Jedro

Minister, pristojen za zdravje, je pri svoji odločitvi vezan na strokovno mnenje komisije, vendar pa ga mora kot upravni organ preveriti v skladu z 2. alineo prvega odstavka 22.č člena ZNB in obrazložiti razloge za neopustitev cepljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje št. 181-290/2013-9 z dne 17. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju tožena stranka) odločilo, da se pri mld. A.A., ne opusti cepljenja proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju s cepivom Adacel ali cepivom Boostrix (1. alinea 1. točke izreka) in da se ne opusti cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali cepivom MMRVaxpro (2. alinea 1. točke izreka) ter da se cepljenje proti okužbam s hepatitisom B s cepivom HBvarxpro ali cepivom Engerix 10, odloži za tri leta (3. alinea 1. točke izreka). Ugotovilo je, da je v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je dr. B.B., iz Zdravstvenega doma Koper, v skladu z 22.a členom Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) vložila predlog za opustitev cepljenja otroka A.A. V predlogu za opustitev cepljenja je med drugim, kot strokovno utemeljitev in obrazložitev opustitve cepljenja, navedla, da starši deklice ne pristajajo več na cepljenje, saj dekličino bolezen povezujejo s cepljenjem in navajajo bojazen, da bi se po cepljenju utegnila bolezen ponovno pojaviti. Predlagateljica meni, da bi lahko deklica opravila vsa cepljenja po programu glede na njeno starost, saj težav nima več.

V nadaljevanju je minister za zdravje na podlagi določb ZNB imenoval komisijo za cepljenje (v nadaljevanju Komisija), ki je proučila predlog in v skladu s prvim odstavkom 22. c člena ZNB ocenila, da za izdajo mnenja dodatni zdravstveni pregledi niso potrebni, prav tako v obravnavani zadevi ni potrebna dodatna zdravstvena dokumentacija. Iz priložene zdravstvene dokumentacije je ugotovila, da je bila 11,5 letna stara deklica do sedaj enkrat cepljena proti BCG in štirikrat proti DTB, Hib in otroški paralizi ter enkrat proti MMR ter da je bila v starosti 15 mesecev zdravljena zaradi juvenilnega idiopatskega artritisa ter je ANA-poz. Po proučitvi zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja, ki so taksativno navedeni v drugem odstavku 22.a člen ZNB, je zaključila, da neposredne povezave med zdravstvenim stanjem deklice in razlogi za opustitev cepljenja iz drugega odstavka 22.a člena ZNB za cepljenje proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom Adacel in cepivom Boostrix in ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali cepivom MMRVaxpro ni, glede na prisotnost ANA protitelesc, pa se cepljenje proti hepatitisu B odloži za 3 leta. Ugovor zakonitih zastopnikov s predloženimi novimi dokazi, na mnenje komisije, tožena stranka ni upoštevala, saj je prispel po izteku danega roka, zato je tožena stranka, upoštevajoč strokovno mnenje Komisije po preverbi skladnosti in zakonitosti mnenja, odločila kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da so se po postavljeni diagnozi in hospitalizaciji v Pediatrični kliniki Ljubljana vrstili številni zapleti in konstantno slabšanje zdravstvenega stanja deklice, zato sta se njena starša odločila poiskati drugo mnenje v tujini in sicer v raziskovalnem inštitutu pediatrične klinike Burlo Garofolo v Trstu, katero je deklica pričela obiskovati leta 2003. Ne drži, da od leta 2004 ni imela nikakršnih težav, saj je njeno zdravljenje potekalo nadaljnjih pet let, kar je razvidno iz priloženih izvidov, v letu 2006 pa se je njeno zdravstveno stanje ponovno izjemno poslabšalo, zato je bila spremenjena terapija z uvedbo Metatraxata in Medrola (od 20. 2. 2006 dalje). To terapijo je deklica koristila do konca leta 2007, ko je z njo prenehala, predvsem zato, ker so bili ugotovljeni glavni razlogi njenih izbruhov bolezni, to pa so bila ravno cepiva, saj je bila deklica redno cepljena in njenih težav na začetku nihče ni pripisoval cepivom. Najhujše pa je bilo zadnje cepljenje, po katerem se je stanje deklice tako močno poslabšalo, da je žarišče revme izbruhnilo na štirih sklepih in da je kasneje ravno zaradi tega bila prisiljena jemati že opisano izredno agresivno terapijo Metatraxata in Medrola. Glede na navedeno sta izpolnjena najmanj dva razloga za opustitev cepljenja in sicer alergija na sestavine cepiva in resen nezaželeni učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva, kar oboje izhaja iz priložene medicinske dokumentacije. Posledično je tožena stranka napačno uporabila določbe drugega odstavka 22.a člena ZNB, kar je nedopustno, nesprejemljivo in nezakonito. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ji povrne stroške postopke.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni obravnavala ugovora zakonitih zastopnikov mld. A.A. s priloženo dodatno dokumentacijo tujega zdravstvenega zavoda o zdravljenju deklice, ki jo je tožena stranka prejela 12. 2. 2014, to je več kot mesec dni pred izdajo izpodbijane odločbe.

Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da jo je tožena stranka v skladu z načelom zaslišanja strank iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvala, da se izreče o mnenju Komisije za cepljenje in ji na podlagi drugega odstavka 99. člena ZUP določila rok. Tožeča stranka je sicer svoje pripombe z dokazi posredovala po izteku roka, vendar je v uvodu pripomb navedla razloge, zaradi katerih je zamudila dani rok. Po mnenju sodišča, bi morala tožena stranka, glede na to, da je od prejetja pripomb tožeče stranke do izdaje izpodbijane odločbe preteklo več kot mesec dni, na pripombe odgovoriti.

V zvezi s samo odločitvijo pa še dodaja: Minister, pristojen za zdravje, je pri svoji odločitvi vezan na strokovno mnenje Komisije, vendar pa ga mora kot upravni organ preveriti v skladu z 2. alineo prvega odstavka 22.č člena ZNB in obrazložiti razloge za neopustitev cepljenja. Mnenje Komisije ima naravo izvedeniškega mnenja in mora vsebinsko zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Ips 326/2009). Komisija mora obširno, natančno in celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja. V obravnavanem primeru je Komisija v svojem strokovnem mnenju glede cepljenja otroka navedla zgolj, da v priloženi dokumentaciji ni našla razlogov za opustitev cepljenja. V svojem mnenju je na kratko povzela navedbe tožeče stranke o razlogih, zaradi katerih predlagajo opustitev cepljenja, vendar se do njih ni opredelila. O ugovorih tožeče stranke pa se v izpodbijani odločbi tudi ni vsebinsko opredelila tožena stranka, saj izpodbijana odločba ne navaja strokovnih in drugih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče presoditi, da predlagana opustitev cepljenja ni utemeljena, to pa ravno tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Zaradi navedenih kršitev postopka je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, pomanjkljivo obrazložena odločba pa tožeči stranki tudi ne omogoča uresničitve pravice do pravnega sredstva, ki je lahko učinkovito le, če upravni organ dokaze in navajanja stranke konkretno presodi. S tem pa so bile kršene določbe 214. člena ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravni akt izdal v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II. izreka: Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbija akt, je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno pravno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavanem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 229. člena Obligacijskega zakonika, OZ).