanje dela prosilke na delovnem mestu, njeno obnašanje in vedenje do sodelavcev in strank, ki je podana zelo subjektivno, vključno s subjektivnimi zaključki, ne predstavlja poslovne korespondence, pač pa zasebno naravo pisanja, ne glede na uporabo službenega dopisnega papirja, češ da so glede na način iz pisanja in izražanja pritožbe del zasebnosti njihovih pošiljateljev in so tako neločljivo povezane z vsebino, ki je ni mogoče razdeliti na osebno in poslovno. Meni, da gre ne glede na izvedeni test oziroma uporabo kriterijev v izpodbijani odločbi, za zasebno naravo pisanj, ki naj je prosilki ne bi bilo mogoče razkriti. Nasproten zaključek tožene stranke, da so pošiljatelji pritožb delovali v imenu in za račun tožeče stranke, pa označuje za napačen zaključek, saj po njenem mnenju niso delovali v imenu in za račun tožeče stranke, ampak so kot vodje posameznih organizacijskih enot dejansko delovali v svojem imenu ali v imenu celotnega kolektiva, kot je razvidno tudi iz podpisov pošiljateljev.

8. Kot napačen označuje tudi zaključek tožene stranke, da je pomembno, iz katere sfere so odpošiljatelji delovali, uporaba službenega papirja in žiga posamezne enote, pri čemer očita, da tožena stranka ne obrazloži, s kakšnim namenom je posamezen dokument nastal, s čimer je v tem delu onemogočen preizkus izpodbijane odločbe. Glede svojstva prejemnika posameznega dokumenta se tožeča stranka strinja, da sta prejemnici dokumentov ravnali v svojstvu predstavnika delodajalca, vendar po mnenju tožeče stranke tudi to svojstvo ne predstavlja zakonskega temelja za razkritje osebnih podatkov prejemnikov pritožb, torej zaposlenih pri tožeči stranki, oziroma ne predstavlja zakonske podlage za razkritje vsebine pritožb, češ da bi razkritje osebnega imena in priimka prejemnikov pritožb predstavljalo nesorazmeren poseg v pravice in zasebnost posameznikov, katerih osebne podatke bi tožena stranka prav tako morala spoštovati. Ob sklicevanju na 44., 45. in 46. člen ZDR opozarja, da je tožeča stranka kot delodajalka zavezana k spoštovanju varovanja zasebnosti vseh zaposlenih in dostojanstva pri delu. Toženi stranki očita zmotno uporabo 1. odstavka 46. člena ZDR s tem, da razkritje osebnega imena in priimka prejemnikov utemeljuje na podlagi 1. odstavka 46. člena ZDR, ker da razkritje osebnih podatkov prejemnikov pritožb ni relevantno in nima nobene povezave z uresničevanjem pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Z njeno utemeljitvijo v zvezi z delovnim razmerjem teh posameznikov in jih je tožeča stranka na podlagi 1. odstavka 46. člena ZVOP-1 dolžna razkriti kot osebne podatke delavcev, ki so v zvezi z delovnim razmerjem, se tožeča stranka ne strinja, češ da je materialno napačna in da je izpodbijana odločba nepopolna, češ da tožena stranka ne obrazloži povezave glede uresničevanja pravic in obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem, na podlagi katere bi tožeča stranka morala razkriti in posredovati osebne podatke na podlagi 46. člena ZDR. Ob sklicevanju na 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter izhajajoč iz ustavne izjeme pravice do razkritja osebnih podatkov tožena stranka meni, da so pravice ostalih posameznikov, na katere se nanašajo zahtevani podatki, glede na veliko verjetnost povračilnih ukrepov, močnejši od pravice prosilke. Četudi bi se zakrilo podatke o tem, kdo je napisal posamezno pritožbo, bi se iz vsebine dalo razbrati, kdo jo je napisal, zato je po njenem mnenju potrebno zavrniti razkritje navedenih pritožb v celoti, potrebno pa je tudi upoštevati, da je prosilka v času trajanja delovnega razmerja sodelavcem, ki so podali kakršnokoli kritiko oziroma pritožbo v zvezi z njenim delom, obnašanjem ali odnosom do sodelavcev na delovnem mestu, neprimerno in vztrajno grozila in jih ustrahovala, zaradi česar so se upravičeno čutili ogrožene. Zato meni, da mora tožeča stranka kot delodajalec v skladu s 46. členom ZDR varovati osebne podatke zaposlenih, k čemer jo zavezujeta tudi 44. in 45. člen ZDR v zvezi z varovanjem zasebnosti zaposlenih in dostojanstva pri delu. Glede na že izvršene grožnje prosilke izraža tožeča stranka skrb, da bi se dejanja prosilke do bivših sodelavcev v smislu maščevanja zaradi danih pritožb ponovila in da bi se lotila njihovega zasebnega življenja, kar je v svojih grožnjah večkrat napovedovala in za kar obstajajo dokazi. Ne glede na določila 30. in 31. člena ZVOP-1, na podlagi katerih ima posameznik pravico dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj osebno, tožeča stranka meni, da je v konkretnem primeru podana izjema iz 36. člena ZVOP-1 zaradi varstva pravic in svoboščin drugih. Prav slednji razlog iz 1. odstavka 36. člena ZVOP-1 je po mnenju tožeče stranke v celoti podan, ker gre v tem primeru za kršitev osebnih podatkov zaposlenih pri tožeči stranki, in sicer tako prejemnikov kot tudi pošiljateljev pritožb, poleg tega pa gre tudi za kršitev ustavne pravice do tajnosti pisem in drugih občil ter do kršitev zasebnosti zaposlenih pri tožeči stranki, ki se bojijo maščevanja prosilke, kar je po mnenju tožeče stranke glede na opisano ravnanje prosilke potrebno upoštevati.

9. Ob sklicevanju na stališča Sodišča ES v zadevi C-92/09 in C-93/09 tožeča stranka meni, da morajo biti odstopanja in omejitve varstva osebnih podatkov strogo omejena na tisto, kar je nujno in da obstajajo ukrepi, ki manj posegajo v temeljne pravice fizičnih oseb in so enako učinkoviti za uresničitev ciljev zadevnih predpisov v skladu z načelom sorazmernosti. Citirani odločbi sodišča ES po mnenju tožeče stranke posredno potrjujejo njeno stališče, da 1. odstavek 46. člena ZDR ne predstavlja podlage za razkritje osebnih imen pritožnikov in prejemnikov, ampak ti podatki predstavljajo varovane osebne podatke teh oseb. Opozarja tudi na stališče sodišča, ki je v podobnem dejanskem stanju, ko je obravnavalo razkritje elektronskih sporočil, odločilo, da se razkritje ne dovoli, prav zaradi pretiranega posega v zasebnost in tajnost pisem.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijani dopolnilni odločbi ter prereka vse navedbe tožeče stranke. Ob sklicevanju na določilo 1. in 2. odstavka 2. člena ZUS-1 ter 42. člena ZUP izpostavlja, da je bila na prvi stopnji tožeča stranka tista, ki je odločala o zahtevi posameznice, zato tožena stranka meni, da v postopku izdaje izpodbijanega akta ni mogla nastopati kot stranka postopka, ampak kot organ prve stopnje, ki v predmetnem postopku ne uveljavlja svojih pravic ampak mora odločiti o zahtevi posameznika in jo lahko zavrne v skladu s 36. členom ZVOP-1 v tam naštetih primerih. Po določbi 4. odstavka 17. člena ZUS-1 tožnik ne more biti organ, ki je odločal v končanem postopku, zato tožeča stranka v predmetnem postopku nima pravo-varstvene potrebe. Sodišču zato primarno predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbo v celoti zavrne; v primeru pa, če bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, pa oporeka priglašeni višini stroškov tožeče stranke, ker je višja od pavšalnega zneska v skladu z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/07). Sicer pa v celoti vztraja pri svoji obrazložitvi v izpodbijani odločbi ter glede sklicevanja tožeče stranke na odločbe SES v zadevah Halford proti Združenemu kraljestvu in Copland proti Združenemu kraljestvu opozarja, da je v konkretnem primeru dejansko stanje bistveno drugačno od dejanskega stanja v navedenih zadevah. Zato ju na konkreten primer ni mogoče aplicirati, saj je v obeh navedenih zadevah bil bistveni element prestrezanje komunikacije, za kar pa ne gre v konkretnem primeru, pač pa za poslovno komunikacijo in razkritje te poslovne komunikacije sodelavki, posameznici A.A., na katero se ta poslovna komunikacija primarno nanaša. Kot povsem neustrezno opisuje tudi sklicevanje tožeče stranke na odločbi SES v združeni zadevi C-92/09 in C-93/09, saj se v navedeni zadevi sodišče ES ni opredeljevalo do zasebnosti na delovnem mestu glede razmerja delavec delodajalec niti ni presojalo pravice posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Kar se tiče tožbenih navedb v zvezi z domnevno izrečenimi grožnjami s strani imenovane posameznice proti drugim zaposlenim pa poudarja enako, kot je že v izpodbijani odločbi, da ni pristojna za presojanje morebitnih kaznivih dejanj in nedopustnosti bodočih potencialnih posegov v osebnostne pravice posameznikov, pač pa je pristojna za odločanje o pritožbi posameznika, kadar mu upravljavec ne omogoči seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, kot tudi za inšpekcijski nadzor nad določbami zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov. Dodatno opozarja na Priporočilo št. R (89) 2 Sveta Evrope v zvezi z varstvom osebnih podatkov, ki se uporabljajo v zaposlovanju, z dne 18. 1. 1989 (dalje: Priporočilo), v katerem je Odbor ministrov Sveta Evrope zapisal, da se brez privolitve posameznika ne sme izvajati testov, analiz in podobnih postopkov, namenjenih vrednotenju značaja ali osebnosti tega posameznika, razen če zakon določa ustrezna pravna sredstva, podatki pa tudi ne smejo biti shranjeni na način, ki omogoča profiliranje ali označevanje posameznika brez njegove vednosti, zaposlenim pa mora biti na njihovo zahtevo omogočen dostop do vseh osebnih podatkov, s katerimi razpolaga delodajalec in se nanašajo nanj, v primeru pristranskih oziroma vrednostnih podatkov pa mora biti posamezniku na voljo pravno sredstvo, s katerim lahko delavec vrednostno sodbo izpodbija; dostop do podatkov se zaposlenemu lahko v primeru interne preiskave omeji, če bi seznanitev s podatki lahko ogrozila preiskavo, vendar le do zaključka preiskave.

11. Stranka z interesom, prosilka A.A., v odgovoru na tožbo vztraja, da je upravičena do seznanitve in vročitve fotokopij navedenih pritožb, ki vsebujejo njene osebne podatke, četudi tožeča stranka navaja, da gre za subjektivna mnenja posameznikov, ki so ji bili nadrejeni, oziroma, tudi v imenu celotnega kolektiva posamezne enote. Strinja se z zaključkom tožene stranke v izpodbijani dopolnilni odločbi, da so pošiljatelji pritožb delovali v imenu in za račun tožeče stranke. Zato meni, da njihove pravice ne morejo biti močnejše od njenih, kar zatrjuje tožeča stranka. V zvezi z njenimi navedbami glede obnašanja ali odnosa do sodelavcev na delovnem mestu, češ da naj bi jim vztrajno grozila in jih ustrahovala, zaradi česar naj bi se upravičeno čutili ogrožene, to opisuje kot nizkotne laži z namenom diskreditiranja, pri čemer gre za obrekovanje in žaljive obtožbe oziroma kazniva dejanja po določilih 170. in 171. člena KZ-1. Če bi prosilka res grozila zaposlenim in če ima tožeča stranka res dokaze, kot trdi, bi namreč morala takoj, še v času trajanja delovnega razmerja prosilke, ukrepati proti njej, saj gre za kaznivo dejanje, medtem ko je prosilka o navedenih domnevnih grožnjah izvedela šele po več kot 15 letih delovnega razmerja pri tožeči stranki, in sicer v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. I Pd 609/2011). Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne in ji s tem omogoči prejem fotokopij pritožb, ki vsebujejo osebne podatke vlagateljice, ker jih le tako lahko izpodbija s pravnimi sredstvi.

12. Tožeča stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 1. 3. 2012 in 8. 3. 2012 odgovarja na navedbe tožene stranke in stranke z interesom v njunih odgovorih na tožbo. Ob sklicevanju na 157. člen Ustave izrecno vztraja, da je aktivno legitimirana za vložitev tožbe in da je podan njen pravni interes za ta upravni spor. V celoti pa tudi vztraja pri svojih navedbah v tožbi, ker meni, da je v konkretni zadevi treba varovati tudi pravice drugih, to je pri tožeči stranki zaposlenih tretjih oseb, medtem ko je na strani prosilke potrebno presoditi, ali gre za morebitno zlorabo pravic in ob takšni ugotovitvi njeno zahtevo zavrniti. Dodatno izpostavlja, da vlagateljica zahteva seznanitev izključno z njenimi osebnimi podatki, ne pa razkritje osebnih podatkov drugih zaposlenih. Dodaja še, da glede groženj stranke z interesom drugim zaposlenim ne gre za to, da bi jih tožeča stranka izoblikovala samo zaradi delovnega spora z imenovano prosilko, ampak gre za resnične navedbe, saj izvirajo že iz leta 2001. V kolikor bi jih stranka z interesom potrebovala v delovnem sporu, bi jih v navedenem sporu tudi prejela s pomočjo sodišča, vendar jih v delovnem sporu ne zahteva, pač pa jih je zahtevala neposredno od tožeče stranke na podlagi ZVOP-1. K točki 1:

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka postopala pravilno, ko je z izpodbijano dopolnilno odločbo ob sklicevanju na določila 4. odstavka 251. člena ZUP, 30. člena ZVOP-1 in 3. alinee 1. odstavka 2. člena ZinfP odločila, da pritožbi (zaradi molka organa) delno ugodi in da je Javni zavod B. kot upravljavec dolžan prosilki A.A. posredovati fotokopije v izreku pod točko 1 naštetih dokumentov, medtem ko je z izrekom pod točko 2 odločila, da se v preostalem delu zahteva imenovane posameznice zavrne.

15. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka, med drugim, oprla na določbo 4. odstavka 251. člena ZUP, ki ureja odločanje upravnega organa v ponovljenem postopku, če organ prve stopnje o ponovnem odločanju ne sledi opozorilom o potrebni dopolnitvi postopka in ne ravna v skladu z odločbo organa druge stopnje; v takem primeru drugostopni organ ob ponovni obravnavi pritožbe sam reši zadevo, lahko pa, zaradi ekonomičnosti in hitrosti postopka, naloži organu prve stopnje, da v določenem roku opravi posamezna procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke. Sodišče se strinja s tožečo stranko, ki v tožbi med drugim uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, saj je to v obravnavanem primeru po presoji sodišča utemeljeno, zato je sodišče že iz tega razloga moralo tožbi ugoditi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. 16. Po presoji sodišča namreč tožena stranka z izrekom, ki ga je oblikovala v izpodbijani dopolnilni odločbi, razdeljenega v tri točke, kot je predhodno povzet, namreč ni zadostila določilom 6. odstavka 213. člena ZUP in 1. odstavka 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe obsegati tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, medtem ko iz izreka izpodbijane odločbe pod točko 2 izhaja, da se „v preostalem delu zahteva posameznice zavrne“, medtem ko iz 1. točke izreka izhaja, da se „pritožbi A.A. delno ugodi“. Tak izrek, kot ga je izoblikovala tožena stranka v izpodbijani odločbi, pa ni dovolj določen v smislu 6. odstavka 213. člena ZUP, po katerem mora biti izrek kratek in določen, saj iz navedenega izreka ne izhaja, v katerem delu se zahteva prosilke zavrne, kot tudi ne, kakšna je odločitev tožene stranke glede preostalega dela pritožbe, ki ji je z izrekom pod točko 1 le delno ugodeno. Ker postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen le izrek upravne odločbe, mora biti le-ta jasen, razumljiv in določen, v konkretni zadevi pa izrek izpodbijane dopolnilne odločbe ni takšen in kot tak ni v skladu s 6. odstavkom 213. člena ZUP, njena obrazložitev pa ni skladna z določilom 1. in 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, s čimer je storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar izpodbijana odločba ni zakonita. Tožeča stranka te kršitve sicer ni izrecno uveljavljala v tožbi, vendar pa skladno s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 sodišče pri presoji upravnega akta ni vezano (le) na tožbene razloge.

17. Sodišče je izpodbijano odločbo že zaradi omenjenih kršitev pravil postopka, ki so bistvene, saj so vplivale na pravilnost odločitve, odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati tako 4. odstavek 251. člena ZUP, kot tudi 213. in 214. člen v povezavi s odstavkom 254. člena ZUP, ki se nanašajo na izrek odločbe in njeno obrazložitev ter pri ponovnem odločanju paziti na to, da bo izrek upravnega akta v skladu z njeno obrazložitvijo ter da bo le-ta obsegala vse, kar mora v skladu z določili 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi omenjenih bistvenih kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo. V zvezi z navedbami tožene stranke glede odsotnosti aktivne legitimacije tožeče stranke kot upravljavca oziroma prvostopenjskega organa v smislu določil ZVOP-1, češ da ne more biti aktivno legitimirana stranka v postopku upravnega spora, pa sodišče takšne navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je v primerljivih zadevah sodišče že večkrat zavzelo stališče, da tožniku ni mogoče odreči aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora. V nasprotnem primeru, v kolikor bi sodišče sledilo stališču tožene stranke ob sklicevanju na 4. odstavek 17. člena ZUS-1, da tožeča stranka ne more biti stranka v upravnem sporu, namreč tožeča stranka kot upravljavec, ki je dolžan posredovati zahtevane podatke, ne bi imela dostopa do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva v skladu z določili 3. odstavka 10. člena ZInfP ter 23. in 25. člena Ustave. Tudi Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-303/08-09 z dne 11. 2. 2010 z utemeljitvijo, ki jo sodišče na tem mestu ne ponavlja, odločilo, da 4. odstavek 17. člena ZUS-1 in 3. odstavek 10. člena ZInfP nista v neskladju z Ustavo.

K točki 2:

18. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožečo stranko je v postopku zastopala odvetniška pisarna, zadeva pa je bila rešena na seji, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku je sodišče priznalo še 20% DDV v skladu s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008. Sodišče je v 2. točki izreka torej odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP), skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača tožena stranka, ki je izdala izpodbijani upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan (5. odstavek 17. člena ZUS-1).