Jedro

Preselitev na podlagi 8. točke Londonskega memoranduma je pomenila dejansko opcijo za italijansko državljanstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 494/96-15 z dne 14.3.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 6.11.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 14.3.1995. Z njo je prvostopni upravni organ odločil, da pokojni A.B., rojen 7.9.1908 na P., ni bil državljan SFRJ in državljan Republike Slovenije.

Upravno sodišče navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da se je tožnikov oče A.B. z dovoljenjem v smislu 8. točke Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljevstva, ZDA in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju (Uradni list FLRJ - dodatek, št. 6 z dne 27.10.1954 - v nadaljevanju memorandum) izselil v Italijo. Po 8. točki memoranduma je bila avtohtonim prebivalcem dana možnost, da se iz ozemlja, priključenega Jugoslaviji, preselijo (optirajo) in sicer v roku enega leta po parafiranju memoranduma. Ta rok je bil pozneje dvakrat podaljšan z izmenjavo not med vladama Italije in Jugoslavije. Avtohtoni prebivalci, ki so se izselili v roku, niso postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani v smislu 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske Repubike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 45/54). Ker se je tožnikov oče dne 18.12.1955 z uradnim dovoljenjem izselil v Italijo (podatek o izselitvi je razviden iz uradne evidence izseljenih oseb po memorandumu) ni postal izenačen v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani v smislu citiranega zakona. Sodišče zavrača kot neutemeljen tožnikov ugovor, da si je A.B. pridobil jugoslovansko državljanstvo na podlagi Zakona o državljanstvu oseb, ki so bile na dan 10.6.1940 italijanski državljani in so imele domicil na območju, ki je bil z mirovno pogodbo z Italijo priključeno FLRJ. Iz določbe 19. člena Mirovne pogodbe z Italijo - Ukaz o ratifikaciji mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47) in določbe 1. člena Zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 104/47) izhaja, da so pridobile osebe z italijanskim državljanstvom, ki so imele na dan 10.6.1940 prebivališče na območju, ki je bilo po mirovni pogodbi priključeno Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, kakor tudi njihovi otroci, rojeni po tem dnevu, na dan 15.9.1947, ki velja kot dan uveljavitve mirovne pogodbe, zvezno državljanstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije ter državljanstvo tiste republike, na območju katere leži kraj, v katerem je imela oseba 19.6.1940 svoje prebivališče. Vse osebe, ki so imele po določbah obeh predpisov pravico, da optirajo za Italijo in se s tem opredelijo za italijansko državljanstvo, so torej obdržale italijansko državljanstvo in se je štelo, kakor da nikoli niso dobile državljanstva Federativne ljudske republike Jugoslavije oziroma državljanstva republike. Sodišče je tudi zavrnilo tožnikove ugovore, ki se nanašajo na odvzem državljanstva A.B., s sklicevanjem na določila Ozimskega sporazuma in 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu. Tožnikovemu očetu državljanstvo SFRJ ni prenehalo in mu ni bilo odvzeto, saj državljanstva SFRJ nikoli ni imel. Tožnik vlaga pritožbo zaradi razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se tožbi ugodi in sodba spremeni, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločitev. Po 3. členu Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, je oseba z dnem uveljavitve tega zakona, postala izenačena v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. A.B. je torej postal jugoslovanski državljan dne 26.10.1954 ipso lege, ker je tako določal zakon. Kasneje sprejeta uredba ni imela pooblastila, da te pravice ukinja ali omejuje ali spreminja, niti sama po sebi te moči ni imela in se sodišče nanjo sploh ne more sklicevati. Da je pridobil državljanstvo Jugoslavije, izhaja tudi iz predloženega vozniškega dovoljenja. Ker je bil A.B. po narodnosti Slovenec, s pridobitvijo državljanstva Italije tega državljanstva ni mogel izgubiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku je bilo ugotovljeno, da se je A.B. na podlagi uradnega dovoljenja izselil v Italijo.

Na tej dejanski podlagi je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno. S parafiranjem memoranduma je bila namreč razširjena civilna uprava FLRJ še nad ozemljem cone B ter manjšim delom cone A. Po uveljavitvi Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, se je na tem priključenem ozemlju vzpostavil pravni red države FLRJ. Tako je tudi na tem ozemlju smiselno veljal Zakon o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, po katerem se je na podlagi njegovega 2. člena štelo, da so osebe z italijanskim državljanstvom, ki so na dan 10. junija 1940 imele domicil na ozemlju, priključenem k Jugoslaviji in so izkoristile opcijo, obdržale italijansko državljanstvo in da niso dobile državljanstva FLRJ. Preselitev na podlagi 8. točke memoranduma je pomenila dejansko opcijo za italijansko državljanstvo.

Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je A.B. postal izenačen z jugoslovanskimi državljani na podlagi 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ, ki je začel veljati 26.10.1954. Določba 3. člena navedenega zakona se nanaša na tiste italijanske državljane, ki niso izkoristili opcije. Ker pa je v tem primeru tožnikov pravni prednik izkoristil opcijo, je nastopil njen učinek, torej se je štelo, da ni dobil državljanstva FLRJ. Ker že po samem zakonu te osebe niso pridobile državljanstva, je pritožbeni ugovor o uredbi, ki naj bi mu državljanstvo odvzela, neutemeljen. Vozniško dovoljenje, na katerega se sklicuje tožnik in ki naj bi bilo tožnikovemu pravnemu predniku izdano kot državljanu Jugoslavije, ni dokaz o državljanstvu, bilo pa je tudi izdano še pred opcijo tožnikovega pravnega prednika.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.