Jedro

Ni mogoče ločeno obravnavati razmerja med upnico in posojilojemalcem iz osnovne posojilne pogodbe ter upnico in sedanjo dolžnico, ki je v postopku zavarovanja kot tretja oseba zastavila svojo nepremičnino. Sporazum, ki so ga podpisale vse tri stranke in je izvršilni naslov tudi napram zastaviteljici kot tretji osebi, se sklicuje na osnovno posojilno pogodbo, ki jo opredeli kot sestavni del sporazuma.

Vprašanje izvršljivosti tega sporazuma je pomembno tudi za dolžnico, prav z izvršljivostjo pa je neposredno povezano vprašanje predhodne zapadlosti zavarovane terjatve. To vprašanje sta pogodbeni stranki uredili v sami posojilni pogodbi, ki jo je podpisala tudi sedanja dolžnica.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Upnica, posojilojemalec M. R. in zastaviteljica A. R. so dne 23.10.1991 na podlagi sporazuma po 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju: ZIP) zavarovali upničino posojilno terjatev v višini 1,700.000,00 SIT s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi z zastavno pravico na nepremičnini v vl. št... k.o..., last posojilojemalčeve matere A. R. Ker posojilojemalec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, je upnica vložila izvršilni predlog zaradi izterjave 6,137.445,00 SIT, kolikor je znašalo stanje dolga na dan 30.9.1993, proti zastavni dolžnici (v nadaljevanju: dolžnica).

Predlagala je izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z ugotovitvijo vrednosti zastavljene nepremičnine, s prodajo nepremičnine in poplačilom upnice iz dosežene kupnine. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26.1.1994 dovolilo predlagano izvršbo. O dolžničinem ugovoru je odločilo s sklepom z dne 4.9.1997 tako, da mu je delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo v delu, kolikor presega izterjavo zneska 1,700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila v skladu z določili posojilne pogodbe z dne 22.10.1991 ter odločilo, da v preostalem delu sklep o izvršbi ostane v veljavi. Zavrnilo je še upničin predlog za razširitev izvršbe na posojilojemalca M. R., ker je ta že umrl. Delno ugoditev ugovoru je utemeljilo z razlogi, da upnica ne bi smela prišteti obresti h glavnici, ker so te akcesorne narave.

Proti sklepu o ugovoru sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Sodišče druge stopnje je dolžničini pritožbi ugodilo, v izpodbijanem delu spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je dolžničinemu ugovoru v celoti ugodilo, razveljavilo sklep o izvršbi in ustavilo izvršilni postopek. Upničino pritožbo je zavrnilo. V razlogih je poudarilo, da iz posojilne pogodbe, sporazuma in sklepa o njem izhaja, da posojilo zapade v plačilo šele 22.10.2006. Sporazum torej še ni izvršljiv, zato upnica proti dolžnici A. R. nima izvršilnega naslova. Na upničine pritožbene trditve je odgovorilo, da gre v tem postopku le za razmerje med upnico in dolžnico na podlagi vknjižene zastavne pravice. Ali je M. R. neredno plačeval obroke in je zato zapadlo plačilo v celoti, zadeva le razmerje med upnico in M. R., ne pa tudi razmerja med upnico in dolžnico A. R., ki odgovarja le kot zastavna dolžnica tako, kot je bil z njo sklenjen sporazum. Če datum zapadlosti ni določen, izvršilni naslov ni primeren za izvršbo. Zato bo morala upnica proti dolžniku iz posojilne pogodbe šele izposlovati izvršilni naslov, če meni, da so nastopili pogoji za predčasno vrnitev posojila.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija oba sklepa sodišč druge in prve stopnje.

Uveljavlja napačno uporabo določb 19., 20., 50. ter 251.c., 251.d in 251.f člena ZIP v njihovi procesni in materialnopravni vsebini, bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnopravnih določb prvega odstavka 61. člena, 63. člena in 69. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90; v nadaljevanju ZTLR). Sodišču prve stopnje očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 13. in 11. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP/77), ker v razlogih ni navedlo odločilnih dejstev glede višine terjatve, zaradi poravnalne narave sporazuma pa je tudi nedovoljeno poseglo v že poravnano stvar. Sodišče druge stopnje bi na take kršitve moralo paziti po uradni dolžnosti. Zahteva poudarja, da je postopek po 22.a poglavju ZIP vrsta sodno urejene izvedbe zavarovanja terjatve z zastavno pravico, ki hkrati prinaša izvršilni naslov - zapisnik o sporazumu strank z močjo sodne poravnave.

Materialnopravni predpisi ZTLR ne izključujejo zastavne pravice na stvari tretje osebe. Sodna praksa v sporazumih in kasnejših izvršilnih postopkih priznava takim tretjim osebam dolžniško legitimacijo. Prav na tak sporazum z močjo sodne poravnave se je v tej izvršilni zadevi sklicevala upnica, ko je vložila izvršilni predlog. Navedeni sporazum je izvršilni naslov tudi proti sedanji dolžnici in zastaviteljici A. R.. Zato so materialnopravno zmotni razlogi sodišča druge stopnje, da te dolžnice ne zadeva razmerje med upnico in dolžnikom M. R. in da je zato tudi ne zadeva vprašanje, ali je zaradi njegovega nerednega plačevanja zapadlo plačilo celotnega dolga. Sestavni del sporazuma je posojilna pogodba z vsemi svojimi določili. Po 15. členu pogodbe zapade celotna posojilna terjatev v plačilo tudi pred datumom zapadlosti posameznih anuitet, če upnica odpove pogodbo in zahteva vračilo vsega dolga pred pogodbenim rokom zato, ker posojilojemalec ni plačal treh zaporednih ali treh nezaporednih mesečnih anuitet. Upnica je v izvršilnem postopku o tem predložila ustrezne dokaze. Taka presoja sporazuma kaže, da so se stranke sporazumele o obstoju denarne terjatve, njeni višini in tudi o času dospelosti ter o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini zastaviteljice.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili (drugi odstavek 408. člena v zvezi s tretjim odstavkom 390. člena ZPP/77 in 14. členom ZIP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ker je bila zahteva vložena dne 21.9.1998, torej pred uveljavitvijo novega Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ul. RS št. 51/98) in novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99), je vrhovno sodišče v tej zadevi uporabilo določbe ZIP in ZPP/77. Po presoji vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno izhodišče sodišča druge stopnje, da dolžnice iz tega izvršilnega postopka, ki je v postopku po 22.a poglavju ZIP kot tretja oseba zastavila svojo nepremičnino v zavarovanje upničine terjatve proti dolžniku iz posojilne pogodbe, ne zadeva razmerje med upnico in dolžnikom iz osnovne posojilne pogodbe. V tem izvršilnem postopku niti ni bilo sporno, ali se lahko terjatev zavaruje tako, da se zastavi nepremičnina, ki je last tretje osebe. Na to vprašanje je sodna praksa že odgovorila pritrdilno (sodba VS RS II Ips 38/97). Tako stališče se je ustrezno odrazilo tudi v novem zakonu. Smisel zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini na podlagi sporazuma strank je ravno v tem, da dobi upnik izvršilni naslov proti zastavitelju. Pri tem ni pomembno, ali je zastavitelj dolžnik iz osnovne pogodbe ali tretja oseba. Zaradi pridobitve izvršilnega naslova je ZIP v drugem odstavku 251.c člena določil, da ima podpisani zapisnik o sporazumu strank iz prvega odstavka tega člena moč sodne poravnave. Vsebino sporazuma je opredelil v prvem odstavku istega člena, po katerem določi sodišče na predlog strank narok, na katerem v zapisniku ugotovi sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika zavaruje denarna terjatev. Ker se lahko zastavi tudi nepremičnina tretje osebe, je treba navedeno zakonsko določbo razumeti tako, da je potrebno soglasje vseh strank, ki sodeljujejo v takem postopku zavarovanja denarne terjatve.

Nadaljnje vprašanje, ki se je v praksi in teoriji postavljalo glede takega sporazuma, se je ukvarjalo s podlago sporazuma. Povedano drugače, spraševalo se je, ali je takemu sporazumu potrebno priložiti pogodbo, iz katere izvira zavarovana terjatev. Sprva je prevladovalo mnenje o nepotrebnosti take priložitve, kasneje pa nasprotno mnenje o koristnosti priložitve osnovne pogodbe. V teoriji je sprejeto drugo stališče. Pogodbo je potrebno priložiti sporazumu takrat, ko gre za določitev obresti ali sklicevanje na druge pogodbene pogoje (Sajovic: Osnove civilnega prava - Stvarno pravo II, Ljubljana, 1997, stran 32). Tudi po presoji vrhovnega sodišča je treba pogodbo priložiti sporazumu takrat, kadar se stranke v samem sporazumu sklicujejo na pogodbena določila.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pri sklepanju sporazuma zaradi zavarovanja upničine denarne terjatve sodelovali upnica kot posojilodajalka, posojilojemalec in njegova mati A. R. kot zastaviteljica. Sodišče je na predlog vseh treh strank na zapisnik dne 23.10.1991 povzelo ugotovitev o višini terjatve iz posojilne pogodbe, o posojilni dobi 15 let in zapadlosti v plačilo dne 22.10.2006, o ustanovitvi zastavne pravice v zavarovanje posojilodajalkine terjatve, navedlo pa je tudi, da je sestavni del te poravnave posojilna pogodba, ki bo vložena v zbirko listin. Vse tri stranke so tako zapisani sporazum podpisale, pred tem pa tudi predlog za zavarovanje terjatve, v katerem so se sklicevale na posojilno pogodbo. Vse tri stranke, torej tudi sedanja dolžnica, so pred tem podpisale samo posojilno pogodbo z dne 22.10.1991. S podpisom zapisnika o sporazumu so po vsem obrazloženem kot sestavni del sporazuma označile posojilno pogodbo, ki je podlaga zavarovane terjatve. Tako oblikovan sporazum veže zato tudi samo zastaviteljico in ima tudi v razmerju do nje moč sodne poravnave.

V drugem odstavku 16. člena ZIP je med izvršilnimi naslovi navedena izvršljiva sodna poravnava. Izvršljiva je po prvem odstavku 19. člena ZIP le, če je terjatev iz poravnave zapadla, zapadlost pa se po drugem odstavku istega člena dokazuje z zapisnikom o poravnavi. Ker je v obravnavani zadevi sestavni del tega zapisnika sama posojilna pogodba, se predhodna zapadlost terjatve dokazuje tudi s to pogodbo. Prav vprašanje predhodne zapadlosti celotne upničine terjatve v plačilo je odločilno v tej zadevi. Na tako zapadlost je upnica opozarjala že v postopku na prvi stopnji in predložila ustrezne listine. Čeprav v sklepu sodišča prve stopnje o tem ni posebnih razlogov, je očitno, da je sodišče prve stopnje zatrjevano predhodno zapadlost sprejelo, saj je zavrnilo dolžničin ugovor v delu, ki presega v sporazumu navedeno takratno višino glavnice. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča o ločitvi razmerij med upnico in posojilojemalcem ter upnico in sedanjo dolžnico kot zastaviteljico je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tudi v preostalem delu ugodilo ugovoru, še v tem delu razveljavilo sklep o izvršbi in ustavilo izvršilni postopek.

Vrhovno sodišče na podlagi doslej obrazloženega ugotavlja, da ni mogoče ločeno obravnavati razmerja med upnico in posojilojemalcem iz osnovne posojilne pogodbe ter upnico in sedanjo dolžnico, ki je v postopku zavarovanja kot tretja oseba zastavila svojo nepremičnino. Sporazum, ki so ga podpisale vse tri stranke in je izvršilni naslov tudi napram zastaviteljici kot tretji osebi, se sklicuje na osnovno posojilno pogodbo, ki jo opredeli kot sestavni del sporazuma.

Vprašanje izvršljivosti tega sporazuma je pomembno tudi za dolžnico, prav z izvršljivostjo pa je neposredno povezano vprašanje predhodne zapadlosti zavarovane terjatve. To vprašanje sta pogodbeni stranki uredili v sami posojilni pogodbi, ki jo je podpisala tudi sedanja dolžnica.

Vrhovno sodišče še ugotavlja, da zahteva sodišču prve stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP, sodišču druge stopnje pa, da bi moralo v okviru preizkusa po drugem odstavku 365. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP na navedno procesno kršitev paziti po uradni dolžnosti. Razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih je delno ugodilo dolžničinemu ugovoru, so med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je osnovna glavnica iz posojilne pogodbe v znesku 1,700.000,00 SIT z obrestmi, kot so določene v posojilni pogodbi, zapadla, vendar je v razlogih še navedlo, da obresti tečejo od zapadlosti posamezne terjatve (anuitete) do plačila. Če je predhodno zapadla celotna glavnica, potem se obresti ne morejo obračunavati po zapadlosti posameznih anuitet, ki zapadajo postopoma v osnovni posojilni dobi 15 let. Po vsem obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP/77 in 14. členom ZIP utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklepa sodišča druge stopnje in prve stopnje v izpodbijanem delu (v pritožbenem postopku je ostal neizpodbijan sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi upničinega predloga za razširitev izvršbe) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V njem bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče do vprašanja izpolnitve pogojev za predčasno zapadlost zavarovane terjatve, če bo glede na trditve obeh strank v izvršilnem postopku sporno le pravno vprašanje, in obravnavati tudi ostale ugovore obeh strank v njunih dosedanjih vlogah, nato pa ponovno odločiti o dolžničinem ugovoru.