Jedro

Prilastitev ni storjena le s prodajo in menjavo stvari, temveč tudi z drugimi oblikami razpolaganja, ki kažejo na voljo storilca, da stvar rabi kot svojo, ne glede na dejstvo, ali je odločitev tudi konkretno realizirana. Za prilastitev gre tudi, če oseba, ki tujo stvar proda, njenega lastnika nemudoma obvesti o prodaji, ker je kaznivo dejanje zatajitve dokončano s prilastitvijo tuje premične stvari.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Vrhniki je s sodbo z dne 31.3.2005 obsojenega J.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena v zvezi s 122. členom KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po določbi 1. odstavka 95. člena istega zakona pa odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.1.2006 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 150.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz "vseh zakonskih razlogov". Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in da jo je zato treba zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Po njenem stališču je prva kršitev podana, ker glede na ugotovljeno dejansko stanje niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 215. člena KZ, druga pa, ker ni podan direktni naklep in ker sodišče ni uporabilo določb o dejanski zmoti iz 20. člena KZ. Okoliščina, da je F.F. ml. obsojenca večkrat nagovarjal k prodaji kamiona, kaže, da je bil v dejanski zmoti. Prepričan je bil, da ima mandat za prodajo tovornega vozila.

Obsojencu je očitano, da si je protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana s tem, da je brez pooblastila in vednosti samostojnega podjetnika F.F. prodal njegovo tovorno vozilo, ki mu ga je zaupal zaradi prevoza blaga v tujino, pri čemer si je kupnino v znesku 2.000 EUR prisvojil, lastnika vozila pa oškodoval za 1.831.642,00 SIT. Takšen opis obsojenčevega ravnanja vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Po drugi strani je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, v skladu s tem opisom. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo, da je bil lastnik tovornega vozila F.F. starejši, s čimer je bil obsojenec nedvomno seznanjen. Zaključilo je tudi, da si izjav F.F. mlajšega ni mogel razlagati kot naročilo za prodajo vozila, ki je bilo obsojencu zaupano izključno za prevoz blaga v Bosno. Obsojenec ga je v Bosni prodal, ne da bi prej govoril z lastnikom. Vozilo si je prilastil na način, da je z njim razpolagal kot bi bilo njegovo, premoženjsko korist zase pa je v končni fazi realiziral v razliki dogovorjene in dejanske višine kupnine za prodano vozilo. Sodišče druge stopnje je soglašalo z odločilnimi dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, kot tudi z njihovo presojo. Poudarilo je, da je obsojenec vedel, kdo je lastnik tovornjaka ter da je vedel, da za njegovo prodajo nima nobenega pooblastila.

Bistvena za kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ je prilastitev tuje premične stvari, ki je storilcu zaupana. V kazenskopravni teoriji prevladuje naziranje, po katerem pomeni prilastitev takšno ravnanje, s katerim storilec na zunaj zaznaven način izkaže svojo voljo, da s tujo stvarjo razpolaga kot s svojo, ne glede na dejstvo, ali je odločitev tudi konkretno realizirana. Po tej razlagi prilastitev ni storjena le s prodajo in menjavo stvari, temveč tudi z drugimi oblikami razpolaganja, ki kažejo na voljo storilca, da stvar rabi kot svojo.

Obsojenec je, kot je ugotovilo sodišče, tovorno vozilo, ki mu je bilo zaupano za prevoz blaga prodal, ne da bi za takšno ravnanje imel dovoljenje lastnika in zadržal del kupnine. V takem položaju je sodišče imelo podlago za sklepanje, da je z vozilom razpolagal, kakor da je njegov lastnik, in tudi utemeljeno presodilo, da so v njegovem ravnanju podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Zato ni sprejemljivo stališče vložnikov zahteve, da ne gre za prilastitev v primeru, če oseba, ki tujo stvar proda, njenega lastnika nemudoma obvesti o prodaji na način, kot ga zatrjuje obsojenec, ter da tako ravnanje nima elementa protipravne prilastitve. Kaznivo dejanje zatajitve je namreč dokončano s prilastitvijo tuje premične stvari. V tem primeru je bilo dokončano, ko je obsojenec s tovornjakom, ki mu je bil zaupan, razpolagal oziroma ko ga je prodal. Ravnanje, ki je temu sledilo, tudi glede na dejstvo, ki ga je sodišče štelo za dokazano, da je del kupnine zadržal in si jo prilastil, na navedeno ne more vplivati.

V takem položaju tudi ni sprejemljiva nadaljnja trditev zahteve, da obsojenec dejanja ni storil z direktnim naklepom. Po njenem stališču je odločitev sodišča o obsojenčevi kazenski odgovornosti v nasprotju z izvedenimi dokazi, oziroma z izpovedbami v postopku. Iz izpovedb vseh zaslišanih prič namreč "nesporno" izhaja, da je bila prodaja s strani obsojenca izvedena transparentno in da je F.F. mlajši z obsojencem večkrat govoril glede prodaje.

Na obsojenčevo naklepno ravnanje je sodišče sklepalo na podlagi že navedenih in po izvedenem dokaznem postopku ugotovljenih odločilnih dejstev. S prikazanimi navedbami zahteva napada presojo dejanskih okoliščin, ki jo je sprejelo sodišče v zvezi z vprašanjem obsojenčevega naklepnega ravnanja. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Povsem enak zaključek velja tudi za izvajanja, s katerimi zahteva zatrjuje, da je bil obsojenec v dejanski zmoti, ker je bil prepričan, da ima mandat za prodajo tovornega vozila, ki jo je tudi izpeljal in kamion prodal. Sodišče je namreč odločilna dejstva v zvezi z navedeno trditvijo zahteve presodilo drugače, kot jo ocenjuje zahteva.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po navedbi zahteve podana, ker je sodba v celoti neobrazložena glede veljavnosti kazenskega zakona. Kaznivo dejanje je bilo storjeno na ozemlju BIH. Po določbah 122. in 124. člena KZ so za pregon kaznivih dejanj, storjenih na tujem ozemlju, predpisani posebni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je pregon po slovenskem kazenskem zakonu dopusten. Sodišče teh pogojev ni preizkusilo, predvsem pa napadena sodba ne vsebuje niti enega razloga niti obrazložitve glede veljavnosti KZ v tem primeru, torej zakaj in če je pregon sploh mogoč.

Sodba sodišča prve stopnje se pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja sklicuje tudi na 122. člen KZ, ki določa veljavnost Kazenskega zakonika Republike Slovenije za njenega državljana, ki stori kaznivo dejanje v tujini. Zato je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje, čeprav se v razlogih sodbe ni dotaknilo tega vprašanja, ugotovilo, da ni dejanskih in pravnih ovir, da se obsojencu sodi po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, čeprav je kaznivo dejanje storil v tujini. Sodišče druge stopnje je glede na navedbe pritožbe presodilo, da med izvedbo celotnega dokaznega postopka ni nastal dvom v zvezi s pristojnostjo slovenskega sodišča, da je zagovornik le pavšalno v besedi strank omenil določbo 122. člena KZ, v pritožbi pa tudi ni bilo konkretizirano, zakaj naj bi bila pristojnost slovenskega sodišča vprašljiva. Sodišče druge stopnje je poleg tega ocenilo, da ni nobenega dvoma o pristojnosti domačega sodišča, ne glede na dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na ozemlju Bosne in Hercegovine, ker velja po kazenskem zakoniku aktivno personalitetno načelo (122. člen KZ), prav tako pa ni podan kateri od razlogov, naštetih v 2. odstavku 124. člena KZ in da nedvomno obstaja identiteta kazenskopravne norme (3. odstavek 124. člena KZ).

Glede na takšno stanje stvari sodišču ni mogoče očitati, da ni preizkusilo pogojev, ki jih vsebujejo določbe 122. in 124. člena KZ. Zahtevi pa tudi sicer ni mogoče pritrditi, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker z navedbami v bistvu izpodbija uporabo kazenskega zakona, pri čemer sploh ne obrazloži, iz katerih razlogov naj bi sodišče kršilo navedene določbe kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega J. M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).