Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Trditve tožene stranke v pritožbi, češ da kamioni tožeče stranke odvažajo dejansko stisnjene (komprimirane) smeti, ne pa nestisnjenih, zaradi česar bi lahko tožeča stranka zaračunavala uporabnikom odvoz le 38 m3 dnevno, dejansko pa zaračunava desetkrat več, so nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka ni hkrati izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave.
Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., opr.št. Ig z dne 1.9.2003 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 916.816,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je tam navedena, ter izvršilne stroške v znesku 17.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 144.446,16 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.2004 do plačila.
Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.
Trdi, da je prvo sodišče prezrlo, da je tožeča stranka toženi stranki najprej obračunavala 1,303 m3 odpadkov mesečno (račun v spisu št. A 39441/2001 z dne 2.8.2001), nato je bil sprejet Odlok in Sklep, ki pa ne določata, ali se upošteva pri obračunu polna ali prazna posoda in ali gre za komprimirane smeti ali ne. Znano je, da tovornjak za odvoz smeti le-te stisne in je njegov volumen 19 m3 (to sta povedali priči - šoferja tožeče stranke). Logično je potem, da bi morala Odlok in Sklep to upoštevati pri osnovah za obračun smetarine, pa tega ne upoštevata in se tako smetarina obračunava prazno za polno, kar pa krepko posega v načelo sorazmernosti. Dejansko pomeni odvoz smeti iz dveh posod, ki jih ima tožena stranka ob 2x tedenskem odvozu okrog 13 m3 nestisnjenih odpadkov, stisnjenih pa cca 1,3 m3, kolikor je pred tem tožeča stranka zaračunala odvoza smeti toženi. Ravno v tem je bistvo nesorazmernosti novih cen glede na prejšnji odvoz v primerjavi s sedanjim. Tožeča stranka je torej z nedefiniranimi pojmi dosegla soglasje k cenam odvoza smeti, ki so dejansko po količini odpadkov bistveno manjše od zaračunanih. V tem je tudi protipravnost zaračunavanja odvoza odpadkov po novih kriterijih Odloka in Sklepa. Na videz vse lepo in prav, dejansko pa se je uspelo prikriti neupravičeno zaračunavanje odvoza smeti nad dejanskim odvozom. Potrebno je upoštevati, da kamioni tožeče stranke odvažajo komprimirane (stisnjene) smeti in imajo zato največ dve vožnji dnevno (2x19 m3 odpadkov). Toliko bi lahko tožeča stranka zaračunala uporabnikom, to je 38 m3 odpadkov dnevno krat cena m3, ki znaša 5.792 sit. Upoštevajoč Odlok in Sklep, ko se zaračunavajo volumni nestisnjenih smeti, se tako zaračunava odvoz nestisnjenih smeti, ki pomeni samo pri toženi stranki mesečno cca 13 m3 odpadkov, pri ostalih proizvajalcih odpadkov pa tudi 100 in več m3 odpadkov. Tožeča stranka pa mesečno za vse proizvajalce odpadkov na območju, kjer tožena stranka (mesti P. in L.) odpelje 1.140 m3 stisnjenih odpadkov, zaračunava pa najmanj desetkrat več, kot jih dejansko odpelje. Tu je bistvo vsega problema in neutemeljenosti računov. Če bi tožeča stranka odvažala nestisnjene smeti, bi bila nova cena utemeljena, tako pa ni. Ravno dejstvo, da je tožeča stranka zaračunavala pred tem toženi mesečno odvoz 1,3 m3 odpadkov, kar je točno in je danes tega celo manj, potrjuje, da je novi način obračunavanja neutemeljen in posega v načelo ekonomske nesorazmernosti. Tožeča stranka pa ne more zaračunavati odvoza prazno za polno, če to ni izrecno določeno s predpisom ali v pogodbi. Cena odvoza m3 odpadka torej velja le za stisnjene odpadke, kot jih odvažajo kamioni tožeče stranke. Tožeča pa zaračunava odvoz po volumnu posod in frekvenci odvoza, neupoštevajoč, da sama odvaža stisnjene odpadke. Pri tem neupravičeno zaračunava razliko med volumnom nestisnjenih in stisnjenih odpadkov, saj ne odvaža nestisnjenih odpadkov, ker bi sicer bila frekvenca odvoza vsaj 10 krat večja.
Pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi plačilo računov za opravljene storitve odvoza komunalnih odpadkov za obdobje od septembra 2002 do junija 2003, pri čemer je te storitve obračunavala tako, da je ceno po m3 odpadkov pomnožila s količino odpadkov, ki jih je mesečno generirala tožena stranka, izračunano na podlagi volumna posod tožene stranke ter frekvence praznitve posod oz. odvoza odpadkov s strani tožeče stranke (vse povečano za pripadajoči DDV ter takso za obremenjevanje okolja). Osnovo za takšno obračunavanje odvoza odpadkov predstavljata Odlok Občine P. o ravnanju s komunalnimi odpadki (Uradne objave P. št. 18/2001 z dne
11.5.2001, dalje: odlok) in Sklep o tarifnih postavkah ravnanja z odpadki (Uradne objave P. št. 23/2001 z dne
22.7.2001, dalje: sklep).
Tožena stranka je svoje protivljenje zahtevku tožeče stranke utemeljevala s trditvijo, da so določbe odloka in sklepa glede na prejšnjo ureditev v zvezi z načinom obračunavanja cen storitev odvoza komunalnih odpadkov, očitno nesorazmerno in brez vsakršne kontrole cen, dvignile ceno komunalnih storitev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s temi trditvami tožene stranke jasno, argumentirano in analitično obrazložilo, da se je z novim načinom obračunavanja odvoza komunalnih odpadkov zasledoval cilj ekološko sprejemljivejšega ravnanja z odpadki in možnost pokritja stroškov izvajanja te storitve, upoštevajoč specifičnost okolja, ki te odpadke generira, ter uresničevanje skrbi za varstvo okolja, opredeljeno v Zakonu o varstvu okolja, ki je izraženo z načelom plačila za obremenjevanje okolja (cena storitve odvoza odpadkov je odvisna od količine odpadkov).
Ni pa utemeljen niti pritožbeni očitek, češ da je sodišče prve stopnje prezrlo okoliščino, da je tožeča stranka toženi stranki najprej obračunavala stroške odvoza za 1,303 m3 odpadkov, zatem pa da so se ti stroški nesorazmerno povečali; gre za to, da je sodišče prve stopnje zatrjevano okoliščino obravnavalo, vendar pa je pri tem ugotovilo, da je tožena stranka pred sporno spremembo plačevala odvoz smeti glede na površino njenega (poslovnega) prostora, brez upoštevanja dejanske količine odpadkov. S takšnim obračunavanjem pa se ni uresničeval koncept plačila za obremenjevanje okolja, zato ne more predstavljati izhodišča za presojo primernosti z odlokom in sklepom uveljavljenega novega načina obračunavanja odvoza smeti. Ni jasno, kam meri pritožba s trditvijo, češ da odlok in sklep ne določata, ali se upošteva pri obračunu storitve polna ali prazna posoda za smeti, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi citiralo 40. čl. odloka, po katerem je osnova za obračun smetarine volumen posode in frekvenca praznitev ter deponiranja odpadkov; ali bo posoda polna ali ne, je stvar posameznega uporabnika, tožena stranka pa niti ne trdi, da posoda, v kateri se zbirajo njeni odpadki (700 in 900-litrska), ni ustrezna za količino z njene strani generiranih odpadkov. Nadaljnje trditve tožene stranke v pritožbi, češ da kamioni tožeče stranke odvažajo dejansko stisnjene (komprimirane) smeti, ne pa nestisnjenih, zaradi česar bi lahko tožeča stranka zaračunavala uporabnikom odvoz le 38 m3 dnevno, dejansko pa zaračunava desetkrat več, so nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka ni hkrati izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).
Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.