Jedro

OZ izrecno ne omejuje sklepanja posredniških pogodb na določen krog oseb, je pa iz določila glede skrbnosti posrednika možno zaključiti, da posrednik dejavnost posredovanja opravlja poklicno. Od osebe, ki se s posredništvom ne ukvarja poklicno in se kot taka tudi ne predstavlja v stikih s strankami, ni mogoče zahtevati in pričakovati ravnanja, ki ustreza standardu dobrega gospodarstvenika, niti ni mogoče nanjo na tej podlagi prevaliti odgovornosti za škodo, ki je morebiti nastala zaradi opustitve določenih ravnanj, ki sicer pritičejo dobremu gospodarstveniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I. izreka).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval, da mu prvi toženec plača 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2004 dalje do plačila (točka I. izreka). S sklepom je postopek v delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da je prvi toženec A. M. solastnik nepremičnine parcelna številka 1427/2 k.o. L. do ½ ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi umika tožbe ustavilo (točka II. izreka). Glede stroškov, ki so nastali pravdnim strankam, je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 1.690,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po izdaji odločbe dalje.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da ima delovanje toženca in U. B. vse znake standardnih prijemov goljufov, česar pa zaradi pomanjkanja dokazov pritožnik ne more dokazati. Sam je že v tožbi trdil, da ni bilo nobene finančne naložbe, nikoli ni obstajala nobena S. E. v. K., pa tudi če bi obstajala, od nje ne bi bilo mogoče doseči izpolnitve. Pritožnik je toženca pozval, da obstoj sklada in druga dejstva dokaže, vendar tega toženec ni storil, pritožnik pa tega ne more, saj gre za negativno dejstvo. Opozarja na izpovedbo priče B. v zadevi II P 3322/2010, ki je izpovedala, da S. ni, ker ni imela nobene funkcije v tem poslu. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bila edina vloga toženca pri celotni zadevi, da je pritožniku posredoval telefonsko številko oziroma ga spravil v stik s tretjim, vse ostalo pa je potem naredil pritožnik sam. Prav tako je napačno sklepanje, da nikjer ni bilo govora o kakšni proviziji in da je bil vlagatelj v te posle tudi toženec ter da se je pritožnik odločil vložiti v sklad zaradi tega, ker je pričakoval velik dobiček. Bistvo celotne pravde je v posredovanju toženca, ki bi dobil provizijo kvečjemu od B. ali druge osebe, po naročilu katere se je trudil pritožnika spraviti v posel. Obstoj posredništva se izkazuje že s pridobitvijo pravice do provizije in ne šele z dejanskim prejemom provizije. Tudi priča B. je povedal, da je imel toženec v konkretnem poslu posredniško vlogo. Pritožnik izraža dvom v to, da bi toženec tudi sam vložil sredstva. Tega ni z ničemer dokazal, pogodba že na prvi pogled ni enaka pritožnikovi (osebni podatki so napisani z roko, pogodbeni pogoji in načini izplačila niso enaki), kar kaže, da gre za fiktivno pogodbo. Toženec bi moral na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da ni kriv za nastanek škode, česar pa ni storil. Sodišče bi bilo na podlagi pravil o materialno procesnem vodstvu dolžno ključna vprašanja te pravde razčistiti in pozvati pritožnika, da se glede njih izjasni. Ker je to opustilo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, pri čemer pritožnik opozarja na odločbe Ustavnega sodišča Up 108/04, Up 312/03 in Up 794/05. Toženec je v vlogi z dne 8.12.2009 podal triditve o poslu preko družbe M., pritožnik pa je s svojo vlogo odgovoril na te navedbe in z njimi zato ne more biti prekludiran. Sodišče prve stopnje bi jih bilo dolžno upoštevati. Prav ti posli še dodatno nakazujejo na vlogo toženca kot posrednika. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do stavka v pripravljalni vlogi z dne 8.12.2009, kjer je toženec zapisal: „Nadaljevanja jaz ne bi pisal, ker navedbe za izgubo ali okvaro izgledajo negativne in prirejene“. Ta stavek kaže, da so toženčeve navedbe in dokazi izmišljeni, po mnenju pritožnika pa je ta stavek bistven za uspeh v pravdi. Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno. Dejansko stanje, kot ga ugotavlja prvostopenjsko sodišče je sicer možno, vendar pa je bolj verjetno tisto, kar navaja pritožnik. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

Pritožba očitka o bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne konkretizira. Ker na kršitev po 15. točki pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, takšen pavšalen očitek za uspešno uveljavljanje ne zadostuje, kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. Sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in medsebojno skladni in tudi ne nasprotjujejo jasnemu izreku sodbe, kar vse omogoča pritožbeni preizkus. Da se sodišče ni posebej opredelilo do stavka iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 8.12.2009, ki ga pritožnik v pritožbi posebej izpostavlja, te kršitve ne predstavlja, saj ne gre za odločilno dejstvo. Zapisani stavek je vsebinsko nesmiselen in na prvi pogled brez povezave s konkretno zadevo.

Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov sodbe, štelo dejstva in dokaze, ki jih je pritožnik navajal v vlogi z dne 14.12.2009 za prepozne in jih zato ni upoštevalo. Pritožbeni očitek, da je šlo v tem delu za odgovor na vlogo tožene stranke in da torej pritožnik ni mogel biti prekludiran, bi bil v fazi pritožbenega postopka upošteven, če tožnik tega očitka v postopku na prvi stopnji brez svoje krivde ne bi mogel uveljaviti (286b člen ZPP), kar pa v konkretnem primeru ni primer. Iz zapisnika obravnave z dne 16.6.2010 namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje (že) takrat kot prepozen zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A. P. (ki je bil s to vlogo predlagan za pričo) in je bil pritožnik takrat in na ta način tudi seznanjen s tem, da sodišče šteje navedbe iz vloge z dne 14.12.2009 za prepozne in da predlagani dokazi zato ne bodo izvedeni. Najkasneje takrat bi pritožnik zato moral opozoriti na zatrjevano kršitev, če si je hotel zagotoviti, da jo bo lahko uveljavljal v pritožbenem postopku. Ker tega ni storil, očitkov v tej smeri pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Če sodišče ni ravnalo v skladu z načelom materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), ali pa je bila njegova aktivnost nezadostna, gre za relativno bistveno kršitev postopka in pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP, če pa je bila stranki s tem morebiti odvzeta pravica do izjave v postopku, pa je lahko podana tudi kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obe kršitvi pritožbeno sodišče obravnava le, če ju pritožba konkretizirano uveljavlja, saj sicer nista uradoma upoštevni. S trditvijo, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno ključna vprašanja razčistiti in pritožnika pozvati, da se glede njih izjasni, ne da bi povedal, česa sodišče ni razčistilo, o čem se tožnik ni izjasnil in s sklicevanjem na nekatere odločbe Ustavnega sodišča, svoje dolžnosti v tej smeri ni izpolnil in zato s takšno pritožbo ne more biti uspešen, pritožbenemu sodišču pa se v zvezi s tem tudi ni potrebno podrobneje opredeljevati.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva: - toženec je 11.12.2003 (kot investitor) s skladom „E. “ iz L. (v nadaljevanju sklad) sklenil pogodbo, iz katere izhaja, da je na računu sklada pustil znesek 14.804 USD z namenom, da ta sklad blokira sredstva v okviru investiranja v vrednostne papirje v dobro skupnega partnerja A. T. B. (trgovca z vrednostnimi papirji) za obdobje najmanj 12 mesecev. Tožencu naj bi bile poleg vložene glavnice v rokih določenih v pogodbi izplačane tudi obresti in predvideni donosi; - da je v sklad vlagal že pred tem in bil uspešen in da dne 11.12. 2003 vložen znesek predstavlja prej vloženo in z donosi povečano glavnico; - da je toženec tožnika seznanil z okoliščinami vlaganja, ki so mu bile osebno poznane kot vlagatelju, vključno z uspehom prvotne naložbe; - da je toženec tožniku posredoval telefonsko številko predstavnika sklada (U. B.), vse ostalo (sestanek, podpis pogodbe) pa je tožnik izvedel sam; - da je tožnik 27.4.2004 ( kot investitor) sklenil s skladom pogodbo, s katero je sklad potrdil prejem zneska 5.000,00 EUR v gotovini in se zavezal, da bo omenjeni denar blokiral v dobro skupnega partnerja A. T. B. ter tožniku zagotovil, da bo prejel izplačilo v gotovini v prvem tednu novembra leta 2004 in sicer plačani znesek ter 40% obresti, zmanjšan za honorar v višini 5%, dana pa mu je bila tudi možnost, da od pogodbe kadarkoli odstopi; - da ob zapadlosti tožnik ni prejel izplačila in je ves vloženi denar izgubil, tožencu pa so bila izplačana samo štiri tromesečna izplačila dobička oziroma dogovorjenih obresti; - da toženec ni ravnal kot posrednik in nikjer in nikoli ni bilo govora o proviziji za posredovanje.

Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v zadosti jasnih, logičnih in življensko sprejemljivih razlogih. V izogib ponavljanju se nanje v celoti sklicuje in jih dopolnjuje le v toliko kolikor je to potrebno zaradi pritožbenih izvajanj.

Pritožnik zgoraj povzete dejanske ugotovitve neutemeljeno izpodbija, saj njegove drugačne trditve nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Pritožbenemu sodišču tako ne vzbujajo nobenega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pavšalne trditve, da sklad nikoli ni obstajal; da glede na posle, s katerimi se tak sklad lahko ukvarjal, izplačilo v nobenem primeru ne bi bilo možno in da tožnik ni dokazal, da je res vložil svoja sredstva v sklad, saj je pogodba, ki jo je podpisal fiktivna. Pritožnik teh svojih trditev namreč v postopku na prvi stopnji, čeprav bi bil to dolžan (212. člen ZPP), ni z ničemer dokazal, dokazi, ki so bili izvedeni, pa takšnih zaključkov ne dopuščajo. Samo dejstvo, da do izplačila vloženega denarja in pričakovanega dobička ni prišlo, še ne pomeni, da sklad, s katerim sta tožnik in toženec podpisala pogodbo, ni obstajal (obstoj oziroma neobstoj sklada bi tožnik lahko dokazoval s predlogom po opravi ustreznih poizvedb v za to pristojnem registru države, kjer je imel sklad svoj sedež). Prav tako za zakjuček o morebitni fiktivnosti pogodbe, ki jo je podpisal toženec, ne zadostujejo razlike med obema pogodbama, na katere pritožnik opozarja v pritožbi. Zakaj naj bi bile nepravilne ostale dejanske ugotovitve (o vlogi toženca, da o proviziji ni bilo govora, da se je tožnik odločil vložiti v sklad, ker je pričakoval velik dobiček) pa pritožnik niti ne obrazloži z drugim kot s sklicevanjem na izpovedbo priče B., ki pa je ni mogoče ocenjevati ločeno od ostalih izvedenih dokazov in zato posamezni deli te izpovedi, ki jih tožnik razume tako kot to ustreza njemu, ne morejo vplivati na pravilnost dokazne ocene, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Primarno je tožnik svoj zahtevek utemeljeval s trditvijo, da naj bi ga toženec ogoljufal. Njegovo ravnanje naj bi imelo vse znake kaznivega dejanja goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu zato toženec odškodninsko odgovarja za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da v ravnanju toženca ni zaslediti znakov očitanega kaznivega dejanja in zato tudi ne protipravnosti, ki je ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom soglaša. Kaznivo dejanje po 217. členu KZ je storjeno, če nekdo z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. To kaznivo dejanje se torej lahko stori le z direktnim naklepom, storilčevo dejanje pa mora biti posebej motivirano, kajti storilec mora imeti namen, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist oziroma, da koga oškoduje. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi toženec sam vložil v denar v sklad in ga, enako kot tožnik, izgubil, o goljufivem namenu seveda ne moremo govoriti, posledično pa tudi ne o tem, da bi toženec očitano kaznivo dejanje storil. Pri tem se pritožbeno sodišče ne spušča v obstoj ostalih elementov kaznivega dejanja, ki jih pritožnik niti ni konkretizirano zatrjeval (npr. protipravne premoženjske koristi, pri kateri ne zadostuje zgolj korist, ampak mora biti ta protipravna).

Sodišče prve stopnje je zahtevek presojalo tudi na podlagi določb OZ, ki se nanašajo na posredniško pogodbo (členi 837 do 850 OZ), posebej še na odgovornost posrednika za škodo (844. člen OZ) in ga tudi po tej pravni podlagi pravilno zavrnilo.

Pritožnik sicer pravilno opozarja, da dogovor o plačilu provizije, z vidika pogojev za sklenitev posredniške pogodbe, ni nujen, saj določilo 1. odstavka 864. člena OZ posredniku priznava pravico do plačila tudi, če ni bilo dogovorjeno, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna.

Posredniška pogodba je dvostranko obvezna, odplačna, neoblična pogodba, s katero se posrednik proti naročitelju zaveže k prizadevanju najti in ga spraviti v stik z osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe. Posrednik mora kot dober gospodarstvenik iskati priložnost za sklenitev določene pogodbe in nanjo opozoriti naročitelja (primerjaj 837. in 842. člen OZ). OZ sicer izrecno ne omejuje sklepanja posredniških pogodb na določen krog oseb, je pa iz določila glede skrbnosti posrednika (1. odstavek 842. člena OZ) možno zaključiti, da posrednik dejavnost posredovanja opravlja poklicno (1). Ni namreč mogoče od osebe, ki se s posredništvom ne ukvarja poklicno in se kot taka tudi ne predstavlja v stiku s strankami, zahtevati ravnanja, ki ustreza standardu dobrega gospodarstvenika, niti nanjo na tej podlagi prevaliti odgovornosti za škodo, ki je morebiti nastala zaradi opustitve določenih ravnanj, ki pritičejo dobremu gospodarstveniku. V konkretnem primeru tožnik ni zatrjeval, da bi se toženec poklicno ukvarjal s posredovanjem poslov kot je bil konkretni, niti ni trdil, da bi se mu toženec predstavil kot posrednik (kaj takšnega tudi preko dokaznega postopka ni bilo ugotovljeno). Svojo trditev, da je toženec deloval kot posrednik, je postavil šele po zaslišanju priče U. B. v pravdi P 3322/2007-II, ko je slednji izpovedal, da je med njim in Z. B. (tožnikom v zadevi P 3322/2007-II) toženec imel posredniško vlogo in da mu je pripeljel poleg njega še eno stranko in sicer D. K. (primerjaj zapisnik z dne 2.3.2009, str 9 in 10, priloga A8). To kaže, da tožnik toženca v času, ko se je odločal za vlaganje v sklad, ni sprejemal kot posrednika, niti se mu toženec ni kot tak predstavljal. Ob sklepanju posla zato tudi ni mogel pričakovati, da bo toženec zanj preveril obstoj sklada in tudi sicer preveril varnost naložbe. Ker se je tožnik posla lotil na tak način, zgolj na podlagi izkušenj, ki jih je imel z vlaganjem v sklad toženec, bi moral sam pokazati toliko večjo skrbnost. Ne more pa naknadno, ker mu je posel prinesel izgubo, odgovornost za lastno neskrbno (ali pa preveč tvegano vlaganje) prevaliti na toženca.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožene stranke tudi sicer ni možno zaslediti protipravnosti v smislu 10. člena OZ, saj je bil tudi toženec eden izmed vlagateljev, katerega prvotna naložba se je obrestovala, kasnejša pa ne več, pri čemer tožencu tudi ni mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da nadaljnja vlaganja, po tistem, ko je sam svoj denar že uspešno vložil, ne bodo več donosna, pa je posel kljub temu tožniku priporočil. Tožnik je odločitev, da bo vložil v sklad, sprejel sam, sicer na podlagi informacij toženca kot vlagatelja, a vendarle sam in je s tem sprejel tudi tveganje glede uspešnosti naložbe.

Ker glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Takšno je tudi stališče pravne teorije: primerjaj komentar dr. Petra Grilca v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, četrta knjiga, stran 549 in 571.