Jedro

Ocena uprave tožene stranke, da s tožnico kot delavko s posebnimi pooblastili in odgovornostmi na delovnem mestu vodja nabave ne bo mogla slediti potrebam in procesu prestrukturiranja proizvodnje in trga, ker za to nima ustreznega tehničnega in tehnološkega znanja, ne predstavlja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Eventualno bi lahko šlo za razlog nesposobnosti, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa na takšni podlagi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi: „Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2007, ki jo je podala tožena stranka, se kot nezakonita razveljavi.

Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 4. 2. 2008 ni prenehalo in še vedno traja.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožnico na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ji za obdobje od 4.2.2008 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke in nato tožnici izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 4.2.2008 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe ter tožnici vpisati delovno dobo za čas od 4.2.2008 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje v delovno knjižico.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 904,54 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 224,73 EUR v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 9. 2007, ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni nezakonito prenehalo 4. 2. 2008 in ji še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ji za obdobje od 4. 2. 2008 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto prispevke iz delovnega razmerja, od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji nato izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 4. 2. 2008 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ter tožnici vpisati delovno dobo za čas od 4. 2. 2008 do ponovne reintegracije v delovno razmerje v delovno knjižico in povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odpovednega razloga. Glede na izpovedbe priče D.T. je več kot očitno, da gre v tej zadevi za odpovedni razlog nesposobnosti po 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, saj po mnenju tožene stranke tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela vodje nabave in zaradi tega naj ne bi bila sposobna in ne za poslovni razlog. D.T. je izrecno izpovedal, da ima M.V., ki je sedaj zaposlen kot vodja nabave, na delovnem mestu, ki ga je pred njim zasedala tožnica, drugačna znanja in sposobnosti kot tožnica in zaradi tega bolje izpolnjuje cilje nabave in na nekaterih področjih dosega tudi prihranke. Sodišče prve stopnje je glede samega delovnega mesta tožnice, ki naj bi sedaj zahtevalo drugačna znanja, nekritično sledilo izpovedbi priče D.T. ki je bila nasprotna izpovedbi tožnice in bi tako moralo dejansko stanje preizkusiti z zaslišanjem predlaganih prič, predvsem M.V.. Opustitev tega in v posledici nejasnost glede ključnega dejstva pa predstavlja kršitev po 14. točki 339. člena ZPP. Delovno mesto vodja nabave še vedno obstaja in tako ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo določila ZDR in Direktive 98/59/ES, pri čemer pritožba opozarja na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da ne gre za poslovni razlog, če je na istem delovnem mestu zaposlen drug delavec, ki večinoma opravlja iste delovne naloge, kot jih je delavec, ki je bil odpuščen (sodbi VDSS opr. št. Pdp 1192/2005 in Pdp 1111/2006). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično temu zmotno uporabilo materialno pravo, saj pisno obvestilo tožnici o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vsebovalo nujno potrebnih podatkov, t.j. samega razloga in obrazložitve razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožnici nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka še poudarja, da bi tožena stranka, glede na odpovedni razlog, ki ga smiselno zatrjuje – razlog nesposobnosti – morala tožnici omogočiti tudi zagovor skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR. Poleg tega pa tožeča stranka meni, da je bila tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici prekludirana, saj je D.T., kot predsednik uprave tožene stranke, ki skladno s sklepom nadzornega sveta z dne 22. 12. 2005 samostojno odloča o razrešitvi delavcev s posebnimi pooblastili in prenehanju delovnega razmerja izpovedal, da je že več mesecev vedel, da tožnica ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z novimi cilji tožene stranke. Glede na to je tožena stranka zamudila rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR in je odpoved tudi iz tega razloga nezakonita. V zvezi z ustreznostjo delovnih mest, ki jih je tožnici ponudila tožena stranka, pa pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo, da ponujena mesta po pomembnosti, ugledu, odgovornosti in glede na tožničine delovne izkušnje in sposobnosti, niso primerljiva z delovnim mestom „vodja nabave“. Tožeča stranka zaradi tega predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je razrešitev in imenovanje vodilnih delavcev sestavni del organizacije uspešnega poslovanja gospodarske družbe, zato je sprememba ali prenehanje potreb po določenih kompetencah v smislu uporabe znanj in veščin v posledici organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ipd. sprememb v gospodarski družbi, poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR in so tako pritožbene navedbe o odpovednem razlogu nesposobnosti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razrešitev tožnice štelo kot resen in utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in pravilnost take odločitve potrjuje tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 432/2006. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z obrazložitvijo pisnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o tem, da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prekludirana. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na podlagi izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitve, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Utemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana iz poslovnega razloga.

Po 1. alinei 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) je kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljeno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je dolžan delodajalec, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog odpovedi. Po 2. odstavku 86. člena ZDR mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti.

Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A9) izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je bila razrešena kot delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi na delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je uprava tožene stranke ocenila, da s tožnico kot delavko s posebnimi pooblastili in odgovornostmi na delovnem mestu vodja nabave, ne bo mogla slediti potrebam in procesu prestrukturiranja proizvodnje in potrebam trga, predvsem iz razloga pomanjkljivega tehničnega in tehnološkega tožničinega znanja. Tako je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potem, ko jo je razrešila kot delavko s posebnimi pooblastili in odgovornostmi na delovnem mestu „vodja nabave“ z 31.8.2007. Na to delovno mesto pa je zaposlila M.V., ki je potrebna znanja imel, kar izhaja iz izpovedbe priče D.T.. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici potreba po opravljanju tega dela ni prenehala. Glede na to, da je tožena stranka je tožnico razrešila zaradi tega, ker je menila, da ima pomanjkljivo tehnično in tehnološko znanje, to kaže na razrešitev iz razloga nesposobnosti. Nesposobnost ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ZDR ta odpovedni razlog opredeljuje kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 88. člena). Ker tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega poslovnega razloga, je ta odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in na njeni podlagi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zato jo je ta dolžna pozvati nazaj na delo in ji od dneva prenehanja do dneva reintegracije priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zaradi tega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožnice v celoti ugodilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in se je s tem spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka. Tožena stranka v postopku ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka. Skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in spremembe) so potrebni stroški tožeče stranke stroški za sestavo tožbe – 300 točk, za prvi pripravljalni spis 225 točk, za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 300 točk in za odsotnost iz pisarne 80 točk, za drugi narok za glavno obravnavo 150 točk, za trajanje naroka 150 točk ter za obrazloženo končno poročilo stranki 50 točk, kar znese 1355 točk in ob vrednosti točke 0,459 EUR po OT 612,77 EUR; materialni stroški 10,81 EUR, kilometrina pooblaščenca za dvakratni prihod na sodišče 72,00 EUR, cestnina 10,20 EUR in parkirnina 8,00 EUR, tako da stroški zastopanja tožeče stranke znašajo ob 20 % DDV na odvetniške storitve 856,54 EUR. Poleg teh stroškov pa je dolžna tožena stranka povrniti potne stroške tudi tožnici in sicer za dvakratni pristop na sodišče v skupni višini 48,00 EUR.

Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP) in sicer za pritožbo 400 točk, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV, kar znese ob vrednosti točke po OT 0,459 EUR 224,73 EUR.

Ostalih v stroškovnikih tožeče stranke priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so upoštevani v že priznanih postavkah.