Jedro

Doba dela po pravilniku o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu od stranke, ki odloča o nazivu svetnika, zahteva, da naj ta pojem pomeni: ali vsako dobo dela ali le delovno razmerje. Tožena stranka tega ni storila, kršila pa je tudi ZUP v vsebini utemeljitve odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 15.4.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za napredovanje v naziv svetnika. Odločbo je oprla na 2. člen pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu. Po navedeni določbi je pogoj za napredovanje v določeni naziv tudi dopolnitev določene dobe dela v vzgoji in izobraževanju. Ravnatelj šole je na podlagi dokazov ugotovil, da je bil tožnik do vložitve zahteve redno zaposlen v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih le dve leti in šest mesecev. Za napredovanje v naziv svetnika bi moral tožnik do začetka veljavnosti pravilnika (8.8.1992) dopolniti vsaj petnajst let dela v vzgoji in izobraževanju. Tega pogoja tožnik ne izpolnjuje.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da je bil leta 1960 solist Ljubljanske filharmonije, poučeval je pa tudi trobento na Akademiji za glasbo. Leta 1962 je šest mesecev poučeval na glasbeni šoli. Nato se je preselil v Bosno in Hercegovino, kjer je bil poleg rednega dela solista v operi in simfoničnem orkestru najprej eno leto asistent (1963-1964), potem osem let (1964-1972) predavatelj in končno trinajst let (1972-1985) docent na akademiji za glasbo. Ves čas je opravljal delo s polno, če ne celo nadpovprečno pedagoško obveznostjo. Čeprav je bil tako imenovani honorarec, je bilo z njim sklenjeno delovno razmerje z nepolnim delovnim časom, formalno verjetno za tretjino polnega delovnega časa. Tožnik je imel dejansko ves čas, razen v letih 1971 in 1972, enake pedagoške obveznosti kot redno zaposleni učitelji. To je razvidno iz priloženih listin. Po vrnitvi iz Bosne in Hercegovine je tožnik od leta 1990 zaposlen na glasbeni šoli v Sloveniji. Tako ima tožnik glede na določbo 5. člena pravilnika dvaindvajset let pedagoškega dela, po določbi 10. člena pa še vedno štirinajst let in šest mesecev. Če se upošteva več kot leto takšnega dela v Sloveniji (leti 1960/1961), je tožnik prekoračil zahtevano petnajstletno dobo pedagoškega dela. Tožnik izpolnjuje tudi druge pogoje, to je uspešnost pri delu in drugo strokovno delo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da ima tožnik le dve leti in šest mesecev dela v vzgoji in izobraževanju in da zato ne izpolnjuje pogoja po 2. členu pravilnika. Tožena stranka je ravnala v skladu s pravilnikom, saj je ravnatelj, ki mu pravilnik daje vlogo predlagatelja, umaknil predlog tožeče stranke za napredovanje v naziv.

Tožba je utemeljena.

Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, popravek - št. 42/92, novela - št. 54/93 - velja od 25.9.1993 - pravilnik) v zvezi z delovno dobo v vzgoji in izobraževanju, in ta je bistveno sporno vprašanje v tem upravnem sporu, navaja dosledno pojem: doba dela (2. člen, 10. člen, 1. in 2. odstavek 20. člena). Takšen pojem v pravilniku zahteva od tožene stranke, da ugotovi, koliko časa je tožnik delal v vzgoji in izobraževanju in katero delo je šteti v "dobo dela", ali vsako delo, katerega trajanje se ugotavlja v okvirih 10. člena pravilnika, ali pa le delo, ki je bilo opravljano v delovnem razmerju. Če je delo tožnika v vzgojnoizbraževalnih organizacijah šteti za delo, ki ga ureja 2. člen pravilnika, je glede na izvedene dokaze ugotoviti trajanje takšnega dela v smislu določbe 10. člena.

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP). Obliko in sestavne dele upravne odločbe določajo 206. in naslednji členi. Po 2. odstavku 209. člena ZUP mora utemeljitev odločbe obsegati ugotovljeno dejansko stanje, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, ki je navedena v izreku odločbe. Tožena stranka te določbe ni upoštevala in ni ugotavljala, ali je tožnikovo dosedanje delo na področju vzgoje in izobraževanja šteti v dobo dela po določbah navedenega pravilnika, in če je ni mogoče šteti, v kateri določbi pravilnika ima oporo takšen zaključek.

V dopolnjenem dokaznem postopku bo morala tožena stranka izvesti dokaze v nevedeni smeri, na podlagi 8. člena in 3. odstavka 143. člena ZUP pa bo tudi morala zaslišati tožnika, da se bo lahko izjavil o okoliščinah in dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

Ravnatelj glasbene šole je predlagal ustavitev postopka z vlogo z dne 8.1.1993. Izpodbijana odločba je bila izdana 15.4.1993. V 1. odstavku 4. člena pravilnika je določeno, da pedagoški oziroma strokovni delavec vloži zahtevo za napredovanje v naziv, kar pomeni, da je zahteva konstitutivnega pomena za začetek postopka. Tožena stranka torej ni mogla ustaviti postopka zato, ker je ravnatelj umaknil predlog. Ker je odločila o tožnikovi pravici in ker ima tožnik pravno varstvo v upravnem sporu, se tudi zato na umik predloga v upravnem sporu več ne more uspešno sklicevati.

Dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno, iz podatkov spisa pa ni razvidno, ali je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku. Izpodbijana odločba je zato nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in odločbo razveljavilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona).