Jedro

Tožeča stranka ne more biti stranka v konkretnem postopku denacionalizacije. Do dedovanja bo prišlo šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dedovanje bo izvedeno po zakonu, kar pomeni, da tožeča stranka kot snaha upravičenca oz. žena njegovega sina, ki je umrl pred upravičencem, ni v krogu zakonitih dedičev, oporočno dedovanje pa ni izkazano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Sekretariata za urejanje prostora občine Ljubljana C. št. ... z dne 9.12.1994. Upravni organ prve stopnje je z navedeno delno odločbo odločil, da se upravičencu J.B. vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice, podržavljeni del nepremičnine, hiše G.n. 39 v Ljubljani, ki je vpisana v vl. št. 171, parc. št. 163/1 k.o. L. in da se drugemu upravičencu pok. J.B. vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeni del nepremičnine, hiše L. trg 7 v Ljubljani, ki je vpisana v vl. št. 358, parc. št. 163/2, k.o. L.. Zoper to odločbo se je pritožila tožeča stranka v delu, ki se nanaša na nepremičnino L.t. 7. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrženju pritožbe obrazložila s tem, da 60. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oz. druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožeča stranka se je vključila v postopek pred upravnim organom prve stopnje, ker je menila, da je pravna naslednica pok. upravičenca J.B. (starejšega), ki je umrl 18.12.1951. Tako je vložila zahtevo za denacionalizacijo v postopku, ki ga je sicer začel pravni naslednik J.B., in zahtevala, da jo upravni organ upošteva kot stranko v postopku z vsemi pripadajočimi pravicami. Upravni organ prve stopnje sicer ni odločil, da ima tožeča stranka v tem postopku položaj stranke, vendar ji je tak položaj s svojimi dejanji v postopku priznal. Tožena stranka ocenjuje, da ravnanje upravnega organa prve stopnje ni bilo pravilno. Zakonec tožeče stranke J.B. (mlajši) je bil 16.4.1949 proglašen za mrtvega in je torej umrl, ko je bil njegov oče J.B. še živ. Ker je upravičenec v tem postopku denacionalizacije umrl šele 18.12.1951, ni mogoče obravnavati J.B. mlajšega kot pravnega naslednika po očetu upravičencu, prav tako pa tudi ne njegove vdove L.K., to je tožeče stranke. Tožeča stranka kot snaha upravičenca po Zakonu o dedovanju ni zakonita dedinja, morebitno oporočno dedovanje pa v tej zadevi ni izkazano.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je svojo prizadetost v postopku izkazala s tem, ker je zainteresirana za odločitev glede lokala, ki ga uporablja podjetje Mercator in je v sklopu obravnavane nepremičnine. O denacionalizaciji tega lokala se odloča pri upravnem organu nekdanje občine M.P., kjer nastopa tožeča stranka kot pravna naslednica po pok. možu J.B. mlajšem. Odločitev glede tega lokala je za tožečo stranko pomembna, ker je prejudicialna za odločitev v omenjenem vzporednem postopku. Tožena stranka bi morala tudi po uradni dolžnosti oceniti pravilnost izpodbijane odločbe v celoti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka P.P. kot zakoniti dedič - vnuk upravičenca predlaga, da sodišče tožbo zavrne, ker tožeča stranka s svojimi dejanji le zavlačuje postopke denacionalizacije.

Tožba ni utemeljena.

ZDen v 60. členu določa, kdo so stranke v postopku denacionalizacije, kar je pravilno navedla že tožena stranka. Tožeča stranka uveljavlja položaj stranke v postopku za denacionalizacijo dela nepremičnine, stavbe L.t.7, ki je bila podržavljena J.B. starejšemu. Po ugotovitvah tožene stranke in upravnega organa prve stopnje je denacionalizacijiski upravičenec tega dela stavbe omenjeni prejšnji lastnik. Tožeča stranka je bila žena upravičenčevega sina J.B. mlajšega, ki je bil proglašen za mrtvega dne 16.4.1949. Upravičenec J.B. starejši je umrl kasneje, in sicer 18.12.1951 in tako že umrli mož tožeče stranke ni mogel dedovati po upravičencu. Glede na določilo 78. člena ZDen, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, bo do dedovanja tega dela premoženja prišlo šele po tem, ko bo odločba o denacionalizaciji dela stavbe L.t. 7 pravnomočna. Dedovanje bo izvedeno po zakonu, kar pomeni, da tožeča stranka kot snaha upravičenca oz. žena njegovega sina, ki je umrl pred upravičencem, ni v krogu zakonitih dedičev, oporočno dedovanje pa ni izkazano. To pa pomeni, da tožeča stranka ne more biti stranka v konkretnem postopku denacionalizacije kot pravni naslednik upravičenca. Tožeča stranka pa prav tako ne izkazuje pravnega interesa, ki bi ji dajal pravico udeleževati se tega postopka. Pristojni upravni organ o delu nepremičnine, stavbe L.t.7, poslovni prostor, ki predstavlja 186/1000 celotne nepremičnine, ki je v uporabi podjetja Mercatot R. T. G. Ljubljana, R.22, zaradi katere tožeča stranka uveljavlja položaj stranke v postopku, ni odločil z predmetno delno odločbo. Odločitev o tem delu nepremičnine je predmet drugega postopka in druge odločbe. Ob takem stanju zadeve, ko tožeča stranka izkazuje le svoj dejanski, ne pa tudi pravni interes v konkretnem postopku za denacionalizacijo, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neprimerno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).