Jedro

Neposredni učinek skladno z zahtevami Sodišča Evropske unije dobijo le tiste določbe neprenesene (ali nepravilno prenesene) direktive, ki so brezpogojne ter dovolj jasne in določne ter podeljujejo pravice posameznikom. Na tej podlagi je po mnenju sodišča očitno, da navedena določba v obravnavani zadevi nima neposrednega učinka, saj besedna zveza „izredno hudo kaznivo dejanje“ ne v tej določbi ne v 2. členu Kvalifikacijske direktive II (opredelitev pojmov) ni opredeljena jasno in določno, kot je to razvidno iz 30. točke 2. člena ZMZ-1. Tožena stranka je po presoji sodišča ravnala skladno z navedenimi izhodišči. Njena dokazna ocena, da je tožnik storil še posebej resno kaznivo dejanje, zaradi česar predstavlja nevarnost za skupnost Republike Slovenije, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi sedmega odstavka 69. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 68. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ob upoštevanju točke b, četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive II1, tožniku odvzela status begunca (1. točka izreka). Odločila je, da z dnem pravnomočnosti te odločbe tožniku preneha veljati dovoljenje za stalno bivanje v Republiki Sloveniji (2. točka izreka) in mu naložila, da ji mora v roku 8 dni od pravnomočnosti vrniti biometrično dovoljenje za stalno prebivanje, izdano v obliki samostojne listine s serijsko številko (3. točka izreka) ter potni list za begunca (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka 8. 11. 2019 od Okrožnega sodišča v Mariboru prejela dopis, ki sta mu bili priloženi kopiji sodbe tega sodišča št. II K 36553/2018-426 z dne 21. 3. 2019, s katero je bil tožnik zaradi kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika obsojen na štiriletno kazen zapora in izgon iz države za pet let, in sodbe Višjega sodišča v Mariboru št. III Kp 36553/2018-386 z dne 1. 8. 2019, s katero je bila potrjena navedena štiriletna zaporna kazen, razveljavljena pa je bila izrečena stranska kazen izgona iz države za pet let in v tem delu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zato je tožena stranka presodila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je treba začeti postopek odvzema statusa begunca.

3. Tožena stranka je s tožnikom 5. 2. 2021 opravila osebni razgovor, v okviru katerega je pojasnil, da je storil zločin. Zgodilo se je nekaj napačnega, saj je nekoga zabodel z nožem, za kar je dobil štiri leta zapora.

4. V nadaljevanju je bil tožnik ponovno seznanjen s tem, da je obsodba za hudo kaznivo dejanje razlog za odvzem statusa begunca. V okviru predstavitve razlogov, ki tega ne bi narekovali, je tožnik navedel, da je v njegovi državi veliko problemov in da tam zanj ni varno. V Eritreji je bil v vojski, ki jo je zapustil, zaradi česar bi ga zaprli.

5. Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovljenem postopku v zvezi z izgonom odločilo na podlagi 48. a člena Kazenskega zakonika in ponovno izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo navedeno sodbo.

6. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijane odločbe je razviden povzetek ugotovitev iz navedene sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 21. 3. 2019 in sodbe Višjega sodišča v Mariboru z dne 1. 8. 2019. Višje sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo Okrožnega sodišča, da je tožnik v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti oškodovancu poskusil vzeti življenje in pri tem ravnal z direktnim naklepom ter da kaznivega dejanja ni dokončal le zaradi uspešnega oškodovančevega pobega. Menilo je, da ima tožnikovo ravnanje vse objektivne znake kaznivega dejanja poskusa uboja in da ni dvoma, da je oškodovancu nameraval vzeti življenje. Na s tem povezan tožnikov naklep kaže tudi okoliščina, da mu je oškodovanec pobegnil, vendar ga je tožnik zasledoval in nato poskušal vstopiti v njegovo sobo, dejanje pa ni bilo dokončano zaradi oškodovančevega pobega. Tožnikovo ravnanje ima vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer se je v okviru sicer bistveno zmanjšane prištevnosti zavedal svojega dejanja in imel v oblasti svoje ravnanje.

7. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru št. II k 36553/2018 z dne 26. 11. 2019, ki je bila izdana v ponovljenem postopku glede izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, izhaja, da se stranska kazen na podlagi 48. a člena Kazenskega zakonika za čas petih let ponovno izreče, saj vedenje tožnika predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki lahko prizadene osnovne interese družbe, v tem primeru javne varnosti. S sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 36553/2018-478 z 11. 6. 2020 je bila potrjena upravičenost in višina izrečenega ukrepa stranske kazni izgona tožnika iz države.

8. Glede na to, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo spoznan za krivega poskusa uboja, za katerega je na podlagi prvega odstavka 115. člena Kazenskega zakonika zagrožena kazen zapora od pet do petnajst let, zaradi ugotovljene zmanjšane prištevnosti pa mu je bila dosojena milejša kazen od predpisane (štiri leta zapora), je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za hudo kaznivo dejanje v smislu 30. točke 2. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 68. člena ZMZ-1. 9. Tožena stranka je pojasnila, da je treba pri presoji razloga iz četrte alineje prvega odstavka 68. člena ZMZ-1 poleg pravnomočne obsodbe zaradi hudega kaznivega dejanja, ugotoviti tudi ali tožnik zato predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo. S tem v zvezi je menila, da se četrta alineja prvega odstavka 68. člena ZMZ-1 po svoji vsebini navezuje na točko b četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive II, zaradi česar je presojala, ali tožnik predstavlja nevarnost za skupnost (družbo) Republike Slovenije, in ne nevarnosti za Republiko Slovenijo.

10. Ob upoštevanju Priročnika EASO o končanju mednarodne zaščite in 154. točke Priročnika UNHCR je tožena stranka ugotovila, da je tožnik storil hudo kaznivo dejanje (poskus uboja), za kar je bil v sodnem postopku pravnomočno obsojen na štiriletno zaporno kazen; za to kaznivo dejanje je sicer zagrožena od pet do petnajst let zapora. Sodišče je tožniku zaradi ugotovljene zmanjšane prištevnosti izreklo milejšo kazen, ob tem pa je upoštevalo tudi olajševalne okoliščine, da je bil do takrat še nekaznovan in da je obžaloval storjeno kaznivo dejanje. Vendar pa tožnikovo obžalovanje ne more zmanjšati teže izvršenega kaznivega dejanja, čeprav se je skliceval na to, da v času dejanja ni vedel, kaj se z njim dogaja.

11. Iz navedenih sodb je po presoji tožene stranke razvidno, da je tožnik hudo kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, saj je bil pod vplivom alkohola, razlog za navedeno dejanje pa je bilo neupravičeno ljubosumje. Kaznivo dejanje je bilo storjeno z naklepom, saj je tožnik oškodovanca zvabil na dvorišče Integracijske hiše v Mariboru, ga napadel z ostrim predmetom in mu pri tem poškodoval pljučno krilo. Če oškodovanec ne bil pravočasno dobil medicinske oskrbe, bi bilo njegovo življenje ogroženo.

12. Glede na način storitve kaznivega dejanja in tožnikove težave z alkoholom, zaradi česar ima težave z obvladovanjem svojih občutkov (predvsem agresije), tožena stranka ugotavlja, da tožnik konfliktnih situacij ne zna reševati na ustrezen način. Zato predstavlja resno grožnjo za javni red in varnost ter skupnost države. Tožnikova reakcija na neupravičeno ljubosumje po mnenju tožene stranke kaže na to, da je zaradi uresničevanja svojih interesov pripravljen hitro agresivno reagirati. Takšno ravnanje pa po oceni tožene stranke predstavlja izredno nevarnost za skupnost in nakazuje na to, da pri tožniku obstaja ponovitvena nevarnost, predvsem ob uživanju alkohola, ki ob minimalni čustveni provokaciji pripelje do enormnega sproščanja agresivnih impulzov.

13. Pri presoji, da tožnik predstavlja nevarnost za skupnost države in da zaradi njegovega ravnanja in načina razreševanja konfliktov predstavlja nevarnost za javni red in javno varnost, se je tožena stranka oprla tudi na ugotovitve iz 10. točke sodbe Višjega sodišča v Mariboru z dne 11. 6. 2020. Višje sodišče se je namreč strinjalo s presojo tožnikovih osebnih okoliščin, ki predstavljajo resno grožnjo za javni red in javno varnost, in sicer v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja, tožnikovimi preteklimi ravnanji in ugotovitvami sodnega izvedenca psihiatra, iz katerih je razvidno, da alkoholni opoj pri tožniku poteka na kompliciran način in da je v primeru omamljanja z alkoholnimi pijačami pri njem prisotna velika ponovitvena nevarnost. Že nekaj mesecev pred izvršitvijo hudega kaznivega dejanja, 5. 4. 2018, torej zgolj tri mesece po pridobitvi statusa begunca, je bil hospitaliziran zaradi zastrupitve z alkoholom, ob tem pa se je nasilno obnašal. Zato bi se moral zavedati, kako nanj vpliva alkohol, in da se mu kot odrasla in umsko povprečno razvita oseba, mora izogibati. Vse to pa utemeljuje zaključek, da je tožnik pripravljen hitro agresivno reagirati zaradi uresničevanja svojih interesov, ne glede na posledice takšnega agresivnega ravnanja. Kako se lahko takšne situacije v njegovem primeru končajo, pa je po oceni tožene stranke razvidno iz pravnomočne sodbe zaradi izvršitve hudega kaznivega dejanja poskusa uboja. Vse te okoliščine in visoka stopnja tožnikovega ogrožanja človeškega življenja, kot najpomembnejše pravno zavarovane dobrine, po oceni tožene stranke dokazujejo, da tožnik predstavlja nevarnost za družbo, javni red in varnost skupnosti.

14. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik predstavlja nevarnost za skupnost (družbo) Republike Slovenije zaradi obstoja velike ponovitvene verjetnosti, saj konflikte situacije rešuje na povsem neprimeren način. Tožena stranka je namreč menila, da je zaradi tožnikovih težav z alkoholom verjetna možnosti ponovitve takšnega ali podobnega dejanja. Resnost storjenega kaznivega dejanja pa pomeni dejstvo, ki preseže pridobljen status begunca. Menila je, da niti oseba s priznanim statusom begunca, ki se je zaradi preganjanja v izvorni državi zatekla v Republiko Slovenijo, nima pravice ogrožati drugega človeškega življenja. Glede na ugotovljeno ponovitveno nevarnost in ob upoštevanju načina reševanja konfliktov, ki se izkazujejo na agresiven in popolnoma neustrezen način, obstaja velika verjetnost ponovitve takšnega ravnanja.

15. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotuje odvzemu statusa begunca.

16. V pripravljalni vlogi je tožnik izpostavil, da je skladno s točko b četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive II odvzem statusa begunca možen le v primeru obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje. Meni, da ZMZ-1 tega pogoja ne določa, saj v 29. točki 2. člena opredeljuje le hudo kaznivo dejanja nepolitične narave, za katero je v Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let. Trdi, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na storitev hudega in ne izredno hudega kaznivega dejanja, zaradi česa je napačno uporabila materialno pravo.

17. Poleg tega je po tožnikovem mnenju napačna ocena tožene stranke, da predstavlja nevarnost za skupnost države članice, saj je bila upoštevana le ocena sodišča v kazenskem postopku in ne kasnejše tožnikovo ravnanje. Tožena stranka naj ne bi upoštevala, da se tožnik zaveda teže storjenega dejanja in ga obžaluje. Prav tako bi morala upoštevati, da bo tožnik iz zapora predhodno izpuščen, kar naj bi nakazovalo na njegovo neproblematično ravnanje med prestajanjem zaporne kazni. Poleg tega je tožnik kaznivo dejanje storil v stanju zmanjšanje prištevnosti, pod vplivom alkohola, ki ga v času prestajanja kazni naj ne bi užival. Trdi, da bi morala tožena stranka na podlagi 19. člena ZMZ-1 postaviti izvedenca, da oceni ali pri tožniku obstaja ponovitvena nevarnost ter ali je pri njem prišlo do spremenjenih okoliščin ter ali predstavlja nevarnost za skupnost držav članic.

18. Iz nadaljnjih tožnikovih navedb je razvidno, da so mu bile med postopkom odvzema statusa begunca kršene procesne pravice glede pravne pomoči in zastopanja. Iz zapisnika z dne 5. 2. 2021 naj ne bi bilo razvidno, da ga je tožena stranka v skladu s 5. členom ZMZ-1 poučila o pravici do pravnega zastopanja in svetovanja, ki ga nudi Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC). S tem naj bi tožniku onemogočila učinkovito branjenje pravic, na kar naj bi nakazovalo tudi dejstvo, da ni mogel odgovoriti na obvestilo o začetku postopka za odvzem statusa begunca z dne 7. 10. 2020. 19. Poleg tega naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva s tem, ko mu ni določila svetovalca za begunce za zastopanje pri vložitvi pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, kot naj bi to določal četrti odstavek 2. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in plačilu stroškov svetovalcem za begunce (v nadaljevanju Pravilnik). Tudi potem, ko je tožnik uspel dobiti pravno svetovalko, ji je tožena stranka onemogočala učinkovito zastopanje, saj ji ni omogočila pomoči prevajalca, da bi lahko s tožnikom učinkovito komunicirala in pripravila zagovor. Pojasnjuje, da je pooblaščenka razgovor opravila s pomočjo neformalnega tolmača. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

20. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

21. Iz navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi je še razvidno njeno stališče, da je poskus odvzema življenja izredno hudo kaznivo dejanje v smislu Kvalifikacijske direktive II. Meni, da tožnikovo obnašanje v zaporu, kjer je pod nadzorom uradnih oseb, ne more biti merilo za sklepanje o takšnem obnašanju, ko tega nadzora ne bo. Poudarja, da je uporaba alkohola v zaporu prepovedana, po prestani kazni pa bo imel tožnik neomejen dostop do alkohola, zaradi česar njegovega ravnanja ni mogoče predvideti.

22. V nadaljevanju pojasnjuje, da se 5. člen ZMZ-1 nanaša le na osebe, ki želijo vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Navaja, da je bilo tožniku pred osebnim razgovorom vročeno vabilo, zaradi česar bi si lahko do izvedbe tega procesnega dejanja zagotovil pravno zastopanje. Trdi, da je bilo tožniku obvestilo o začetku postopka za odvzem statusa begunca vročeno s prevodom v jezik, ki ga razume, določen pa mu je bil tudi 15 dnevni rok, v katerem je imel možnost izraziti svoje mnenje.

23. Tožena stranka navaja, da se četrti odstavek 2. člena Pravilnika nanaša na stanje, ko oseba zaprosi za svetovalca za begunce. Tega pa tožnik ni storil ne pisno ne ustno, čeprav mu je bila na osebnem razgovoru pojasnjena možnost izbire in mu je bil izročen seznam. Ta je bil priložen tudi izpodbijani odločbi skupaj s pojasnilom, kako stopiti v stik s toženo stranko, tožniku pa je bila pojasnjena tudi možnost, da se za pomoč pri izbiri lahko obrne na toženo stranko.

24. Iz navedb tožene stranke je razvidno tudi njeno nestrinjanje s tožnikovimi trditvami, da pooblaščenka ni imela dostopa do prevajalca. S tem povezano zaprosilo je svetovalka posredovala 3. 5. 2021, obisk tožnika pa načrtovala 5. 5. 2021. V tako kratkem času pa od tožene stranke naj ne bi bilo mogoče pričakovati, da bo odgovorila na zaprosilo in s tem v zvezi izdala odločbo.

25. Dne 3. 6. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.

26. Tožba ni utemeljena.

27. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

28. Beguncu se status med drugim odvzame, če po pravnomočni obsodbi za hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo (četrta alineja prvega odstavka 68. člena ZMZ-1). Hudo kaznivo dejanje pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let (30. točka 2. člena ZMZ-1).

29. Iz Kvalifikacijske direktive II je razvidno, da države članice lahko prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa, ki ga je beguncu priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, kadar po pravnomočni obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice (točka b četrtega odstavka 14. člena).

30. V obravnavani zadevi je sporno, ali bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na ugotovitev, da je tožnik storil izredno hudo kaznivo dejanje, kot to določa Kvalifikacijska direktiva II, ali pa zadošča ugotovitev, da je bil tožnik obsojen za hudo kaznivo dejanje, kot to predvideva ZMZ-1. V zadevi je glavni vsebinski očitek tožnika toženi stranki v bistvenem utemeljen na neuporabi navedene določbe Kvalifikacijske direktive II, ki naj ne bi bila ustrezno prenesena v ZMZ-1. 31. Zato je najprej treba presoditi, ali ima točka b četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive II neposredni učinek. Tak učinek skladno z zahtevami Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) dobijo le tiste določbe neprenesene (ali nepravilno prenesene) direktive, ki so brezpogojne ter dovolj jasne in določne ter podeljujejo pravice posameznikom.2 Na tej podlagi je po mnenju sodišča očitno, da navedena določba v obravnavani zadevi nima neposrednega učinka, saj besedna zveza „izredno hudo kaznivo dejanje“ ne v tej določbi ne v 2. členu Kvalifikacijske direktive II (opredelitev pojmov) ni opredeljena jasno in določno, kot je to razvidno iz 30. točke 2. člena ZMZ-1. 32. Ob takem stanju stvari pa je treba pri presoji utemeljenosti tožbenih navedb nacionalno pravno normo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU.3 S tem v zvezi pa je iz Priročnika EASO4 razvidno, da je treba upoštevati značilnosti in okoliščine kaznivega dejanja. V vsakem posameznem primeru je torej treba iz objektivnega in subjektivnega vidika presoditi, ali kaznivo dejanje lahko velja za še posebej resno, upoštevati pa je treba tudi olajševalne okoliščine.5

33. Tožena stranka je po presoji sodišča ravnala skladno z navedenimi izhodišči. Njena dokazna ocena, da je tožnik storil še posebej resno kaznivo dejanje, zaradi česar predstavlja nevarnost za skupnost Republike Slovenije, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična. S tožbenimi navedbami „ (1) da bi tožena stranka morala upoštevati, da se tožnik zaveda teže storjenega dejanja in ga obžaluje; (1) da bo tožnik iz zapora predhodno izpuščen, kar naj bi nakazovalo na njegovo neproblematično ravnanje med prestajanjem zaporne kazni; (3) da je tožnik kaznivo dejanje storil v stanju zmanjšanje prištevnosti, pod vplivom alkohola, ki ga v času prestajanja kazni naj ne bi užival“, pa ni omajana niti njena prepričljivost, saj tožnik z njimi niti ne izpodbija nosilnega stališča tožene stranke, „da je zaradi uresničevanja svojih interesov pripravljen hitro agresivno reagirati“. Poleg tega se sodišče strinja z logično razlago tožene stranke, da le na podlagi tožnikovega obnašanja v zaporu pod nadzorom uradnih oseb ni mogoče sklepati na ustrezno obnašanje izven te institucije in da bo bo imel po prestani kazni neomejen dostop do alkohola, zaradi česar njegovega ravnanja ni mogoče predvideti. Teh navedb pa tožnik ni prerekal. Zaradi navedenega tudi njegovo obžalovanje storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadošča. 34. Ob takem stanju stvari, ko je bilo načelo proste presoje dokazov v upravnem postopku ustrezno spoštovano, pa toženi stranki ni bilo treba postaviti izvedenca zaradi ocene ponovitvene nevarnosti in s tem nevarnosti za skupnost Republike Slovenije. Podlage za to ne daje niti 19. člen ZMZ-1, saj se nanaša na urejanje procesnega položaja osebe, ki ne more samostojno sodelovati v postopku.6 Iz okoliščin obravnavane zadeve in tožnikovega trditvenega gradiva pa ni razvidno, da tožnik zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi drugih razlogov ni bil sposoben razumeti pomena upravnega postopka, kar bi utegnilo nakazovati na potrebo po postavitvi izvedenca zaradi ugotavljanja s tem povezanih dejstev. Glede na navedeno sodišče takega izvedenca ni postavilo niti v upravnem sporu.

35. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede kršitve dolžnosti informiranja, do česar naj bi prišlo zato, ker tožena stranka tožnika ni poučila o pravici do pravnega zastopanja in svetovanja, ki ga nudi PIC. Dolžnost zagotovitve s tem povezanih informacij se namreč skladno s 5. členom ZMZ-17 nanaša na vlagatelja namere8 in ne na osebo s statusom begunca, tožnik pa ne trdi, da v okviru presoje njegove prošnje za mednarodno zaščito ni bil deležen ustreznega informiranja. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da je bil tožniku vročen tako prevod obvestila o začetku postopka kot tudi vabila na osebni razgovor, zaradi česar bi lahko po presoji sodišča že v tej fazi izrazil svoje stališče. Možnost aktivnega sodelovanja in s tem izjave v postopku pa je imel tudi na samem osebnem razgovoru, česar tožnik ne izpodbija.

36. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor glede kršitve tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker mu tožena stranka ni določila svetovalca za begunce za zastopanje pri vložitvi pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo podpore in pravne pomoči svetovalca za begunce tako na osebnem razgovoru kot tudi ob vročitvi izpodbijane odločbe, vendar tožene stranke za to ni zaprosil ne v ustni ne v pisni obliki, kot to predvideva četrti odstavek 2. člena Pravilnika9. 37. Na ravni posplošenosti so tudi tožbene navedbe, da je tožena stranka pooblaščenki onemogočala učinkovito zastopanje, ker ji zaradi učinkovite komunikacije s tožnikom ni omogočila pomoči prevajalca. Tožnik, ki je bil v upravnem sporu zastopa po svetovalki za begunce namreč ob dejstvu, da tožena stranka ne oporeka pomenu pravice do tolmača, ni določno opredelil, katerih pravno pomembnih dejstev iz tega razloga v tožbi ni mogel navesti. Zato toženi stranki ni mogoče očitati zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva.

38. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 2 Tako SEU že v zadevi Van Duyn, C-41/74 ter zadevi Marshall, C-152/84 in drugih. 3 Glej sodbo SEU z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Ending International Protection: Articles 11, 14, 16 and 19 Qualification Directive (2011/95/EU) A Judicial Analysis, December 2016. 5 Prav tam, stran 48. 6 Glasi se: „Osebi, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi drugih razlogov ni sposobna razumeti pomena postopka po tem zakonu, center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za območje, na katerem je oseba nastanjena, za ta postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika (prvi odstavek). Krajevno pristojni center za socialno delo izda odločbo o postavitvi zakonitega zastopnika na predlog pristojnega organa in na podlagi zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju osebe (drugi odstavek). Če je oseba iz prvega odstavka tega člena prosilec, ji je treba zagotoviti vso potrebno zaščito, nego in oskrbo v okviru pravic, ki sicer pripadajo prosilcem (tretji odstavek).“ 7 Glasi se: „V okviru informiranja se vlagatelju namere pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi odstavek). Informacije iz prejšnjega odstavka se zagotovijo v jeziku, ki ga oseba razume (drugi odstavek). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek).“ 8 Vlagatelj namere je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito (10. točka 2. člena ZMZ-1). 9 Glasi se: „Če prosilec svetovalca ne izbere po postopku iz prvega odstavka tega člena ali če je izbrani svetovalec zavrnil nudenje podpore in pravne pomoči, lahko za podporo in pravno pomoč svetovalca v ustni ali pisni obliki zaprosi ministrstvo. Ministrstvo prosilcu dodeli svetovalca po abecednem vrstnem redu priimkov svetovalcev iz imenika svetovalcev.“