Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku v skladu z 2. točko 1. odstavka 62. člena ZSSloV, nezakonita, ker tožnik ni neopravičeno izostal z dela. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, pa je zavrnilo, ker je zaključilo, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po zakonu. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. točko 1. odstavka 154. člena ZJU in sicer, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati po zakonu, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot 6 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je hkrati v 2. točki 1. odstavka 154. člena ZJU določeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu. To pomeni, da bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje le na podlagi sklepa, ki ga izda predstojnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. in VI. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 11. 2012 in odločbo št. ... z dne 22. 1. 2013 (I. in II. točka izreka); ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi nezakonite enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni prenehalo in mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti delovno razmerje za čas od 23. 10. 2012 do 25. 7. 2013 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ki jih je tožeča stranka imela pri toženi stranki neposredno pred 22. 10. 2012 in mu je dolžna obračunati plačo oziroma nadomestila plač, izhajajoč iz višine mesečne bruto plače 1.834,14 EUR, odvesti pripadajoče prispevke in davke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne, po zapadlosti vsake plače do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 26. 7. 2013 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je tožnik imel neposredno pred 22. 10. 2012, skupaj z obračunom plače v višini 1.834,14 EUR, odvodom prispevkov in davkov ter izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače dalje do plačila ter višji obrestni zahtevek (že od dneva vsakomesečne zapadlosti) v zvezi z obdobjem iz III. točke izreka od 23. 10. 2012 do 25. 7. 2013 (IV. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja z dne 22. 10. 2012 (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 513,74 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča št. ... , sklic na št. ... v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v delu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in v laični pritožbi navaja, da veljajo za delavce na obrambnem področju predpisi o javnih uslužbencih, če v Zakonu o obrambi ni določeno drugače. ZObr v 88. členu natančno določa odpoved delovnega razmerja v primeru obsodbe zaradi kaznivega dejanja. Tožnik ugotovitvenega sklepa s strani tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi pravnomočne sodbe, nikoli ni prejel. Tožnik je na podlagi novih dejstev vložil izpodbojno tožbo na obsodilno sodbo zaradi kaznivega dejanja, ker iz novih dejstev jasno izhaja, da je bil tožnik neprišteven. Reintegracija je smiselna glede na potek zdravljenja duševne bolezni tožnika, sicer pa je potrebno izreči reparacijski ukrep in delovno razmerje na predpisani način tožniku zaključiti. Ker tožena stranka ni pravilno podala sklepa o prenehanju delovnega razmerja, se tožnik tudi ni mogel izreči glede morebitne odpovedi.

Pritožbo je vložil tudi pooblaščenec tožnika zaradi napačne uporabe materialnega prava in je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi ter se tožniku povrnejo stroški pritožbe, zgolj podredno pa, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika od nezakonite odpovedi pa le do 25. 7. 2013, ko je postala pravnomočna sodba, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Zaradi navedenega je sodišče tudi zavrnilo zahtevek tožnika po reintegraciji. Sodišče je napačno uporabilo določbo specialnega zakona in sicer 88. člena Zakona o obrambi ter 2. odstavek 154. člena Zakona o javnih uslužbencih, saj je navedeni določbi uporabilo na način, da javnim uslužbencem preneha delovno razmerje po samem zakonu, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot 6 mesecev zapora. Odločitev sodišča je nepravilna, saj je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe specialnih zakonov torej ZJU in ZObr in ne določbe Zakona o delovnih razmerjih. Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 345/2007 z dne 9. 3. 2009, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, se sklicuje zgolj na določbe člena ZDR ne pa tudi ZObr in ZJU in bi se navedeni judikat lahko upošteval le v primeru, če bi se za ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika, uporabile določbe ZDR. Glede na določbi ZObr ter ZJU je bistven oziroma konstitutivni pogoj za prenehanje delovnega razmerja vročitev ugotovitvenega sklepa. Toženi stranki kot delodajalcu očitno sploh ni bila vročena pravnomočna sodba, prav tako tožena stranka ni izdala ustreznega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zato sploh niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožnika, ki še vedno traja. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede priznanja kilometrine in izračuna skupnega zneska priznanih stroškov v višini 513,74 EUR. Sodišče je v 19. točki obrazložitve navedlo, da se v skladu s sodno prakso ne priznajo stroški kilometrine za prihod iz A., kar pa ni pravilno, saj je z novejšo sodno prakso zastopano ravno nasprotno stališče od zavzetega v sodbi in sicer, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, kateremu zaupa, odvetnik pa je pri opravljanju odvetniškega poklica opravičen do plačila nagrade in izdatkov skladno z ZOdvT.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločalo o reintegraciji tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku v skladu z 2. točko 1. odstavka 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007) nezakonita, ker tožnik ni neopravičeno izostal z dela dne 23., 24. in 25. 10. 2012. Zaključilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, skupaj s plačo oziroma nadomestilom plače za čas od 23. 10. 2012 do 25. 7. 2013. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi od 26. 7. 2013 dalje.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti (pravnomočna dne 25. 7. 2013), v tožnikovem primeru reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po zakonu. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. točko 1. odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in sicer, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati po zakonu, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot 6 mesecev zapora. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je hkrati v 2. točki 1. odstavka 154. člena določeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu.

Po 1. odstavku 5. člena ZJU za delovno razmerje javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Iz 3. točke 1. odstavka 154. člena ZJU nadalje izhaja, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati (poleg načinov, ki jih določa ZDR) po samem zakonu tudi na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih. Tudi ZDR v zadnji alinei 75. člena med načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi določa druge primere, ki jih določa drug zakon. Posebna zakona, ki veljata za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske, sta ZSSloV in Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 83/94 s spremembami, ZObr). Prvi odstavek 49. člena ZSSloV določa, da za sklenitev, trajanje in odpoved pogodbe o zaposlitvi vojaških oseb, ki poklicno opravljajo delo v Slovenski vojski, pogoje, pravice in obveznosti določata ZObr in ZSSloV. Oba zakona vsebujeta tudi posebne določbe o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, posebej pa urejata tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi in sicer odpoved z enostranskim aktom. Iz 2. odstavka 63. člena ZSSloV izhaja, da pristojna oseba za izdajo aktov o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZObr v takem primeru izda ugotovitveni sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba VS, VIII Ips 66/2013 z dne 2. 9. 2013). Prav tako ZObr v 7. odstavku 88. člena določa, da če je oseba, ki opravlja vojaško službo, obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v trajanju več kot 3 mesece, ji preneha delovno razmerje. Delavcu v tem primeru preneha delovno razmerje z vročitvijo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. To pomeni, da bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje le na podlagi sklepa, ki ga izda predstojnik.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo ali je tožena stranka, na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe Okrajnega sodišča na Vrhniki IK 16644/2013 z dne 13. 5. 2012, tožniku v skladu s 7. točko 3. odstavka 88. člena ZObr vročila ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Šele, ko bo sodišče prve stopnje to ugotovilo, bo lahko odločilo o zahtevku tožnika glede reintegracije in denarnih zahtevkov tožnika po 26. 7. 2013. Pri tem bo sodišče moralo tudi v zvezi z zahtevkom tožnika, da se mu vzpostavi delovno razmerje za čas od 26. 7. 2013, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, v okviru materialno-procesnega vodstva od tožnika zahtevati, da specificira ta del tožbenega zahtevka (z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja) in nato o njem ponovno odloči. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje, saj, v kolikor bi te okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem druge stopnje.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka, ker ni priznalo stroškov za kilometrino pooblaščenca tožnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka in v skladu s sprejeto sodno prakso odločilo, da tožnik ni upravičen do povrnitve potnih stroškov za poslovno potovanje njegovega pooblaščenca, ob uporabi lastnega motornega vozila, za prihod na obravnavo iz A.. Vsekakor ima stranka pravico izbrati odvetnika, kateremu zaupa in je odvetnik pri opravljanju odvetniškega poklica upravičen do plačila nagrade in izdatkov skladno z ZOdvT, vendar pa sodišče v skladu z ZOdvT in 154. členom ZPP stranki odmeri le stroške, ki so bili za postopek potrebni, zato prevozni stroški pooblaščenca ne morejo bremeniti nasprotne stranke.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v IV. in VI. točki izreka ter jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP) ter odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).