Jedro

Bistvo pravnomočnosti, tudi v upravnem postopku, je v tem, da izdane odločbe, razen v skladu z zakonsko predpisanimi možnostmi, ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, ki bi nadomestila prejšnjo odločbo, kar velja tudi v primeru, če zadeva ni bila pravilno rešena. Dejstvo, da je tožnik v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki razpolagal s (pravnomočno) odločbo, ki mu je dala pravico do začasne zadržanosti z dela, pripelje do zaključka, do katerega je prišlo sodišče, da tožena stranka ni imela utemeljenega (tehtnega, resnega) razloga, da bi tožniku lahko izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (zaradi neupravičene odsotnosti z dela) in je zato utemeljeno izpodbijana sklepa tožene stranke razveljavilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odločilo, da se razveljavita sklep direktorja tožene stranke z dne 22.1.1993 in sklep z dne 8.3.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (s sklepom je v zavrnilnem delu razveljavilo sklep o stroških in ga vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker izpodbijane sodbe ni v celoti preizkusilo, saj bi drugače ugotovilo, da je tožbeni zahtevek prekoračen. Dalje je navajala, da ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo v zvezi z izdajanjem odločb ZZZS. Če je sodišče že ugotovilo obstoj dveh odločb ZZZS, bi moralo odločiti še o tem, katera je prava in posledično o tem, kaj je s plačilom nadomestil. Če gre za plačilo reparacije odgovornost tožene stranke ni izkazana, ker njena krivda ni bila ugotovljena. Sodbe sodišča ni mogoče preizkusiti, izrek pa nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Poleg tega je sodišče presodilo dvakrat o isti stvari. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, pri čemer je postavilo poleg predloga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, še dva podredna predloga.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija v točki 3. Res je, da je v sodbi sodišča prve stopnje napaka v izreku, vendar bi tožena stranka morala na prekoračitev tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja v reviziji, izrecno opozoriti že v pritožbi (tretji odstavek 350. člena ZPP), česar pa ni storila. Zato revizijsko sodišče te revizijske graje ne more upoštevati (poleg tega pa gre samo za očitno pisno napako v sodbi, ki bi jo predsednik senata glede na določbo 328. člena ZPP vedno lahko popravil).

Tožena stranka v reviziji v točki 5 uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v sodbi prvostopenjskega sodišča. Ker v pritožbi teh bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni grajala, je s tem izgubila možnost, da bi jih uveljavljala v revizijskem postopku.

V točki 6 revizije se tožena stranka ukvarja z dejanskim stanjem, ki ne more biti predmet revizijskega odločanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče revidentki pojasnjuje, da je predmet odločanja v tem sporu samo odločitev o prenehanju delovnega razmerja. To pomeni, da za odločitev v tem sporu ni pomemben odnos delodajalca in ZZZS, ki je odločal o opravičeni odsotnosti tožnika iz dela, ampak samo, če je tožena stranka imela utemeljen razlog za odpoved delovnega razmerja tožniku.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi pa ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah kot materialno pravo uporabili določbe 3. točke drugega odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ugotovili sta, da je bil tožnik z dela odsoten upravičeno, ker je razpolagal z dokončno in pravnomočno odločbo ZZZS z dne 22.4.1993, ki mu je dajala pravico do zadržanosti od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo do dokončne odločbe pristojnega organa ZPIZ o ugotovitvi III. kategorije invalidnosti (ta invalidski postopek je bil končan šele z odločbo ZPIZ št. I-494.253 z dne 22. novembra 1994). V zvezi s tem je revizijsko sodišče že v svojem sklepu VIII Ips 190/97 z dne 10.3.1999 sprejelo stališče, da je bistvo pravnomočnosti, tudi v upravnem postopku, v tem, da izdane odločbe, razen v skladu z zakonsko predpisanimi možnostmi, ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, ki bi nadomestila prejšnjo odločbo, kar velja tudi v primeru, če zadeva ni bila pravilno rešena. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92), ki se uporablja tudi v postopkih uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja (85. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.), ima ustrezne določbe, ki omogočajo spremembo in odpravo odločbe v zvezi z upravnim aktom (261. člen), odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (263. člen) in razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke (265. člen). Vendar v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se pristojni organi odločili za katero od teh možnosti. Tudi v ponovljenem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka pri organih ZZZS sprožila postopek v zvezi z ugotavljanjem bolniškega staleža tožnika, čeprav bi to ob upoštevanju določb 81., 82. in 83. člena ZZVZZ bila za to upravičena.

Dejstvo, da je tožnik v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki razpolagal s (pravnomočno) odločbo, ki mu je dala pravico do začasne zadržanosti z dela, pripelje do zaključka, do katerega je prišlo sodišče, da tožena stranka ni imela utemeljenega (tehtnega, resnega) razloga, da bi tožniku lahko izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (zaradi neupravičene odsotnosti z dela) in je zato utemeljeno izpodbijana sklepa tožene stranke razveljavilo.

Tožena stranka je v pritožbi navajala, da se pritožuje zoper celotni del, s katerim je tožnik uspel, ni pa v ničemer grajala višine oziroma posameznih priznanih zneskov. Pritožbeno sodišče je zato sicer reparacijski del sodbe preizkusilo, ugotovilo, da je ta del zahtevka utemeljen in zato tudi zavrnilo pritožbo v tem delu. Ker gre v bistvu samo za ugotovitev pravilnega izračuna oziroma utemeljenosti posameznih zneskov, je to dejansko vprašanje, ki ga v reviziji ni mogoče uspešno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena zakona o pravdnem postopku revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZUP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).