Jedro

Tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, ker ni aktivna iskalka zaposlitve, v zvezi s tem je podan krivdni razlog po 128. členu ZSVarPre za nepriznanje denarne socialne pomoči. ZUPJS ne določa, da se osebi, ki je upravičena do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanja, posledično prizna tudi denarna socialna pomoč. Ravno nasprotno pa določa prvi odstavek 30. člena ZUPJS in sicer, da so državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, upravičeni do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, kjer je tožnica predlagala, da se izda začasna odredba tako, da se tožbi tožnice ugodi in naloži toženi stranki, da v roku 7 dni od prejema odločbe, izda upravni akt o pritožbi (točka I izreka sklepa) in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni od prejema začasne odredbe izplačati vse neizplačane denarne socialne pomoči po odločbi CSD A., odločba št. ... izdane dne 5. 12. 2017, s katero je bila tožnici dodeljena pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018 oziroma za obdobje od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018 in sicer 1.172,00 EUR in zakonite zamudne obresti od zapadlosti terjatev, po Pošti Slovenije, UPN ter ji povrniti materialne stroške, ki so nastali v procesu priprave začasne odredbe v višini 133,60 EUR, ki tečejo z zakonitimi zamudnimi obrestmi po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila po UPN, Pošti Slovenije (točka II. izreka sklepa).

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l., RS, št. 2/2004 in nadaljnji). V pritožbi navaja, da sta po 30. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUJPS, Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami) pravica do osnovnega zdravstvenega zavarovanja in pravice do denarne socialne pomoči kumulativni pravici, pri tem ji je z odločbo Centra za socialno delo A. z dne 5. 12. 2017 bila dodeljena pravica do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018, tako da ji gre tudi pravica do denarne socialne pomoči in pravica do plačila kritja do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Sodišče si v zvezi s tem napačno razlaga določbo 30. člena ZUPJS. Izpolnjuje tudi premoženjske kriterije za denarno socialno pomoč. Sklicuje se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki se nanaša na socialne transferje oziroma socialne pravice. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v točki 9 obrazložitve, iz katere izhaja, da se tožnici očita krivda za brisanje iz evidence brezposelnih oseb. Navedeni razlog v 30. členu ZUPJS ni predviden, ima pa v zvezi s tem že vloženo pritožbo zoper zavrnilno sodbo pod opr. št. II Ps 1058/2016. Ima velike možnosti za pritožbeni uspeh, vendar razpravljajoča sodnica pritožbo namerno zadržuje. V zvezi z zavrženim delom predloga za izdajo začasne odredbe navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je pri tožnici pravni interes zavarovan že z vložitvijo tožbe, saj se z odločitvijo o glavni stvari zadeva retroaktivno ne bo mogla sanirati. Tožnica denarno socialno pomoč potrebuje za preživetje sedaj in ji nastaja težko nadomestljiva škoda. V pritožbi tudi meni, da je terjatev izkazana z že samo odločbo CSD A. št. ... z dne 5. 12. 2017, s katero je bila tožnici priznana pravica do osnovnega zdravstvenega zavarovanja, hkrati pa zavrnjena pravica do denarne socialne pomoči in do dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Z izvršitvijo take odločbe tožnici nastaja težko nadomestljiva škoda, saj nima dohodkov, niti ni zavarovana in si posledično ne more doplačati dodatnega zavarovanja, saj ji je denarna socialna pomoč edini vir dohodka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), upoštevajoč 366. člen ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v predmetni zadevi ter pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločitvi sodišča prve stopnje ni prišlo do postopkovnih kršitev določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica vložila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 5. 12. 2017. Dne 7. 2. 2018 je tožnica priporočeno po pošti pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo dokončnega upravnega akta, toženka v nadaljnjih 7 dneh o pritožbi tožnice ni odločila, tožnica je vložila tožbo na sodišče prve stopnje, sočasno s tožbo pa je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da sodišče toženi stranki naloži izdajo drugostopne odločbe v roku 7 dni ter ugotovi, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018 v višini 1.172,00 EUR, v roku 8 dni ter za obdobje od aprila do maja 2018, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje začasne odredbe po UPN Pošti Slovenije. Uveljavljala je tudi povrnitev materialnih stroškov v višini 133,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V predlogu za izdajo sklepa o začasni odredbi je tožnica navajala, da je obstoj terjatve izkazan z izdajo omenjene odločbe CSD z dne 5. 12. 2017, v kateri je odločeno, da je tožnica upravičena do osnovnega zdravstvenega zavarovanja, zavrnjena pa je bila njena zahteva do denarne socialne pomoči in dodatnega zavarovanja, kljub temu, da tožnica zaradi slabega premoženjskega stanja izpolnjuje pogoje za dodelitev teh pravic. Tožnici naj bi z izvršitvijo odločbe nastala težko nadomestljiva škoda od dne 1. 12. 2017, saj nima dohodkov in ni dodatno zavarovana, kar tožnica retroaktivno ne bo mogla sanirati.

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je podana v 70. členu ZDSS-1, ki odkazuje na uporabo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji). ZIZ določa pogoje za izdajo začasnih odredb in za zavarovanje nedenarnih terjatev oziroma za zavarovanje denarnih terjatev (272. in 270. člen ZIZ). V predmetni zadevi ne gre za stanje, kot je urejeno v 1. alineji prvega odstavka 70. člena ZDSS-1, torej da bi se odložila izvršitev izpodbijanega upravnega akta, saj tožnici pravica do denarne socialne pomoči z izpodbijanim upravnim aktom ni bila priznana. Gre za vprašanje, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da sodišče toženi stranki naloži začasno plačilo dajatve, torej denarne socialne pomoči in plačila dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (2. alineja prvega odstavka 70. člena ZDSS-1). V zvezi s tem je v prvem odstavku 270. člena ZIZ določeno, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Enako izhaja tudi iz prvega odstavka 272. člena ZIZ.

7. Glede vprašanja ali terjatev obstoji oziroma ali bo tožnici terjatev zoper dolžnika nastala je bistveno dejstvo, da je glede izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do denarne socialne pomoči bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku, kjer je bil tožničin zahtevek za priznanje navedene pravice zavrnjen. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita je predmet odločanja v sodnem sporu, v katerem sodišče presoja izpodbijano odločbo tožene stranke. V primeru odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče ne odloča po vsebini, torej ali tožnici pripada pravica ali ne, saj bi s tem zadevo prejudiciralo. Odločilno je zgolj dejstvo, da je bila pravica tožnici v predsodnem postopku zavrnjena, ter da v zadevi ne gre za stanje, da bi že iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhajalo, da je očitno nezakonita oziroma da bi bila v predsodnem postopku podana taka kršitev, ki bi že pred izvedenim postopkom presoje spornih odločb kazalo na to, da bo stranka v sporu uspela.

8. Sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno navaja, da eden od pogojev, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da bo mu terjatev zoper tožnika nastala. Obstoj terjatve je verjetno izkazana, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporu zaključku, da ta terjatev ne obstoji.

9. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa z dne 5. 12. 2017 izhaja, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, ker ni aktivna iskalka zaposlitve, v zvezi s tem je podan krivdni razlog po 128. členu ZSVarPre za nepriznanje denarne socialne pomoči. Tožnica v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe obstoja krivdnega razloga ne prereka. Obstoj terjatve pa utemeljuje s trditvijo, da se osebi, ki je upravičena do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, nujno prizna tudi denarna socialna pomoč.

10. Takšno razlogovanje tožnice je napačno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo in tožnici pravilno pojasnilo, da ZUPJS ne določa, da se osebi, ki je upravičena do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanja, posledično prizna tudi denarna socialna pomoč. Ravno nasprotno pa določa prvi odstavek 30. člena ZUPJS in sicer, da so državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, upravičeni do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje glede predloga za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče toženi stranki naložilo, da v nadaljnjih 7 dneh izda upravni akt, s katerim bo odločila o njeni pritožbi zoper izpodbijano odločbo, saj je navedeno že doseženo z vložitvijo tožbe zaradi molka organa. O tej tožbi pa bo odločalo sodišče prve stopnje kot o glavnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je zato predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu v skladu z 274. členom ZPP pravilno zavrglo.

12. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam tožnice, da sodišče prve stopnje namerno zadržuje pritožbo tožnice zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. II Ps 1058/2016 z dne 13. 7. 2017. Iz vpogleda v vpisnik je razvidno, da je Višje delovno in socialno sodišče o pritožbo tožnice zoper citirano sodbo že odločilo s sodbo opr. št. Psp 124/2018 z dne 19. 4. 2018, s katero se je pritožba tožnice zavrnila in se potrdila sodba sodišča prve stopnje. Navedena sodba je pravnomočna od 8. 5. 2018 dalje.

13. Glede sklicevanja na odločitvijo ESČP pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v teh primerih za različne zadeve in na samo odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe nimajo vpliva. Ali te odločitve vplivajo na odločanje o pravici, kot jo s tožbo uveljavlja tožnica, pa je stvar vsebinskega odločanja, torej presoja spornih odločb tožene stranke in odločitev o glavni zadevi v predmetnem sporu.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.