Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe s prepričljivimi in tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj verjame očetu mladoletnega oškodovanca, da je obdolženka mladoletnemu oškodovancu izrekla inkriminirane grožnje. Oče mladoletnega oškodovanca je namreč določno in prepričljivo izpovedal, kako ga je njegov sin (mladoletni oškodovanec) po telefonu seznanil z grožnjo obdolženke, kako je nato sin vztrajal, da se dejanje prijavi policiji, izpovedal je o strahu, ki ga je grožnja pustila pri sinu in da je bila grožnja, kot je navedena v zapisniku o sprejemu ovadbe, dobesedno tako izrečena sinu, saj sam tega v prekmurščini niti ne bi znal tako povedati.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 za vsako kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, nakar ji je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da stroški njenega zagovornika, postavljenega preko BPP, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila očitani kaznivi dejanji. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva obravnavane zadeve, pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje:

5. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in v ponavljanju stališča obrambe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo očetu mladoletnega oškodovanca in oškodovancu ter da obdolženka ni imela nobenega motiva, da bi storila očitani kaznivi dejanji.

6. S pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Glede kaznivega dejanja grožnje, storjenega na škodo mladoletnega oškodovanca B. B., je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe s prepričljivimi in tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj verjame očetu mladoletnega oškodovanca, da je obdolženka mladoletnemu oškodovancu izrekla inkriminirane grožnje. Oče mladoletnega oškodovanca je namreč določno in prepričljivo izpovedal, kako ga je njegov sin (mladoletni oškodovanec) po telefonu seznanil z grožnjo obdolženke, kako je nato sin vztrajal, da se dejanje prijavi policiji, izpovedal je o strahu, ki ga je grožnja pustila pri sinu in da je bila grožnja, kot je navedena v zapisniku o sprejemu ovadbe, dobesedno tako izrečena sinu, saj sam tega v prekmurščini niti ne bi znal tako povedati. Takšni izpovedbi očeta mladoletnega oškodovanca, ki je tudi skladna z vsebino njegove izjave na policiji, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in pravilno zaključilo, da je bila inkriminirana grožnja dejansko izrečena mladoletnemu oškodovancu. Pritožbene navedbe, da naj bi si oče mladoletnega oškodovanca dogodek izmislil zaradi preteklih nesoglasij z obdolženko, ker naj bi ta po 22h povzročala hrup, medtem ko obdolženka ni imela nobenega motiva za grožnje oškodovancu, je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa se s temi razlogi v celoti strinja in jih povzema kot pravilne. Ob tem je dodati, da niti ni logično, zakaj bi v primeru povzročanja hrupa s strani obdolženke, oče mladoletnega oškodovanca obdolženko prijavil policiji zaradi grožnje njegovemu sinu, in ne zaradi kršitev po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. Razlogov, da bi si oče mladoletnega oškodovanca inkriminirani dogodek izmislil, tako tudi pritožbeno sodišče ne najde. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo izpovedbi očeta mladoletnega oškodovanca, da je obdolženka izrekla inkriminirano grožnjo mladoletnemu oškodovancu in zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami ne more prepričati v nasprotno.

7. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da obdolženki ni dokazano kaznivo dejanje grožnje, storjeno na škodo njenega bivšega partnerja C. C. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca in njegovo izpovedbo pravilno ocenilo kot verodostojno. Oškodovanec je namreč tako na policiji kot tudi pozneje v postopku skladno in prepričljivo izpovedal, kako mu je obdolženka večkrat grozila, predvsem od 28. 1. 2022 naprej, ko se je njuna hčerka po dogovoru s CSD nahajala pri njemu, navedel je, kakšna je bila vsebina groženj ter opisal, da se je zaradi tega izogibal ali pa je šel tja v spremstvu staršev. Pritožbene navedbe, da njegova izpovedba ni podprta z nobenim drugim dokazom, so neutemeljene. Izpovedbo oškodovanca namreč - kljub drugačnemu pritožbenemu naziranju - potrjuje tudi izpovedba svetovalne delavke na CSD Č. Č., ki je prepričljivo izpovedala o zaznanih grožnjah obdolženke oškodovancu. Izpostaviti je, da dejanja policiji niti ni naznanil oškodovanec, temveč prav priča Č. Č., ki je med razgovorom na CSD v zvezi s postopkom varstva koristi za njuno mladoletno hčerko zaznala grožnjo obdolženke oškodovancu ter o tem obvestila policijo, vsebino tega obvestila pa potrdila zaslišana na glavni obravnavi. Dejstvo, da je priča ob tem izpovedala tudi o grožnji obdolženke, ki jo je ta izrekla dva dni pred inkriminiranim obdobjem, še ne pomeni, da njena izpovedba ne potrjuje izpovedbe oškodovanca, kot to zmotno trdi pritožba, ampak prav nasprotno, potrjuje njegovo verodostojnost in dodatno kaže na negativno nastrojenost obdolženke do oškodovanca, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg tega je izpovedba priče Č. Č. o zaznani grožnji pred inkriminiranim obdobjem tudi skladna z izpovedbo oškodovanca, da mu je obdolženka grozila predvsem od 28. 1. 2022, ko je šla hčerka živet k njemu, pa tudi prej. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo izpovedbo oškodovanca in priče Č. Č. ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje na škodo oškodovanca C. C. Pritožbene navedbe, da obdolženka ni imela nobenega motiva za storitev očitanega kaznivega dejanja in namigovanja, da si je oškodovanec dejanje izmislil, ker sta imela v inkriminiranem obdobju postopek v zvezi s skrbništvom hčerke, je ovrglo že sodišče prve stopnje in v točki 6 obrazložitve sodbe za to navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče in v zvezi s tem nima kaj za dodati.

8. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanih kaznivih dejanj v celoti dokazana, in teh zaključkov sodišča prve stopnje zagovornik s pritožbenimi navedbami ne more omajati.

9. Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri sta določeni posamezni kazni, enotna kazen ter preizkusna doba primerno odmerjeni. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri upoštevalo nekaznovanost obdolženke, njeno vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja na škodo D. D. in mladoletnost oškodovanca B. B. zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolženki v korist. 10. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).