Jedro

Opredelitev, kot izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis), ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve.

Tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo (niti v delu, ki se nanaša na oblikovalni zahtevek). Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja (moralno zadoščenje) pa ni pravno priznan pravni interes, saj mora biti slednji neposreden in konkreten, ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožniku tako za leto 2020 kot za leto 2021 pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožniku omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosil (kar velja za letni dopust za leto 2021), niti, da bi ga vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta (za leto 2020), ki ga tožnik ni koristil zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. III izreka razveljavi in se zavrže tožba v delu zahtevka, v katerem tožnik zahteva, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 9. 2021 nezakonita in se razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 11. 3. 2022. V II. točki izreka je zaradi umika dela tožbe postopek ustavilo v delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2021, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, prijaviti v obvezna zavarovanja ter za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in plačati nadomestila plače v znesku 1.024,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, regres za letni dopust za leto 2021 v znesku 512,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2020 in 2021 v znesku 613,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 9. 2021 nezakonita in se razveljavi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2020 in 2021 v znesku 2.151,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške postopka v znesku 2.798,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pravočasni pritožbi (z dne 13. 10. 2023 zoper III. točko izreka in 23. 10. 2023 zoper IV. in V. točko izreka) navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da ima tožnik pravni interes za uveljavljanje tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je redna odpoved iz razloga nesposobnosti z dne 21. 9. 2021 nezakonita ter na razveljavitev slednje. Zmotno je stališče sodišča, da se pravni interes predpostavlja na podlagi določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Pravni interes je s tožnikovim umikom tožbe v delu, v katerem je zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezane reintegracije in reparacije, odpadel. Tožnik v tem sporu od uveljavitve tega zahtevka nima nikakršne pravne koristi. Tožena stranka se protivi tudi zoper odločitev o nadomestilu za neizkoriščen letni dopust. Sodišče naj bi neenakopravno obravnavalo pravdni stranki in se pristransko postavilo na stran tožnika. Tožnik je vedel, kako mora z delodajalcem uskladiti izrabo letnega dopusta. Ker na podlagi lastne odločitve k izrabi letnega dopusta ni pristopil, ne more uživati pravnega varstva. Nesporno je ugotovljeno, da je tožnik sam izpostavil, da za izrabo letnega dopusta za leto 2020 ni zaprosil. Od delavca kot odrasle osebe se pričakuje, da bo do določene mere sam poskrbel za svoje pravice. Sodišče napačno zaključuje, da tožnik iz objektivnih razlogov ni mogel koristiti 27 dni letnega dopusta za leto 2020. Lastna pasivnost delavca, ki ne pristopi k izrabi letnega dopusta, ne more šteti za objektivno nepredvidljiv dogodek. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede letnega dopusta za leto 2021. Če bi sodišče enakopravno obravnavalo stranki, bi moralo zaključiti, da je tožnik v letu 2021 dejansko koristil 15 dni letnega dopusta. Nasprotni zaključek je v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka. Sodišče se zmotno opira na izpoved tožnika, da v letu 2021 ni koristil dopusta, saj vsi preostali izvedeni dokazi kažejo drugače. Sodna argumentacija je sama s seboj v nasprotju. Tožnik bi moral dokazati, da mu ni bila omogočena izraba letnega dopusta, vendar teh svojih trditev z nobenim objektivno preverljivim dokazom ni dokazal. Dejstvo, da je koristil dopust, izhaja iz listin, potrdile so ga tudi priče, vendar je te dokaze sodišče enostavno prezrlo. Tožnikove izpovedbe sodišče ni kritično ocenilo in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, kar predstavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V posledici nepravilne odločitve o glavni stvari pa je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek v celoti zavrne, podredno pa naj sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi v zvezi z odločitvijo o nadomestilu za neizkoriščen letni dopust priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, razen v točki III. izreka, pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožbenemu zahtevku ugodeno.

6. V tem postopku je tožnik s prvotnim tožbenim zahtevkom uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 9. 2021 ter njeno razveljavitev, nadalje ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, uveljavljal je reintegracijo, reparacijo ter regres za letni dopust za leto 2021. Tožnik je bil v času odpovedi v bolniškem staležu, zato mu skladno s 3. odstavkom 116. člena ZDR-1 delovno razmerje ni prenehalo ob poteku odpovednega roka. Ker je bil z odločbo ZPIZ z dne 28. 12. 2021, ki je postala pravnomočna 15. 1. 2022, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, mu je s tem dnem na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje in je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj. Prenehanje delovnega razmerja iz razloga invalidske upokojitve je tako nastopilo pred učinkovanjem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tej posledici je tožnik umaknil tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter v delu priznanja drugih pravic. Vztrajal pa je pri zahtevku, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 9. 2021 nezakonita in se razveljavi, pri čemer je navedel, da pri tem zahtevku vztraja zaradi moralnega zadoščenja. Sodišče prve stopnje je v tem delu njegovemu zahtevku ugodilo.

7. Pritožba utemeljeno nasprotuje tej odločitvi sodišča prve stopnje, sprejeti v III. točki izreka, ki temelji na stališču, da možnost vložitve takšne tožbe določa že tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)1 in se zato pravni interes predpostavlja. Slednje ne drži. Po stališču Vrhovnega sodišča RS gre namreč le za splošno določbo o možnosti sodnega varstva, ne da bi ta opredelila tudi (pravilen) tožbeni zahtevek. Opredelitev, kot izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis), ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Prav tako po stališču Vrhovnega sodišča RS ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Gre za enostranski akt delodajalca (ne npr. za pogodbo ali odločbo delodajalca), zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka. Tako v sporih, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja, zadostuje ugotovitev, da delavcu delovno razmerje pri delodajalcu na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak mu še traja, kar pa je tožnik zahteval v delu zahtevka, ki ga je umaknil. Ugotovitev nezakonitosti enostranske izjave volje glede na 181. člen ZPP tako ne more biti predmet ugotovitvene tožbe oziroma ugotovitvenega zahtevka.2 Taka tožba je nedopustna. Pritožba pa tudi utemeljeno izpostavlja, da tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo (niti v delu, ki se nanaša na oblikovalni zahtevek). Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja (moralno zadoščenje) pa ni pravno priznan pravni interes, saj mora biti slednji neposreden in konkreten, ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja3. Tudi druge pravice (kot je npr. denarna kazen, ki jo predvidevajo nekatere kolektivne pogodbe in na kar opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo) se uveljavljajo na podlagi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in ne zahtevka za ugotovitev nezakonitosti samega akta, na podlagi katerega je delovno razmerje prenehalo. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v delu zahtevka, v katerem je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 9. 2021 nezakonita in se razveljavi (prvi odstavek 351. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust tožnika za leti 2020 in 2021. Podlaga za ta zahtevek je v 164. členu ZDR-1. Skladno s to določbo je neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim toženka v pritožbi ne nasprotuje, izhaja, da je bil tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen kot voznik tovornega vozila, od 15. 4. 2019 do 21. 2. 2021 v bolniškem staležu za poln delovni čas, od 22. 2. 2021 do 31. 8. 2021 je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, od 1. 9. 2021 dalje pa je bil ponovno nezmožen za delo in v polnem bolniškem staležu do 15. 1. 2022, ko mu je delovno razmerje prenehalo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik 27 dni letnega dopusta za leto 2020, ki ga ni izrabil (kar med strankama ni bilo sporno). Tožena stranka tožnika ob vrnitvi na delo v februarju 2021 ni poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, ni ga kakorkoli pravočasno vzpodbudila, da naj letni dopust koristi, niti ga ni poučila o posledicah, do katerih bo prišlo, če tega ne bo storil (izguba pravice). Za leto 2021 pa je ugotovilo, da je imel tožnik prav tako 27 dni letnega dopusta in tudi tega ni izrabil, ker mu to ni bilo omogočeno.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožniku tako za leto 2020 kot za leto 2021 pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožniku omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosil (kar velja za letni dopust za leto 2021), niti, da bi ga vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta (za leto 2020), ki ga tožnik ni koristil zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža. V skladu s sodno prakso Sodišča EU (C-233/20) je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ne glede na razlog, iz katerega ni mogel izkoristiti tega dopusta. Bistveno je le, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen.4 Iz sodne prakse Sodišča EU (C-619/16 in C-684/16) izhaja celo, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti niti v primeru, če ni podal prošnje za izrabo dopusta. Pri presoji je tako potrebno upoštevati, ali je delodajalec delavcu dejansko omogočil uveljavitev te pravice. Delodajalec mora poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti dopust, tako da ga vzpodbudi k izrabi dopusta, ter da ga pravočasno in natančno pouči o možnosti izgube te pravice. Če delodajalec uspe dokazati, da je bil delavec ustrezno poučen in je dejansko imel možnost izrabiti letni dopust, a tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja, pravo Unije ne nasprotuje temu, da delavec to pravico izgubi in da v primeru prenehanja delovnega razmerja s tem izgubi tudi denarno nadomestilo. Drugačna razlaga bi lahko vodila do prakse, ko delavci namenoma ne bi koristili dopusta, da bi si povečali plačo ob prenehanju delovnega razmerja.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo denarno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, ki ga je bil, upoštevajoč referenčno obdobje, na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen izrabiti (42 dni). Z ozirom na obrazloženo v predhodni točki, so nerelevantne pritožbene navedbe, da je imel tožnik dolgo delovno dobo, da je vedel, kako se zaprosi za koriščenje letnega dopusta, pa za koriščenje letnega dopusta za leto 2020 ni zaprosil. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno poučen in je dejansko imel možnost izrabiti letni dopust za leto 2020, a tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja. Iz nobenega izvedenega dokaza namreč kaj takšnega ne izhaja in tožena stranka nasprotnega v pritožbi niti ne zatrjuje. Tožena stranka je v drugi pripravljalni vlogi resda prerekala tožnikove navedbe, ki so se nanašale na letni dopust za leto 2020, vendar nekonkretizirano, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Ni namreč pojasnila, kdaj konkretno je tožnika vzpodbudila h koriščenju dopusta in na kakšen način, niti da ga je poučila o posledicah opustitve koriščenja dopusta, kdaj in kako. Še posebej upoštevajoč 7. člen pogodbe o zaposlitvi, v katerem je (ne glede na določbo 162. člena ZDR-1 in citirano sodno prakso) določeno, da prenos neizrabljenega letnega dopusta v naslednje koledarsko leto ni mogoč, razen v izjemnih primerih, ki jih vnaprej odobri ustanovitelj družbe, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo zatrjevanju tožnika, da ga tožena stranka v zvezi s koriščenjem letnega dopusta za leto 2020 ni nič podučila niti ga vzpodbudila h koriščenju le-tega.

12. Tožena stranka nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje o tem, da tožniku ni omogočila niti koriščenja letnega dopusta za leto 20215, vendar pa je tudi v tem delu sodišče prve stopnje postopalo v skladu z 8. členom ZPP in odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Katera dejstva šteje za dokazana je odločilo na podlagi uspeha celotnega postopka. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov, kot tožena stranka, ne pomeni, da sodišče dokazov ni ocenilo vestno in celostno. Ne drži, da sodišče prve stopnje tožnikove izpovedbe ni ocenilo kritično in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, kot tudi ne, da bi prezrlo dokaze, iz katerih izhaja, da naj bi tožnik koristil dopust za leto 2021, saj se je do njih (in to do vseh, na katere se sklicuje toženka v pritožbi) v obrazložitvi izrecno in argumentirano opredelilo. Povsem logično in prepričljivo je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in njegove dokazne listine in ne na dokaze toženke. Iz obrazložitve tako povsem jasno izhaja, zakaj sodišče ne sledi niti pričam toženke, niti njenim predloženim listinskim dokazilom. Tožena stranka namreč do zaključka glavne obravnave ni podala jasne specifikacije, kdaj točno naj bi tožnik izrabil 15 dni dopusta v mesecu avgustu 2021, s tem v zvezi pa nista bili nič bolj konkretni niti izpoved zakonitega zastopnika, niti priče A. A. Priča B. B., kateri je bil tožnikov dopust znan zgolj iz listin, pa ni potrdila, da je tožnik dopust koristil tudi 28. 8. 2021, kar je toženka (med drugim) zatrjevala v svoji četrti pripravljalni vlogi. Podatki iz digitalnih tahografov niso prikazovali resničnega dejanskega stanja6, prav tako ne podatki na temeljnicah7. Pritožbeno sodišče nadaljnjih argumentov prvostopnega sodišča ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki povsem nekonkretizirano izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Pri tem izpostavlja, da je dejansko stanje konkretizirano izpodbijano šele, ko pritožnik v opravljeno dokazno oceno sodišča poseže obratno sorazmerno glede na zahteve, ki so pred tem veljale za sodišče v smislu 8. člena ZPP, torej da pritožnik strukturirano in logično izniči vrednost ocenjenih posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj. Takšnega standarda pa tožena stranka v pritožbi ni dosegla. Tožena stranka tudi nepravilno zatrjuje, da je tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da mu ni bila omogočena izraba letnega dopusta za leto 2021, saj stranka negativnih dejstev ne more dokazovati. Na toženi stranki je bilo torej dokazno breme trditve, da je tožnik izkoristil 15 dni letnega dopusta za leto 2021, ki pa ga po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, ni zmogla, ker z dokazi, ki jih je predložila, ni prepričala. Odločitev sodišča v korist ene stranke pa še ne pomeni, da je sodišče odločalo pristransko.

13. Glede odločitve sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v točki IV. in V. (stroški postopka) izreka potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Uspeh tožene stranke s pritožbo v delu, ki se nanaša na III. točko izreka izpodbijane sodbe ne terja spremembe stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, saj gre v tem delu za zahtevek, v zvezi s katerim delodajalec ne glede na izid spora sam krije svoje stroške postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1). V tem delu tožena stranka tudi pritožbenih stroškov ne priglaša. 15. Ker tožena stranka s pritožbo, ki se nanaša na zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (v zvezi z nadomestilom) 375 točk, 2 % materialne stroške (7,5 točk) in 22 % DDV (50,49 EUR) kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 279,99 EUR (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Tretji odstavek 200. člena ZDR-1 med drugim določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahteva pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni (od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitve pravice). 2 VSRS, opr. št. VIII Ips 163/2018 in VIII Ips 11/2023. 3 Na obstoj pravnega interesa sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. 4 Tožnik je bil na dan prenehanja delovnega razmerja (15. 1. 2022) v skladu s sodno prakso sodišča EU (C-214/10) in VS RS (VIII Ips 23/2022), upoštevajoč 15-mesečno obdobje za prenos, upravičen tudi do koriščenja letnega dopusta za leto 2020, ker ga (kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje) ni mogel koristiti zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti. Delavci v takšnih primerih (tudi ko gre za zasebnega delodajalca) pravico do plačanega letnega dopusta upravičeno temeljijo na členu 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je konkretizirana s členom 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. november 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (C‑271/22 do C‑275/22, C-192/22). 5 Med strankama je bilo sporno, ali je tožnik v avgustu 2021 dejansko izrabil 15 dni letnega dopusta ali ne. 6 Vsi tovornjaki, ki jih je uporabljal tožnik, niso imeli nameščenega digitalnega tahografa. 7 Iz temeljnic št. 807 in 893 izhaja, da sta isto vozilo brez digitalnega tahografa isti dan v istem časovnem obdobju ter na različnih lokacijah uporabljala dva različna voznika, kar ni mogoče.