Jedro

Izhajajoč iz določbe drugega odstavka 189. člena ZOR se po utrjeni in že v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja sprejeti sodni praksi niso priznavale zamudne obresti od prisojenih odškodnin za nereparirane premoženjske škode (ki se spričo pravkar navedene kogentne norme odmerjajo po cenah na dan sojenja) za čas od njenega nastanka ali postavitve zahtevka dalje, ker bi tedaj veljavne zamudne obresti po predpisani obrestni meri pomenile tudi valorizacijo terjatve za ta čas. Ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine zagotavlja že njena odmera po cenah na dan sojenja in bi priznavanje valorizacijskih obresti za nazaj pomenilo nedopustno podvajanje valorizacije.

Če oškodovanec, ki razpolaga s svojim zahtevkom in z njim uokviri meje odločanja, ne uveljavlja odškodnine v obsegu, v kakršnem mu jo zagotavlja materialno pravo, mu sodišče ne more zagotavljati pred nastankom škode enakega gmotnega položaja z neupoštevanjem materialnega prava in z odstopom od utrjene sodne prakse odločanja o zamudnih obrestih.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožena stranka z njo izpodbija pravnomočno sodbo glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo v obsodilnem delu - to je za znesek 300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2003 dalje do plačila - zavrže; V ostalem se reviziji delno ugodi in se obsodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi tudi v delu odločitve o tožniku prisojenih zakonskih zamudnih obrestih od zneska 3,149.799,80 SIT in ki se v tem delu tako spremeni, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od tega zneska le za čas od 1.1.2002 do 14.2.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 15.2.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, medtem ko se zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3,149.799,80 SIT za čas od 18.3.1995 do 31.12.2001 zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 3,449.799,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,149.799,80 SIT za čas od 18.3.1995 dalje do plačila, od zneska 300.000 SIT pa za čas od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tožniku prisojeni znesek je vsota priznanih odškodnin za nepremoženjsko škodo v višini 300.000 SIT (od zahtevanih 750.000 SIT) in za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 3,149.799,80 SIT (po cenah na dan škodnega dogodka ocenjena vrednost tožnikovega avtomobila, zmanjšana za vrednost rešenih delov), nastalo mu v prometni nesreči dne 17.3.1995 po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe tožene stranke delno poseglo le v prvostopenjsko odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge iz prvega. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku kot uveljavljene. V reviziji vztraja pri ves čas postopka izraženem dvomu, da je tožniku nastalo škodo v resnici povzročil njen zavarovanec, saj še vedno ni izključena možnost namernega poškodovanja tožnikovega avtomobila ali možnost izvora vsaj dela škode iz nekega drugega škodnega dogodka. V zvezi z vprašanjem možnega načina poškodovanja tožnikove vozila je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe sicer navedeno, da je sodišče vpogledalo tudi izvedensko mnenje ing. J. K. z dne 4.6.1995, na podlagi katerega je tožena stranka že pred pravdo tožniku odrekla upravičenost do odškodnine. Vendar iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bilo to izvedensko mnenje tudi dokazno ocenjeno; če bi bilo, bi sodišči morali priti do drugačnih zaključkov, zanesljivo pa bi morali slediti dokaznim predlogom tožene stranke, ki je terjala izvedensko mnenje še tretjega izvedenca prometne stroke ter tudi Inštituta za raziskavo materiala v Ljubljani (kot možnost, nakazano že v dopolnitvi mnenja izvedenca K.). Sodišči dokaznemu predlogu tožene stranke, namenjenemu odpravi razhajanj med izvedenskimi mnenji, nista sledili, teh razhajanj pa v sodbah tudi nista odpravili in sta zato po mnenju revidentke bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Za razjasnitev spornih okoliščin bi bilo treba pridobiti izvedensko mnenje Inštituta za raziskavo materiala v Ljubljani, ki bi lahko pojasnil, ali je škoda na tožnikovem vozilu mogla nastati zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke ali ne, oziroma ali je "bilo tožnikovo vozilo že predhodno zaleteno v drevo ali ne". Sodišči te bistvene dileme nista odpravili, to pa je "tista okoliščina, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe". Po v tem delu dobesednem povzetku revizijskih navedb so vse to takšna razhajanja med izvedenimi dokazi, razlogi sodbe in odločitvijo, da sodbe ni mogoče preizkusiti, sodišči pa s tem, ko nista dopustili po toženi stranki predlaganega dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za raziskavo materiala v Ljubljani, prekršili načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. S tem v zvezi sodišči tudi nista zavzeli stališča do zapisa v izvidu kirurga, da se je tožnik zaletel v drug osebni avtomobil od zadaj, kar ima po mnenju tožene stranke prav tako za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

V nadaljevanju revizijskih navedb tožena stranka graja višino tožniku prisojene odškodnine za premoženjsko škodo in odločitev o zamudnih obrestih od zneska odškodnine za to obliko škode. Pri tem se sklicuje na dogovorjeno kupnino 1,100.000 SIT, za katero je tožnik 28.11.1994 kupil rabljeno (tedaj tudi že poškodovano) vozilo Citroen XM, katerega vrednost do škodnega dogodka 17.3.1995, ko je bilo vozilo v ekonomskem smislu uničeno (t.i. totalka), ni mogla zrasti na tožniku prisojen znesek odškodnine 3,149.799,80 SIT. Zato bi bilo treba po mnenju tožene stranke znesek 1,100.000 SIT valorizirati do dneva sojenja ter od tako dobljenega zneska odšteti delež, ki odpade na račun starih poškodb (in ki zanesljivo presega v sodbah sodišč prve in druge stopnje upoštevan delež 10%) ter vrednost rešenih delov. Predvsem pa je pomembno, da tožnikovo vozilo ni bilo popravljeno in da popravilo tudi sicer ne bi bilo ekonomsko opravičljivo. Zato bi bilo treba v skladu z določbo 189. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih povračilo škode odmeriti po cenah ob izdaji sodbe, kot je predlagala tožena stranka; sodišči, ki temu predlogu nista sledili, sta zmotno uporabili materialno pravo. Tak očitek pa namenja tožena stranka tudi posledični odločitvi sodišč o upravičenosti tožnika do zamudnih obresti od prisojene mu odškodnine za premoženjsko škodo že za čas od naslednjega dne po škodnem dogodku - torej od 18.3.1995 dalje do plačila. Če bi obveljala pravnomočna sodba bi tožnik dobil plačano 8-kratno vrednost vozila.

Tožena stranka končno izpodbija pravnomočno sodbo tudi v delu odločitvi o tožniku prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo in predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v obsodilnem delu, z vrnitvijo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper obsodilni del pravnomočne sodbe glede zneska 300.000 SIT s pripadki tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa je le delno utemeljena.

O sklepu pod I. točko izreka te odločbe: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega obsodilnega dela pravnomočne sodbe o tožnikovem zahtevku za povrnitev njegove nepremoženjske škode pa znaša 300.000 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V tem obsegu je torej revizija tožene stranke vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. O sodbi pod II. točko izreka te odločbe: Tožena stranka z revizijsko ponovljenim poudarjanjem dvoma o tem, da je tožniku nastalo škodo v resnici povzročil njen zavarovanec ter s trditvami, da še vedno ni izključena možnost namernega poškodovanja tožnikovega avtomobila ali možnost izvora vsaj dela škode iz nekega drugega škodnega dogodka, izpodbija le v pravnomočno končanem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je do tožniku nastale škode prišlo 17.3.1995, ko se je ob magistralni cesti s svojim vozilom ponoči okrog 22. ure ustavil na (delno) obcestni bankini, za njim vozeči zavarovanec tožene stranke, zatopljen med vožnjo v izbiranje radijskih postaj, pa je frontalno in brez zaviranja trčil v zadnji del tožnikovega avtomobila in ga potisnil v bližnjo obcestno smreko. Z revizijsko grajo v postopku na prvi in drugi stopnji sprejete dokazne ocene teh dejanskih ugotovitev ni več mogoče izpodbijati v postopku z revizijo, v katerem je možnost uveljavljanja morebitne zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot revizijskega razloga izrecno izključena (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi za vse le kot navidezno uveljavljanje procesne kršitve, s pomočjo katerih tožena stranka vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Pretežni del navedb, s katerimi tožena stranka utemeljuje revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je mogoče strniti v očitek, da sodišči prve in druge stopnje nista dokazno ocenili izvedenskega mnenja ing. Jožeta Kocmana z dne 4.6.1995, na podlagi katerega je tožena stranka že pred pravdo odrekla tožniku upravičenost do odškodnine (saj bi sicer morali priti do drugačnih dejanskih sklepov), ter da nista omogočili toženi stranki dokazovanja še z mnenji tretjega izvedenca prometne stroške in Inštituta za raziskavo materiala v Ljubljani, nujno potrebnimi za odpravo razhajanj v obstoječih izvedenskih mnenjih o med strankama spornih možnostih načina poškodovanja tožnikovega vozila in posledično o možnostih obsega tožniku v obravnavanem škodnem dogodku nastale premoženjske škode. Ta revizijski očitek ni utemeljen. Odveč je poudarjati, da zgolj zavrnitev dokaznega (dokaznih) predloga (predlogov) strank še ne privede do kršitev določb pravdnega postopka. Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, se po določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP zahteva mnenje še drugih izvedencev le, če se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je postopalo prav v skladu s to določbo, saj je nasprotje o načinu poškodovanja tožnikovega vozila med mnenji (sicer pred pravdo po toženi stranki angažiranega) izvedenca J. K. z dne 4.6.1995 in (med pravdo po sodišču določenega) izvedenca S. V. odpravilo s pozivom izvedenca J. K. k dopolnitvi mnenja po pregledu zlasti še "fotokopij fotografij udeleženega vozila Lada CE L2 - 533, s katerimi ob izdelavi prvotnega mnenja ni razpolagal" (sklep z dne 2.8.2002 na list. št. 116 spisa) in ki je nato svoje mnenje z dne 4.6.1995 vsebinsko korigiral tako, da je dopustil možnost poškodovanja tožnikovega vozila na način, ki je skladen z mnenjem izvedenca S. V. in z izpovedbama obeh zaslišanih udeležencev prometne nesreče (glej dopolnitev mnenja izvedenca J. K. na l. št. 123 spisa). Vse to sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali v oporo odločitvi, da spričo dokazanosti načina poškodovanja tožnikovega vozila ni razlogov za izvajanje nadaljnjih predlaganih dokazov s tem v zvezi, to odločitev pa sta v svojih sodbah tudi obrazložili. Ta del obrazložitve sodb obeh sodišč se vsebinsko - čeprav ne eksplicitno - že po naravi stvari razteza tudi na odločitev o opustitvi dokazovanja z mnenjem Inštituta za raziskavo materialov v Ljubljani, ne glede na tudi siceršnjo neprimernost izvedbe tega dokaza spričo uničenja vira nujno potrebnih podatkov za sleherno matematično izračunavanje (na katero je izvedenec J. K. že opozoril prav v dopolnitvi mnenja, ki je toženo stranko očitno vzpodbudilo k temu dokaznemu predlogu). Sicer pa tožena stranka v postopku z revizijo, v katerem je sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti izključen (371. člen ZPP), sodiščema prve in druge stopnje ne očita, da nista obrazložili odločitve o zavrnitvi njenih dodatnih dokaznih predlogov (v pomenu določbe drugega odstavka 287. člena ZPP), temveč se smiselno zavzema za izvedbo predlaganih dokazov kot nujno potrebnih za razjasnitev spornih okoliščin. S tem pa ostaja na področju v revizijskem postopku neupoštevnega izpodbijanja dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi in drugi stopnji.

Preostali revizijski očitek procesnopravne narave, po katerem sodišči v zvezi z vprašanjem načina trčenja nista zavzeli stališča do zapisa v izvidu kirurga, iz katerega naj bi izhajalo, da se je "tožnik zaletel v drug osebni avtomobil od zadaj", ni povsem razumljiv. V nobenem izmed priloženih "izvidov kirurgov", na katere bi se tožena stranka utegnila sklicevati (neopredeljeno), ni anamnestičnega podatka kot odločilne okoliščine, do katere bi se bili sodišči dolžni opredeliti v obrazložitvah sodb - zlasti ne v prid trditvam tožene stranke. Iz izvida zdravnika Ž. H. namreč izhaja anamnestični podatek, da je bil tožnik "poškodovan v prometni nesreči kot voznik osebnega avta pri trčenju z drugim vozilom od zadaj", iz izvida zdravnika T. Š. pa, da je bil tožnik "poškodovan v prometni nesreči kot voznik osebnega avtomobila, bil je pripasan, zaletel se je v drug osebni avtomobil od zadaj, ko je stal". Zato obširnejšega odgovora ta revizijski očitek ne terja.

Z vidika pravilne uporabe materialnega prava je neutemeljena tudi revizijska graja višine s pravnomočno sodbo tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v delu, v katerem se tožena stranka zavzema za upoštevanje pogodbeno dogovorjene cene rabljenega avtomobila kot izhodišča za ugotavljanje obsega te oblike škode. V pogodbi z dne 28.11.1994 zapisana cena tožniku prodanega avtomobila (1,100.000 SIT) ni nujno skladna z dejansko dogovorjeno kupnino, predvsem pa je dogovor o višini kupnine vselej v dispoziciji pogodbenih strank. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju obsega premoženjske škode metodološko pravilno izhajali iz strokovno ocenjene realne vrednosti ustreznega tipa vozila po stanju pred nastankom škode, zmanjšano za ugotovljen delež na račun prejšnjih poškodb (neizpodbojna dejanska ugotovitev) ter za vrednost rešenih delov.

Utemeljeno pa graja tožena stranka pravnomočno odločitev o zamudnih obrestih od zneska tožniku prisojene odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 18.3.1995 do 31.12.2001, ki je očitno posledica zmotne uporabe materialnega prava - neupoštevanja določbe drugega odstavka 189. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), povzete z enakim besedilom v določbi drugega odstavka 168. člena od 1.1.2002 dalje veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi drugega odstavka 189. člena ZOR, ki je po zakonski sistematiki uvrščena pod marginalno rubriko "obseg povrnitve gmotne škode", se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Česar drugega za primer, kakršen je obravnavani, zakon ne odreja, saj predmet obveznosti ni t. i. čista denarna terjatev, odločanje o kateri bi bilo podvrženo načelu monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR, temveč je predmet obveznosti odškodnina za nereparirano premoženjsko škodo (tudi po izrecnih in v tem delu ves čas postopka skladnih trditvah obeh pravdnih strank), povračilo katere je podvrženo predhodni odmeri (po cenah ob izdaji sodne odločbe oziroma v času sojenja). Pravkar citirana določba drugega odstavka 189. člena ZOR, ki je odraz varstvu oškodovančevega položaja namenjenega ter v 185. in 190. členu istega zakona uzakonjenega načela popolne odškodnine, je materialnopravne narave. Na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti - nujno upoštevanje seveda procesnopravno predvidene omejitve odločanja z okviri postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), s katerimi stranke prosto razpolagajo (prvi odstavek 3. člena ZPP). Vendar procesnopravno predvidena možnost prostega razpolaganja z zahtevki ne daje strankam tudi možnosti " prostega razpolaganja" z materialnim pravom ali njegove poljubne izbire. Zato je materialnopravno zmotno razlogovanje na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje, po katerem "je tožnik višino materialne škode opredelil glede na razmere v času nastanka škode" in da "zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR o odmeri gmotne škode po cenah ob izdaji sodne odločbe", s končnim sklepom, da torej "posledično ne pride v poštev uporaba na tej določbi utemeljene sodne prakse o pričetku teka zamudnih obresti". Če oškodovanec, ki razpolaga s svojim zahtevkom in z njim vokviri meje odločanja, ne uveljavlja odškodnine v obsegu, v kakršnem mu jo zagotavlja materialno pravo, mu sodišče ne more zagotavljati pred nastankom škode enakega gmotnega položaja z neupoštevanjem materialnega prava in z odstopom od utrjene sodne prakse odločanja o zamudnih obrestih. To velja še zlasti, če je rezultat takšnega odločanja nezdružljiv s temeljnim načelom odškodninskega prava o prepovedi oškodovančevega okoriščenja na račun odškodnine (izračun pokaže, da se tožniku prisojeni znesek 3,149.799,80 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z upoštevanjem po pravnomočni sodbi prisojenih in le do dneva izdaje prvostopenjske sodbe dne 14.2.2003 že nateklih zamudnih obresti poveča na 18,915.166,80 SIT) in če torej privede do svojega notranjega protislovja glede na zasledovan namen vzpostavitve oškodovančevega gmotnega položaja pred nastankom škode.

Izhajajoč iz določbe drugega odstavka 189. člena ZOR se po utrjeni in že v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja sprejeti sodni praksi niso priznavale zamudne obresti od prisojenih odškodnin za nereparirane premoženjske škode (ki se spričo pravkar navedene kogentne norme odmerjajo po cenah na dan sojenja) za čas od njenega nastanka ali postavitve zahtevka dalje, ker bi tedaj veljavne zamudne obresti po predpisani obrestni meri pomenile tudi valorizacijo terjatve za ta čas. Ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine zagotavlja že njena odmera po cenah na dan sojenja in bi priznavanje valorizacijskih obresti za nazaj pomenilo nedopustno podvajanje valorizacije. Na tem mestu je treba ponoviti, da način ohranjanja realne vrednosti odreja za stranke in za sodišče zavezujoče materialno pravo, ki oškodovancem ne daje možnosti že po naravi z lukrativnimi vzgibi pogojenega izbora načina in s tem nemara pooblastila za odločanje o upoštevnosti določbe drugega odstavka 189. člena ZOR le v odvisnosti od njihove časovne opredelitve upoštevnih cen za odmero višine škode ter začetka teka zamudnih obresti. Ker pa so bile z uveljavitvijo OZ in noveliranega zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - A) zamudne obresti na novo urejene z izrecno ločitvijo pravih zamudnih in valorizacijskih obresti, je to omogočilo, da se od uveljavitve teh zakonov dne 1.1.2002 dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temelji obrestni meri. V skladu s tem je bila spremenjena tudi sodna praksa odločanja o zamudnih obrestih v pravdah o odškodninah za nepremoženjsko in nereparirano premoženjsko škodo s sprejetjem načelnega pravnega mnenja na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 (Pravna mnenja VS RS, št. I/2002, str. 11. do 14), ki ga je glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe treba v obravnavanem primeru pri odločitvi o zamudnih obrestih ustrezno upoštevati in na katero so senati vrhovnega sodišča pri odločanju tudi formalno vezani.

Glede na obrazloženo je tako bilo pravnomočno sodbo v delu odločitve o zamudnih obrestih od zneska tožniku prisojene odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP spremeniti na način, kot to izhaja iz izreka sodbe, sicer pa revizijo v ostalem dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke temelji na določbi 154. člena ZPP. Pri tem je pomembno, da tožena stranka z revizijo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, kar je edino upoštevno za presojo uspeha stranke s pravnim sredstvom kot merila za odločanje o stroških postopka.