Jedro

Ko sodišče odloča o povrnitvi stroškov postopka, upošteva pri odmeri višine teh stroškov za izračun takse vrednost točke na dan izdaje sklepa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških, vsebovan v izpodbijani sodbi, tako spremeni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 16.690,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1999 dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem toda nespremenjenem delu - v zavrnilnem delu odločitve o glavni stvari. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena Zavarovalnica Tilia dolžna plačati tožnici 320.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo tožnici zaradi prometne nesreče dne 2.8.1996. Toženi zavarovalnici je tudi naložilo, da mora povrniti tožnici 15.970,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Glede na posamezne odškodninske oblike je prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 100.000,00 SIT odškodnine namesto zahtevanega zneska 600.000,00 SIT, za strah zahtevani znesek 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti pa je prisodilo tožnici namesto zahtevanega zneska 500.000,00 SIT odškodnino v znesku 200.000,00 SIT oziroma skupaj 400.000,00 SIT in upoštevaje 20 % soprispevek tožnice k nastali škodi, glede na to da ni bila privezana z varnostnim pasom, torej odškodnino v skupnem znesku 320.000,00 SIT. Tožnica se je zoper zavrnilni del sodbe in zoper izrek o pravdnih stroških pravočasno pritožila, uveljavljajoč pritožbena razloga iz 1. in 3. tč. prvega odst. 353. čl. ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožnici prisodi celotni vtoževani znesek, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške. Tožnica poudarja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre tožnici iz naslova fizičnih bolečin le odškodnina v znesku 100.000,00 SIT, kar je posledica nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče ni upoštevalo izvedenčevega mnenja, da so bolečine tudi trajna posledica in za fizične bolečine kot trajno posledico ni mogoče priznati odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenskih sposobnosti, ampak je to popolnoma druga odškodninska postavka. Sodišče tudi ni upoštevalo mnenja izvedenca, da je tožnica trpela celo vrsto nelagodnosti, ki jih je izvedenec v svojem mnenju opisal. Če bi sodišče upoštevalo določbo 200. čl. ZOR bi tožnici vsekakor moralo priznati višjo odškodnino za prestane fizične bolečine in nelagodnosti v času zdravljenja in kot trajne posledice. Isti pritožbeni razlog uveljavlja tožnica tudi glede postavke duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenskih sposobnosti. Za vse duševne bolečine, ki jih tožnica trpi, ker je trajno prizadeta pri svojih življenskih aktivnostih, ni mogoče priznati le simbolične odškodnine, ampak je na mestu odškodnina, kot jo je tožnica zahtevala s tožbo. Sodišče bi torej moralo ugoditi tožbenemu zahtevku kot je bil postavljen v tožbi. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica uveljavlja le zaradi izreka o pravdnih stroških. Opozarja, da je bila tožba potrebna, ker tožena stranka pred tožbo tožnici ni ničesar plačala in že zato, ker je tožnica uspela po temelju, bi moralo sodišče priznati najmanj 50 % stroškov zastopanja in sodnih taks ter vse stroške, ki jih je tožnica imela z izvedencem medicinske stroke, saj je bilo to izvedensko delo po odredbi sodišča nujno potrebno. Razen tega sodišče tudi ni obrazložilo dejstva, zakaj ni priznalo stroškov za dve pripravljalni vlogi, niti zakaj ni pri odmeri plačanih taks upoštevalo določila 6. odst. 7. čl. Zakona o sodnih taksah in je priznalo kot takso za tožbo le znesek 9.600,00 SIT namesto 12.000,00 SIT. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, delno utemeljena pa je proti odločitvi o pravdnih stroških. Neutemeljeno očita tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti pravično denarno odškodnino, torej odškodnino, odmerjeno v skladu z določbo 2. odst. 200. čl. ZOR. Glede na tožničine poškodbe, nastale v prometni nesreči - udarnino leve podlahti s podkožnim izlivom krvi in odrgnino čela in levega kolena ter intenzivnost in trajanje telesnih bolečin tudi upoštevaje, da bo tožnica v bodoče občasno trpela telesne bolečine (200. in 203. čl. ZOR), ter upoštevaje vse nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, kot je vse to sodišče prve stopnje ugotovilo na osnovi izvedenskega mnenja izvedenca prof. dr. A.B., ni mogoče prisoditi tožnici višje odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnica je izvedencu opisala nesrečo in mu tudi povedala o svojih bolečinah, vendar izvedenec kot strokovnjak ni ocenil, da bi tožnica utrpela tudi take udarce v druge dele telesa, ki bi terjali prisojo odškodnine in da bi torej trpela še kakšne druge telesne bolečine razen tistih, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja. Vse nelagodnosti v zvezi z zdravljenjem pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine tudi pravilno in v zadostni meri upoštevalo. Tožnica do višje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem torej ni upravičena. Enak zaključek velja tudi za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Izvedenec je ocenil pri tožnici dva do tri procentno trajno izgubo delovne sposobnosti, ki se kaže pri gospodinjskih delih, kjer tožnica ni zmožna prenašati oziroma dvigovati bremen nad 5 do 10 kg, pa tudi pri ročnih delih, ko ji leva roka občasno otrpne. Oškodovankina zmožnost za delo je torej nekoliko zmanjšana pri dvigovanju bremen in pri delu z vrtnim orodjem. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za duševne bolečine, ki jih tožnica trpi zaradi ugotovljenega zmanjšanja splošnih življenskih aktivnosti višja odškodnina od zneska 200.000,00 SIT ni upravičena in nikakor ni mogoče pritrditi stališču tožnice v pritožbi, da predstavlja prisojena odškodnina le simbolično odškodnino. Treba je namreč upoštevati intenzivnost in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrfalnimi škodami ter odškodninami zanje, in s primerjavo z odškodninami za enako škodo. Upoštevaje navedeno tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti tožnice predstavlja pravično denarno odškodnino in je prisojena v skladu z določbo 2. odst. 200. čl. ZOR. Neutemeljeno je tudi stališče tožnice v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožnici najmanj 50 % njenih pravdnih stroškov za zastopanje in sodne takse in vse stroške za izvedenca medicinske stroke. Nobeni stroški niso nastali v zvezi z dokazovanjem temelja odškodninske odgovornosti, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priznala tožbeni zahtevek po temelju z upoštevanjem 20 % tožničinega prispevka k nastali škodi. Ves dokazni postopek je torej tekel zaradi dokazovanja utemeljenosti postavljenega tožničinega zahtevka po višini. Po višini pa je tožnica uspela maksimalno 30 %. Zato je sodišče prve stopnje o temelju za odločitev o pravdnih stroških pravilno odločilo, kajti tudi za stroške izvedenca medicinske stroke tožnici glede na njen uspeh po višini ni mogoče priznati vseh stroškov. Pritrditi pa je treba pritožbenim navedbam tožnice, da sodišče ni obrazložilo dejstva, zakaj ni priznalo stroškov za dve pripravljalni vlogi. Vendar, čeprav tega dejstva ni obrazložilo, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče namreč pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odst. 155. čl. ZPP/77). Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da oba pripravljalna spisa za pravdo nista bila potrebna, zato tudi stroške zanju utemeljeno ni priznalo. Utemeljeno pa tožnica opozarja v pritožbi, da sodišče pri odmeri plačane takse za tožbo ni upoštevalo določbe 6. odst. 7. čl. Zakona o sodnih taksah. Ko sodišče odloča o povrnitvi stroškov postopka, mora pri odmeri višine teh stroškov za izračun takse upoštevati vrednost točke na dan izdaje sklepa. Na dan izdaje sklepa o stroških pa je znašala vrednost točke 15,00 SIT, kar pomeni, da bi moralo sodišče priznati kot takso za tožbo znesek 12.000,00 SIT ne pa le znesek 9.600,00 SIT. Upoštevaje, da je tožnica upravičena le do povrnitve 30 % njenih pravdnih stroškov je torej sodišče prve stopnje priznalo tožnici 720,00 SIT pravdnih stroškov premalo. Zato je pritožbeno sodišče sklep o stroških temu ustrezno spremenilo. Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče pa v postopku in v sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora, glede na določbo 2. odst. 365. čl. ZPP/77, ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo glede odločitve o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. čl. ZPP/77) in delno ugodilo pritožbi le glede odločitve o pravdnih stroških, kot je bilo zgoraj obrazloženo (3. tč. 380. čl. ZPP/77). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77. Tožnica s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, zato je dolžna trpeti sama svoje stroške pritožbenega postopka. Določbe ZPP/77 so uporabljene v tej sodbi, v skladu z določbo 1. odst. 498. čl. ZPP/99.