Jedro

Prisilno zdravljenje je dopustno le, če oseba zaradi bolezni ni sposobna oblikovati svoje volje in se zavestno odločiti za zdravljenje ali temu nasprotovati.

Ni dovolj, če bi pritožnik brez zdravljenja sčasoma lahko postal resno nevaren za okolico, ampak mora biti za njegovo prisilno zdravljenje izkazano, da že resno oziroma huje ogroža druge.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je D. D. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, nato pa sklenilo, da se zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike v Ljubljani še najdlje do 9. 10. 2013. 2. Zoper navedeni sklep se je v imenu zadržane osebe pravočasno pritožila njegova odvetnica. V pritožbi se sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da za zadržanje pritožnika na zdravljenju ni prav nikakršnih razlogov. Odločitev sodišča temelji zgolj na nepreverjenih podatkih spisa. Tudi zakonski pogoji za zadržanje niso podani. Pritožnik se strinja, da ima določene težave, zato ne nasprotuje zdravniški obravnavi in pomoči. Pripravljen se je zdraviti ambulantno ali prostovoljno na odprtem oddelku psihiatrične ustanove. Pri zdravljenju je pripravljen pomagati tudi pritožnikov oče. Zanika, da bi bil komurkoli nevaren. Tudi konflikt, zaradi katerega je pritožnikova sestra poklicala policijo, dejansko ni bil agresivne narave. Posebej izpostavlja vprašanje sorazmernosti ukrepanja. Meni, da bi sodišče zanj lahko našlo boljšo, ustreznejšo in pravilnejšo rešitev, namesto tega pa je sledilo napačnemu in nepopolnemu mnenju izvedenca psihiatra.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po 39. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno med drugim takrat, ko oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, če je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, kadar navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Ker gre za poseg v ustavno zajamčeno pravico do prostovoljnega zdravljenja, je treba naštete zakonske pogoje, ki morajo biti v vsakem primeru podani kumulativno, presojati restriktivno in skladno z načelom sorazmernosti.

5. Glede na izvedensko mnenje ni dvoma, da ima pritožnik duševno motnjo, ki jo je glede na njeno naravo in prognozo treba zdraviti. Iz izvedenskega mnenja pa ni razvidno, ali je zaradi ugotovljene duševne motnje tudi hudo motena pritožnikova presoja realnosti in njegova sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Vsekakor gre za odločilno okoliščino, saj je prisilno zdravljenje dopustno le, če oseba zaradi bolezni ni sposobna oblikovati svoje volje in se zavestno odločiti za zdravljenje ali temu nasprotovati. Pritožnik, sodeč po pritožbenih trditvah, očitno ni povsem nekritičen do svojega stanja, saj se je pripravljen zdraviti. Po mnenju izvedenca naj bi bilo v obravnavanem primeru edino smiselno zdravljenje v varovani enoti, vendar niti iz izvedenskega mnenja niti iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, kateri so tisti nujni ukrepi v zvezi s pritožnikovim zdravljenjem, ki jih drugače, torej izven oddelka pod posebnim nadzorom, ne bi bilo mogoče uspešno izvajati.

6. Po navedenem je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Med nosilnimi razlogi za svojo odločitev je namreč navedlo, da pritožnik zaradi svoje duševne motnje utegne ogrožati zdravje drugih. Pri tem je spregledalo, da zgolj možnost ogrožanja tujega zdravja ne zadostuje za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr se zahteva, da takšna oseba huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih. Ni torej dovolj, če bi pritožnik brez zdravljenja sčasoma lahko postal resno nevaren za okolico, ampak mora biti za njegovo prisilno zdravljenje izkazano, da že resno oziroma huje ogroža druge. Dosedanje posplošene ugotovitve o pritožnikovi verbalni agresivnosti proti sestri in njegovi nesposobnosti kritične ocene svojega življenjskega sloga, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povzelo po izvedencu, navedenemu pravnemu standardu hujše grožnje ne zadoščajo.

7. Utemeljen je torej pritožbeni očitek, da v obravnavanem primeru niso izkazani dejanski in pravni razlogi za odrejeno zadržanje pritožnika na zdravljenju. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr v izpodbijanem delu razveljavilo sklep sodišča prve stopnje. Pred ponovno odločitvijo bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z izvedencem v že nakazani smeri. Z zaslišanjem pritožnikove matere in sestre se bo moralo prepričati o njuni ogroženosti. Trditev o pritožnikovi pripravljenosti za zdravljenje naj sodišče preveri z zaslišanjem njegovega lečečega zdravnika, če bo potrebno, pa tudi z zaslišanjem pritožnikovega očeta.