Jedro

Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, je temeljni pogoj za odreditev pripora. Kadar je ta izpolnjen, sme sodišče vse ugotovljene okoliščine takega dejanja upoštevati pri svoji odločitvi o priporu. Če se pri tem (kljub taki stopnji verjetnosti) glede storitve sodišče ne izraža v pogojniku, gre za stilistično in ne za vsebinsko vprašanje, ki ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Po vloženi obtožnici zoper I.O. je senat Okrožnega sodišča v Kranju s sklepom z dne 26.6.2008 zoper obdolženega I.O. podaljšal pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo zagovornika obdolženca zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 8.7.2008 zavrnilo.

2. Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka tega člena. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavljani kršitvi vložnik utemeljuje s trditvijo, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o neogibnosti pripora, in očitkom, da je pritožbeno sodišče zaključilo, da neustavnost prvostopenjskega sklepa na odločitev nima vpliva, kar pa ne drži. 3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne in pri tem navajal: „Ni res, kar trdi zahteva, da napadena sklepa nimata obrazložitve konkretnih subjektivnih okoliščin na strani obdolženca glede neogibne potrebnosti odreditve pripora. V sklepu prvostopnega sodišča so poleg objektivnih navedene tudi subjektivne okoliščine, ki narekujejo oceno o neogibni potrebnosti odreditve pripora. Sodišče je sprejelo dokazno oceno, da je v kontaktih z ženskami nasilen, da je na področju spolnosti zaradi lastnih interesov neobziren do drugih, na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrinje prof. dr. M.T. pa tudi, da je podano hipomanično stanje s povečano čustveno in čutno vzburjenostjo ter obilico idej, ki je trajno, pri njem pa gre za narcistične osebnostne poteze in za osebo, ki nima občutka za čustva drugih. Na tej podlagi in ob dejstvu, da sprejema dokazno oceno, da je obdolženec utemeljeno osumljen, da je storil kvalificirano obliko kaznivega dejanja posilstva, sodišče zaključuje, da je pripor tisti ukrep, ki je neizogibno potreben in edino ustrezen za odvrnitev ponovitvene nevarnosti. Ni zato res, da napadena sklepa konkretnih subjektivnih okoliščin ne vsebujeta, saj so te obrazložene ne le z izpovedbami prič o tem, da prihaja v številne stike z ženskami, da se je hvalil o norem seksu z neko B., da je oškodovanki dejal, da bo posilil tudi njeno kolegico, temveč tudi z že navedenimi ugotovitvami izvedenke psihiatrinje. Te okoliščine dajejo dovolj osnove za zanesljivo trditev, da je za odvrnitev nevarnosti, ki jo predstavlja obdolženec na prostosti, edino primeren ukrep. Zato tudi ni mogoče pritrditi očitku o kršitvi določbe 2. odstavka 192. člena ZKP, češ da je mogoče isti učinek doseči z omejevalnim ukrepom prepovedi približevanja po 199.a členu ZKP. Ni res, da napadena sklepa ne navajata, da je obdolženec nekaznovan, saj to okoliščino prvostopno sodišče posebej ocenjuje in prepričljivo obrazloži, in sicer, da ta okoliščina ne pretehta pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti glede na to, da je bilo dejanje izvršeno na grozovit oziroma poniževalen način in da so njegove osebnostne lastnosti ter konkretne okoliščine dejanja take, da izkazujejo nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Ob tem se kot nepomembne za odločitev o priporu izkažejo navedbe zahteve, da ima obdolženec urejeno življenje in urejene bivalne razmere ter zaposlitev, saj te okoliščine ne morejo pretehtati dejstev, ki dajejo dovolj tehtno oceno o priporu kot ukrepu, ki je neizogibno potreben za odvrnitev njegove nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj z elementi spolnosti in nasilnosti.“ B.

4. Sklep senata okrožnega sodišča v četrtem odstavku na drugi strani in v nadaljevanju na tretji strani navaja subjektivne in objektivne okoliščine v zvezi z obdolžencem in izvršenim kaznivim dejanjem, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti in ki hkrati izkazujejo sorazmernost posega v obdolženčevo prostost in njegovo neogibnost. Pri tem je sodišče upoštevalo način storitve kaznivega dejanja, odnos obdolženca do dejanja, prejšnje življenje obdolženca in njegove osebnostne lastnosti, ugotovljene tudi z mnenjem izvedenke psihiatrične stroke. Sodišče druge stopnje je pritožbi zagovornika obdolženca pritrdilo le glede načina izražanja v prvostopenjskem sklepu: ker gre v tej fazi postopka za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in še ni ugotovljeno s pravnomočno sodbo, naj bi se sodišče izražalo glede storitve v pogojniku. Gre za stilistično in ne vsebinsko vprašanje, ki ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. Nima pa prav vložnik, da okoliščin oziroma načina izvršitve kaznivega dejanja, za katerega storitev je podan utemeljen sum, ni mogoče upoštevati pri utemeljevanju pripornega razloga. Verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki dosega stopnjo utemeljenega suma, je temeljni pogoj za odreditev pripora. Kadar je ta izpolnjen, sme sodišče vse ugotovljene okoliščine takega dejanja upoštevati pri svoji odločitvi o priporu. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da prvostopno sodišče ne bi smelo upoštevati obdolženčeve nekritičnosti do dejanja, kolikor to pomeni, da dejanja ne priznava, pravilno pa je tudi ocenilo, da vse ostale objektivne in subjektivne upoštevane okoliščine utemeljujejo tako obstoj pripornega razloga kot neogibnost pripora. Pri tem vložnik nima prav, da bi pritožbeno sodišče ob ugotovljeni nepravilnosti moralo sklep o podaljšanju razveljaviti, saj je pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim sprejelo praven in ne dejanski sklep o obstoju pripornega razloga in neogibnosti pripora na podlagi že ugotovljenih dejstev in okoliščin.

Zatrjevanje vložnika o urejenem življenju in bivalnih razmerah ter zaposlitvi obdolženca nikakor ne more pretehtati ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na obstoj nevarnosti, da bi ponavljal kazniva dejanja.

5. Na podlagi ugotovitve, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.