Jedro

Besedilo, da nekdo izterja več kot je kdo dolžan plačati je treba razlagati tako, da obsega tudi primere, v katerih oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je jezikovno razlago besedila da nekdo izterja več, kot je dolžan plačati, v okviru slovenskega jezika mogoče razlagati le na način, da je nekdo izterjal več, kot je bil drugi dolžan plačati in to tako v primeru, ko mu je drugi dolgoval določeni znesek, ki je manjši od (iz)terjanega, kot tudi v primeru, ko mu drugi ni dolgoval ničesar, je razumna. Prepričljivo je stališče, da je besedo več v normativnem besedilu treba razlagati tako, da velja takrat ko primerjamo različne vrednosti kot tudi v primeru, ko vrednost, ki je večja od nič primerjamo z nič. Takšna razlaga jezikovnega okvira zakonskega besedila v ničemer ne prebija. Logično je razlaga, da je vsak izterjan znesek, ne glede na to kolikšen je, vedno večji od nič, pri čemer pa je na podlagi argumenta a minore ad maius razumno sklepanje, da če je inkriminiran položaj, v katerem storilec od oškodovanca izterja več, kot pa slednji dolguje, da je še toliko bolj logično, da je inkriminiran tudi položaj, v katerem oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Drži tudi, da je bila volja zakonodajalca ob inkriminaciji zlorabe izvršbe prav v zaščiti oškodovancev, takšne zaščite pa seveda ne potrebujejo samo dejanski dolžniki v primerih, ko upnik od njih namerno izterja več, kot pa so dolžni, temveč tudi oškodovanci, ki sploh niso ničesar dolžni, pa upnik od njih vseeno izterja neko vsoto. Glede na objekt kazensko pravnega varstva je zato razumno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je ena od izvršitvenih oblik storitve tega kaznivega dejanja podana tudi takrat, ko storilec vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa se pri tem zaveda, da terjatev ne obstoji, oziroma da ne obstoji ustrezna verodostojna listina.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 24869/2012 z dne 29. 3. 2016 obsojenega D. V. spoznalo za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. in prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovance N. D., A. Z., M: Z., A. S. in N. S. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 24869/2012 z dne 17. 11. 2016 pritožbo zagovornikov obsojenega D. V. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v znesku 408,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper to pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo, zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Navajajo tudi, da je inkriminiranje poskusa kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 216. člena KZ-1 v neskladju z 2. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki prepoveduje prekomerne (še posebej kazenske) posege države v posameznikove pravice v primerih, ko to ni neizogibno potrebno. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeni sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi.

4. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, kolikor pa obramba zatrjuje nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njenimi razlogi, pa se te navedbe v celoti nanašajo na uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Obsojeni D. V. in njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili.

B.

6. V zahtevi obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti je ključnega pomena trditev, da dejanje, ki ga je storil obsojenec ni kaznivo dejanje in da je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zakonsko besedilo prvega odstavka 216. člena KZ-1 je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi razlagalo tako, da se nanaša tudi na tiste primere, ko „dolžnik“ ne dolguje „upniku“ ničesar, pa slednji sproži izvršbo in skuša v njej izterjati določen znesek. Vložniki ocenjujejo, da je argumentacija, po kateri zakonska določba 216. člena KZ-1 sankcionira tudi tistega „upnika“, ki sploh nima nobene terjatve pa vendar izterja določen znesek, v nasprotju s povsem jasno in nedvoumno opredelitvijo zakonskih znakov kaznivega dejanja. Sodišče je z utemeljitvijo svoje odločitve dejansko spremenilo jasno zakonsko določbo v nejasno, nedopustno razširilo obseg inkriminiranih ravnanj tako, da je zakonsko določbo prilagodilo dejanskemu stanju oziroma konkretnemu ravnanju obsojenca in ne morebiti obratno. Takšno ravnanje sodišča je v nasprotju z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave, ki se izraža tudi v načelu določnosti (lex certa), ki pomenita varovalko, ki preprečuje samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki naj bi bili v naprej točno opredeljeni.

7. Kaznivo dejanja po prvem odstavku 216. člena KZ-1 stori, kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga, po tretjem odstavku iste zakonske določbe pa je poskus kazniv.

8. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, ki mu je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, da razlagalne metode (jezikovna, logična, zgodovinska in teleološka) vodijo do enakega zaključka. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča je v pravnomočni sodbi sprejeto pravno stališče zakonito. Besedilo, da nekdo izterja več kot je kdo dolžan plačati je treba razlagati tako, da obsega tudi primere, v katerih oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je jezikovno razlago besedila da nekdo izterja več, kot je dolžan plačati, v okviru slovenskega jezika mogoče razlagati le na način, da je nekdo izterjal več, kot je bil drugi dolžan plačati in to tako v primeru, ko mu je drugi dolgoval določeni znesek, ki je manjši od (iz)terjanega, kot tudi v primeru, ko mu drugi ni dolgoval ničesar, je razumna. Prepričljivo je stališče, da je besedo več v normativnem besedilu treba razlagati tako, da velja takrat ko primerjamo različne vrednosti kot tudi v primeru, ko vrednost, ki je večja od nič primerjamo z nič. Takšna razlaga jezikovnega okvira zakonskega besedila v ničemer ne prebija. Logično je razlaga, da je vsak izterjan znesek, ne glede na to kolikšen je, vedno večji od nič, pri čemer pa je na podlagi argumenta a minore ad maius razumno sklepanje, da če je inkriminiran položaj, v katerem storilec od oškodovanca izterja več, kot pa slednji dolguje, da je še toliko bolj logično, da je inkriminiran tudi položaj, v katerem oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Drži tudi, da je bila volja zakonodajalca ob inkriminaciji zlorabe izvršbe prav v zaščiti oškodovancev, takšne zaščite pa seveda ne potrebujejo samo dejanski dolžniki v primerih, ko upnik od njih namerno izterja več, kot pa so dolžni, temveč tudi oškodovanci, ki sploh niso ničesar dolžni, pa upnik od njih vseeno izterja neko vsoto. Reševanja komajda obvladljivih problemov izvršbe, z izrazitimi entropičnimi učinki v pravnem prometu, se je zakonodajalec lotil tudi tako, da je uvedel postopek elektronske izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je zagotavljal poenostavljeno in hitro sodno varstvo za terjatve, ki naj ne bi bile sporne (njihov temelj naj bi bil ugotovljen v verodostojni listini). Na ta način se je želel izogniti nepotrebnim obravnavam v pravdnem postopku ter pospešiti izvršilne postopke, hkrati pa zmanjšati stroške upnikov in sodišč. Ta poenostavljeni izvršilni postopek je bil namenjen samo upnikom, ki razpolagajo z verodostojno listino, ne pa vsem upnikom, ki imajo terjatev do dolžnika. V začetku leta 2008 je tako na Okrajnem sodišču v Ljubljani kot izključno pristojnem sodišču začel z delovanjem Centralni oddelek za verodostojno listino. Zakonodajalec je moral zagotoviti učinkovito, tudi kazensko pravno varstvo oškodovancem, tudi v primerih, ko bi prišlo do zlorab pravic v tako poenostavljenem postopku izvršbe. Če tega zakonodajalec ne bi ustrezno sankcioniral, bi bil tak učinkovit način odločanja v izvršilnih postopkih zaradi predvidljivih zlorab izvršilnega postopka že v kali obsojen na neuspeh. Glede na objekt kazensko pravnega varstva je zato razumno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je ena od izvršitvenih oblik storitve tega kaznivega dejanja podana tudi takrat, ko storilec vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa se pri tem zaveda, da terjatev ne obstoji, oziroma da ne obstoji ustrezna verodostojna listina.

9. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da je mogoče na podlagi 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) dovoliti izvršbo za izterjave denarne terjatve tudi na podlagi verodostojne listine, ki jih zakon lahko tudi taksativno našteva. Za presojo ali določena listina predstavlja katero izmed zakonsko predvidenih verodostojnih listin, ne zadostuje samo njeno poimenovanje, temveč mora imeti tudi vsebino, ki jo nakazuje naslov. Sodišče prve stopnje je tudi izpostavilo, da domnevni oškodovanec ne more enostransko odločiti, ali ima odškodninsko terjatev do domnevnega povzročitelja škode in kolikšna ta terjatev je, saj to ni v skladu z osnovnim načelom civilnega prava, da ena oseba ne more enostransko zavezujoče odločati o dolžnostih druge osebe. Iz navedenega je razvidno, da je obsojenec vložil predlog za izvršbo na podlagi listin, ki jih je sam sicer poimenoval za verodostojne, čeprav je vedel, da to niso bile. Glede na to, da predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v začetni fazi ni treba predložiti listin, pač pa za izdajo sklepov o izvršbi zadošča že upnikova trditev, sodišče v takem primeru sledi predlogu in izda sklep o izvršbi. Če oškodovanci sklepu o izvršbi ne bi ugovarjali, bi ta postal pravnomočen, s tem pa tudi izvršilni naslov, ki bi mu sledila izvršba. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da se je obsojeni zavedal posebnosti postopka elektronske izvršbe, v katerem izvršilno sodišče glede obstoja in upravičenosti zatrjevane verodostojne listine, v prvi fazi postopka sploh nima možnosti in pooblastila preverjati resničnosti upnikovih navedb. Pojasnilo je tudi, da zato ni šlo za napačno izbiro pravnega sredstva, ampak je obsojenec zavestno in hote vložil predloge za izvršbo, v katerih je brez kakršnekoli zakonske osnove navedel, da mu oškodovanci na podlagi zahtevkov, ki jih je sam neupravičeno označil kot verodostojne listine, dolgujejo v izreku sodbe navedene zneske, pri tem pa vedel, da zatrjevani odškodninski „zahtevki“ niso izkazovali obstoja kakršnegakoli dolga, ampak so pomenili le neko, iz domnevnega škodnega dogodka izvirajočo potencialno terjatev. Takšna razlaga v izpodbijani pravnomočni sodbi je razumna in jo zato Vrhovno sodišče v celoti sprejema.

10. Vložniki tudi navajajo, da je inkriminiranje poskusa kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 216. člena KZ-1 v neskladju z 2. členom Ustave. Takšno stališče pa je s prepričljivimi argumenti zavrnilo sodišče prve stopnje (točka 10 sodbe), temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, podprta s prepričljivimi argumenti, zato ni podlage za morebitno prekinitev postopka in na podlagi 156. člena Ustave vložitev zahteve za presojo skladnosti te določbe z Ustavo.

11. Obsojenčevi zagovorniki bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbami, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe izrecno govori o tem, da oškodovanci obsojencu niso dolgovali zneskov, v zvezi s katerimi so bili vloženi predlogi za izvršbo, iz obrazložitve pa da jasno izhaja, da sodišče teh dejstev (obstoja in višine dolga) sploh ni ugotavljalo. Celotna vsebine obrazložitve v pravnomočni sodbi temelji na listinskih dokazih in izpovedbah oškodovancev ter razlage prvega v zvezi s tretjim odstavkom 216. člena KZ-1, ki jo je sodišče uporabilo v konkretnem primeru in pri tem izhajalo, da se ta določba nanaša tudi na tiste primere, ko „upnik“ do oškodovancev, ki mu sploh niso ničesar dolžni, vseeno terja, v obravnavani zadevi pa poskuša izterjati neko vsoto. Zahteva v tem delu zaide tudi s seboj v nasprotje, saj s tako argumentacijo, negira svojo temeljno tezo, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, ker ne sodi v področje, ki ga inkriminira prvi odstavek 216. člena ZKP.

12. Vložnikom tudi ni mogoče pritrditi, ko navajajo, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 371. člena, s tem, da je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič D. C., M. M., M. Z. in L. Z. in direktorice Upravnega sodišča RS v zvezi z navedbami priče F. M. da naj bi jim grozil s prijavami na komisijo za preprečevanje korupcije, za postavitev izvedenca grafološke stroke v zvezi z vprašanjem, ali je Z. S. podpisala ugovor zoper sklep o izvršbi, za postavitev izvedenca ekonomske stroke v zvezi z ugotavljanjem škode, ki je nastala družbi D., d. o. o. zaradi vloženih pritožb zoper gradbeno dovoljenje in postavitev izvedenca gradbene stroke v zvezi z ugotavljanjem, česa ni bilo mogoče realizirati zaradi zapletov pri izdaji in pravnomočnosti gradbenega dovoljenja zaradi ravnanja dolžnikov ter zaradi ugotovitve škode, ki je nastala družbi D., d. o. o. zaradi vloženih pritožb oškodovancev v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Vložniki poudarjajo, da gre za dokaze, ki so nedvomno pravno relevantni z vidika ugotavljanja obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 216. člena KZ-1, saj je šele na podlagi ugotovitve obstoja in višine dolga oškodovancev do obsojenca mogoče sprejeti sklep, ali je ta v izvršbi protipravno poskušal izterjati več, kot naj bi mu bili dolžni plačati. S tem je po videnju vložnikov sodišče kršilo tudi pravno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave. Na te očitke je odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 14 sodbe) in pojasnilo, da bi bilo mogoče navedene okoliščine kvečjemu ugotavljati v primeru vložene odškodninske tožbe v civilni pravdi. Za presojo kazenskega očitka poskusa zlorabe izvršbe, ki je v tem postopku naslovljen na obsojenca, pa glede na to, da je predlagal izvršbo na podlagi listin, ki jih je sam opredelil kot verodostojne, pa to niso bile, in zoper osebe, ki mu niso dolgovale ničesar, predlagani dokazi niso relevantni. Sodišči sta zato utemeljeno ocenili, da obramba ni izkazala materialnopravne relevantnosti navedenih dokaznih predlogov. Z vidika zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe je ključnega pomena, da predlagani dokazi v ničemer ne vplivajo na pravilnost ugotovitve, da je obsojenec predloge za izvršbo vložil, vedoč, za za to ni imel relevantne podlage.

C.

13. Kršitve kazenskega zakona in Ustave, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenega D. V. niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Glede na to, da obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena v zvezi z prvim odstavkom 95. člena ZKP ob upoštevanju tarifnih številk 7112, 71113 in 7152, ob upoštevanju obsojenčevih gmotnih razmer, mu je naložilo v plačilo sodno takso v znesku 400,00 EUR, kot strošek, nastal v postopka odločanja s tem izrednim pravnim sredstvom.